Jedro

Pravilno je nosilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ki sklep o neutemeljenosti vseh tožbenih zahtevkov utemeljuje z nespornim dejstvom, da je bila sporna nepremičnina prodana v izvršilnem postopku.

Pri prodaji nepremičnine stvari v izvršilnem postopku gre za originarno, ne pa derivativno pridobitev lastninske pravice. Za nastanek pravice kupca pravice pravnega prednika niso pomembne. Pridobitev temelji na izvedenem sodnem (izvršilnem) postopku, v katerem so imele stranke in udeleženci možnost uveljavljati pravna sredstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 1005/10 k. o. ... do solastnega deleža do 1/2 in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tako, da se vpiše vknjižba izbrisa lastninske pravice A. A. do solastnega deleža 1/2 in se pri tem deležu vknjiži lastninska pravica v njegovo korist. Podrejeno zahteva ugotovitev, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnika in prve toženke in da njegov delež znaša eno polovico, in izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Tako v zvezi s primarnim kot podrednim tožbenim zahtevkom zahteva, naj sodišče ugotovi, da sta neveljavni vknjižbi bremen pri sporni nepremičnini do solastnega deleža do 1/2, in sicer vknjižba hipoteke v korist drugega toženca za terjatev 70.000,00 EUR in vknjižba hipoteke v korist tretje toženke za terjatev 110.000,00 EUR; in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov pri sporni nepremičnini z izbrisom obeh hipotek. Sporna nepremičnina, v naravi stanovanjska hiša, kjer tožnik prebiva s svojo družino, je skupno premoženje tožnika in prve toženke, ki sta ga ustvarila v zunajzakonski skupnosti (zdaj sta mož in žena). V zemljiški knjigi je na nepremičnini vknjižena izključna lastninska pravica v korist prve toženke, kar je imelo za posledico, da je bila izvršba dovoljena na nepremičnino v celoti, torej tudi na del, ki je delež tožnika na nepremičnini kot skupnem premoženju.

2. Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

4. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Bistvene prvine dejanskega stanja, ki so bile podlaga odločitve nižjih sodišč, so naslednje: — tožnik in prva toženka sta z nakupom nepremičnine parc. št. 1005/10 k. o. ... in izgradnjo hiše na tej nepremičnini ustvarila skupno premoženje; — v zemljiški knjigi je na nepremičnini vknjižena izključna lastninska pravica v korist prve toženke; — v korist drugega toženca je na podlagi notarskega zapisa posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke SV 356/08 z dne 18. 8. 2008 na nepremičnini vknjižena hipoteka za terjatev 70.000,00 EUR s pripadki,; v korist tretje toženke pa je na podlagi notarskega zapisa posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke SV 67/09 z dne 24. 2. 2009 vknjižena hipoteka za terjatev 110.000,00 EUR s pripadki; — sporna nepremičnina je bila prodana v izvršilnem postopku In 55/2011, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju, in sicer je 31. 1. 2014 izvršilno sodišče opravilo tretji prodajni narok za sporno nepremičnino, na katerem je najugodnejšo ponudbo kot kupec podal B. B., zato je sodišče istega dne razglasilo sklep o domiku nepremičnine kupcu, ki je postal pravnomočen 15. 5. 2014, 13. 6. 2014 pa izdalo sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ki je postal pravnomočen 11. 12. 2014. **Odločitev nižjih sodišč**

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ne more uspeti niti s primarnim niti s podrednim zahtevkom, s katerima zasleduje isti cilj, to je priznanje originarno pridobljene lastninske pravice na skupnem premoženju do ene polovice, ker je bila sporna nepremičnina prodana v izvršilnem postopku. Pravnomočni sklep o izročitvi z dne 13. 6. 2014 je namreč odločba državnega organa, s katero je kupec pridobil lastninsko pravico na prodani nepremičnini. Zahtevka za izbris vknjiženih hipotek v korist drugega toženca in tretje toženke pa sta neutemeljena zaradi dobrovernosti zastavnih upnikov.

8. Sodišče druge stopnje je pritrdilo argumentaciji sodišča prve stopnje, pri čemer je poudarilo, da sta zahtevka za izbris hipotek zoper drugega toženka in tretjo toženko neutemeljena že zato, ker pridobitev zastavne pravice na nepremičnini posega le v pravice lastnika, kar pa tožnik ni, saj nepremičnina zaradi prodaje v izvršilnem postopku ne spada v skupno premoženje tožnika in prve toženke.

**Povzetek revizijskih navedb tožnika**

9. Tožnik pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da sta tožnik in prva toženka ustvarila skupno premoženje - stanovanjsko hišo na sporni nepremičnini, materialnopravno pa je napačen sklep, da zaradi prodaje te nepremičnine v izvršilnem postopku ni več mogoče odločati o obstoju lastninske pravice v tožnikovo korist. Poudarja, da je izvršilno sodišče v izvršilnem postopku napačno opredelilo njegov položaj oziroma je njegove pravice ignoriralo. Tožnik nikoli ni bil stranka izvršilnega postopka, v katerem je bila prodana celotna nepremičnina, ki je skupno premoženje tožnika in prve toženke. Kljub večkratnim opozorilom izvršilno sodišče ni ustavilo izvršbe, ampak je zavrnilo njegove predloge za odlog izvršbe in z vodenjem izvršilnega postopka povzročilo položaj, v katerem sta mu bila odvzeta učinkovito pravno sredstvo in pravica do sodnega varstva, čeprav je bil na javni dražbi osebno prisoten. Namesto, da bi izvršilno sodišče samo reševalo vprašanje lastninske pravice in njenega pomena za izvršilni postopek, je tožnika napotilo na pot pravde. Izvršilno sodišče tožniku ni vročilo sklepa o domiku, da bi lahko zoper njega vložil pritožbo in na ta način dosegel vsebinski preizkus pravilnosti postopka prodaje v izvršbi.

