Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Spor o ničnosti upravnih odločb ni spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, zato v takem primeru ni podana dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku vložila revizijo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Izola z dne 4. 6. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 29. 3. 2011. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta zavrgel njeno zahtevo za izrek ničnosti odločbe z dne 23. 5. 1978, glede odločbe z dne 23. 6. 1982 pa zavrnil. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka v reviziji ne navaja razlogov za dovoljenost revizije. V njenem uvodu je sicer označila sporno vrednost (pcto.) obravnavane zadeve, s čimer pa ni izkazala dovoljenosti revizije v tej zadevi.

6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija sicer dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

7. V obravnavani zadevi gre za spor o zakonitosti odločbe, s katero je odločeno o revidentkini zahtevi za izrek ničnosti upravnih odločb. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 127/2011 z dne 14. 4. 2011, X Ips 2/2008 z dne 20. 10. 2010, X Ips 83/2010 z dne 17. 3. 2010) to ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Tako je tudi stališče Ustavnega sodišča v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010. 8. Ker spor o ničnosti upravnih odločb ni spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, v tej zadevi ni podana dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.