Jedro

Naročnik ima pravico do povračila škode le ob pogojih iz 1. odstavka 618. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo ter hkrati odločilo, da mora tožeča sranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 49.880,00 SIT. Med drugim je ugotovilo, da je tožnik sporna dela prevzel ob svojem prihodu v hišo koncem leta 1989 ter se po dveh letih od prevzema ne more sklicevati na napake, niti uspešno uveljavljati svojih zahtevkov proti tožencu zaradi poteka prekluzivnih rokov.

Proti navedenemu sklepu se je pritožil tožnik ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe navaja, da stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Tožnik v tej tožbi uveljavlja proti tožencu povrnitev škode iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti. Škoda, ki je posledica toženčeve napake, je ovrednotena v izvedeniškem mnenju ing. M. in obsega poleg škode, ki je nastala zaradi nekvalitetno opravljenih keramičarskih del toženca tudi stroške s pribavo izvedeniških mnenj in stroške tožnikovega prihoda z vlakom iz Nemčije. Tu ne gre za škodo, ki je v napaki sami, temveč za škodo, ki jo ima tožnik zaradi posledic, ki izvirajo iz napake. Zato lahko po mnenju tožeče stranke odškodninski zahtevek obstoji in ga je potrebno upoštevati tudi takrat, kadar stranka napake ne more več uveljavljati iz naslova jamčevanja. Za zastaranje navedenega odškodninskega zahtevka pa je določen 3-letni oziroma 5-letni zastaralni rok, ki pa v obravnavanem primeru še ni potekel. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek obravnavalo le kot jamčevalni zahtevek, je s tem bistveno kršilo določbe ZPP, saj sodba nima razlogov o dejstvih, ki se nanašajo na toženčevo poslovno odškodninsko odgovornost. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijanem sklepu navedlo vse razloge, iz katerih je tožbo zavrglo.

Ob zahtevku, kot ga je uveljavljal tožnik v tej pravdi in ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo, je v izpodbijanem sklepu utemeljeno zaključilo, da je tožnik sporna dela prevzel ob svojem prihodu v hišo koncem leta 1989, ter se po dveh letih od prevzema ne more več sklicevati na napake. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj se tožnik ne more uspešno sklicevati na toženčevo poslovno odškodninsko odgovornost (2. odstavek 618. člena ZOR) ter je pri tem utemeljeno upoštevalo navedeno načelno stališče in se pritožbeno sodišče strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu in se sklicuje nanje v izogib ponavljanja. Glede na pritožbena izvajanja pa sodišče druge stopnje še pripominja, da ima poleg jamčevalnega naročnik še odškodninski zahtevek po splošnih pravilih, če je za škodo odgovoren. Pravico ima do odškodnine za škodo, ki izvira iz napake, ne pa za škodo, ki jo pomeni napaka sama. Samo odškodnino za škodo iz napake sme zahtevati še potem, ko so jamčevalni roki že potekli. Takega zahtevka pa tožnik v tem postopku ni uveljavljal. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni ugotovilo kakih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom člena 380 tč. 2 ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na pritožbo ni odgovorilo.

Določbe Zakona o pravdnem postopku in Zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča so uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I).