10. Tožnik ima nedvomno interes, da bi se v tej pravdi sodišče vsaj v okviru podrednega zahtevka izreklo, do katerega trenutka je trajala njegova lastninska pravica, na kar je izrecno opozoril na naroku 24. 8. 2015. O tem se nižji sodišči nista izrekli, zato je podana tako absolutna kot relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

11. V zvezi z zahtevkoma za izbris hipotek tožnik vztraja pri stališču, da je za veljavno obremenitev nepremičnine, ki je skupno premoženje, potrebno soglasje obeh partnerjev. V tem delu je pravilnejše izhodišče v sodbi sodišča prve stopnje, da je pomembno, ali sta bila upnika v času izpolnitve pravnega posla v dobri veri ali ne. Napačna pa je ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izpodbiti dobre vere drugega toženca in tretje toženke. Stališče sodišča druge stopnje o nerelevantnosti tega vprašanja pa je povsem zgrešeno.

**O uporabi ZPP**

12. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Postopek pred Vrhovnim sodiščem se je zato na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E. **O neutemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

14. S tem, ko se nista opredelili do tožnikovega predloga na naroku 24. 8. 2015, naj sodišče v obravnavani zadevi ugotovi, ali je sporna nepremičnina predstavljala skupno premoženje tožnika in prve toženke v času, ko je tekel izvršilni postopek N 55/2011 pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju, nižji sodišč nista zagrešili ne uveljavljane relativne ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za neutemeljenost revizijskega ugovora bi zadoščalo že dejstvo, da je predlog z dne 24. 8. 2015 neprecizen in nejasen, saj iz njega ni bilo mogoče razbrati, ali tožnik meri na delno ugoditev podrednega ugotovitvenega tožbenega zahtevka ali pa se zavzema, da sodišče o tem zavzame stališče v razlogih sodbe.

15. Vrhovno sodišče k navedenemu dodatno pojasnjuje, da se nižji sodišči do predloga z dne 24. 8. 2015 nista bili dožni opredeliti tudi zato, ker je bil ta očitno neutemeljen oziroma nerelevanten. Če je tožnik meril na delno ugoditev zahtevku za ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, je bil predlog očitno neutemeljen. Pojem pravnega razmerja predpostavlja obstoj konkretnega, med določenimi subjekti dejansko obstoječega življenjskega razmerja; v skladu s splošnim pravilom o časovnih mejah pravnomočnosti pa z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve (ne)obstoja pravnega razmerja, ki naj bi oziroma ne bi obstajalo v preteklosti (torej v času, ko je tekel izvršilni postopek), ampak le, ali pravno razmerje obstaja oziroma ne obstaja v sedanjosti.1

16. Če pa je s predlogom meril na razloge, ki naj bi jih vsebovala obrazložitev sodb nižjih sodišč, se ti nanašajo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, na dejstva, ki niso abstraktno vsebovana v pravni normi, ki jo je treba uporabiti za rešitev spornega pravnega razmerja, in so torej nerelevantni.

17. Pravilno je nosilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ki sklep o neutemeljenosti vseh tožbenih zahtevkov (tudi za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipotek in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja) utemeljuje z nespornim dejstvom, da je bila sporna nepremičnina prodana v izvršilnem postopku In 55/2011, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju. Dejanske okoliščine primera se prilegajo dejanskemu stanju v zadevah II Ips 100/2012 z dne 29. 8. 2013 in II Ips 2/2015 z dne 23. 4. 2015, zato se je sodišče druge stopnje z razlogom oprlo na sodno prakso, ki se je izoblikovala v navedenih zadevah. Vrhovno sodišče lahko le ponovi, da gre pri prodaji nepremičnine stvari v izvršilnem postopku za originarno, ne pa derivativno pridobitev lastninske pravice (primerjaj 42. člen Stvarnopravnega zakonika). Za nastanek pravice kupca pravice pravnega prednika niso pomembne. Pridobitev temelji na izvedenem sodnem (izvršilnem) postopku, v katerem so imele stranke in udeleženci možnost uveljavljati pravna sredstva. Ko sklep o izročitvi nepremičnine kupcu postane pravnomočen (primerjaj prvi odstavek 192. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), pravnomočnost veže stranke, udeležence v materialnem smislu in sodišče. 18. Revizijsko sodišče se zato ni dolžno opredeliti do nerelevantnih navedb v reviziji, ki jih je mogoče strniti v očitek o nepravilnosti v končanem izvršilnem postopku In 55/2011. Tudi če bi se trditve o kršitvah materialnega in procesnega prava izkazale za resnične, ne morejo učinkovati na stvarnopravnem področju, tako da bi povzročile materialnopravno neveljavnost vknjižb ali da bi oživela tožnikova pravica zahtevati ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju, ki je bilo prodano v izvršbi.

**Odločitev o reviziji**

19. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o glavni stvari vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi revizijskih stroškov tožnika.

1 Primerjaj A. Galič v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, druga knjiga, Uradni list, Ljubljana 2006, stran 147. Sodna praksa v izjemnih okoliščinah dopušča zahtevke za ugotovitev obsega in deležev na prodanem skupnem premoženju, če tožnik izkaže pravni interes za ugotovitveno tožbo (sklep II Ips 784/2009 z dne 28. 1. 2010).