Jedro

Pogodba o zaposlitvi je bila zakonito sklenjena za določen čas zaradi nadomeščanja poimensko določene delavke, ki je bila dalj časa odsotna z dela zaradi bolezni, saj je tako tožena stranka pokrila potrebo po določenem številu delavcev na posamezni liniji in zagotovila, da je delo na liniji nemoteno potekalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožnici dne 12.10.2008 nezakonito prenehalo delovno razmerje ter ji še vedno traja, ker je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1.4.2008 dalje za nedoločen čas.

Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji izplačati nadomestilo plače in druge prejemke v zvezi z delom, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, na te neto zneske pa plačati vse prispevke in dajatve, ki od plače gredo ter ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo.“ Tožnica krije sama svoje stroške postopka.“ Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnici dne 12.10.2008 delovno razmerje nezakonito prenehalo in ji za nedoločen čas še vedno traja, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz delovnega razmerja in izplačati nadomestilo plače in druge prejemke, kot če bi delala, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. v mesecu za pretekli mesec s plačilom davkov in prispevkov. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 629,21 EUR v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila. O priglašenih stroških tožene stranke ni odločilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico sklenjena zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke N.C. in ji je z dnem njene vrnitve na delo tudi prenehala. Tožnica je imela res sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto izdelovalec embalaže, N.C. pa za delovno mesto ročni embalirec, vendar je priča T.K., katere izpoved je sodišče prve stopnje sicer pravilno povzelo izpovedal, da gre za plačilno in zahtevnostno enako ovrednoteni delovni mesti, ne glede na pogodbo o zaposlitvi pa vse delavke, ki so razporejene na teh delovnih mestih, lahko opravljajo delo na obeh delovnih mestih. Bistveno je, da je v proizvodnji potrebno število delavcev, ki se razporedijo na posamezna dela po proizvodnih linijah. Da delovni proces nemoteno poteka, mora biti potrebno število delavcev zagotovljeno. Poleg T.K. je tako izpovedala tudi A.S. V primeru daljše odsotnosti, kot se je zgodilo pri N.C., je potrebno enega od členov proizvodnega procesa nadomestiti, pri čemer pa zaradi prepletanja nalog ni nujno, da bo delavec, ki nadomesti odsotnega, opravljal natanko isto delo, kot bi ga opravljal odsotni delavec. Tožena stranka je imela pravico, da na delo ročnega embalirca razporedi delavko, ki to delo bolje obvlada, s tožnico pa sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto izdelovalec embalaže. To zelo pomembno dejstvo je sodišče prve stopnje spregledalo. Zato tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi ugotovitve, da je bila N.C. zaposlena na delovnem mestu ročni embalirec, medtem ko je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto izdelovalec embalaže. Na podlagi te ugotovitve je sklepalo, da tožnica ni mogla na zakonit način nadomeščati N.C. Gre za različni delovni mesti in za različno delo. Ker je bila glede na izpoved prič, da je delo ročnega embalirca ena od faz procesa, ki jo lahko opravljajo tudi izdelovalci embalaže (in obratno) in da je v proizvodnji potrebno vedno določeno število delavcev, ki se razporedijo na posamezna dela, dokazna ocena sodišča prve stopnje vprašljiva, je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 347. člena ZPP razpisalo obravnavo, na kateri je ponovilo izvedene dokaze in dodatno zaslišalo pričo T.K. Ocenilo je, da je to potrebno zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, na kakšen način se je opravljalo delo na posameznih proizvodnih linijah in na kakšen način se je delavcem odrejalo delo. Na podlagi ponovne ocene izvedenih dokazov je v skladu s 355. členom ZPP pritožbeno sodišče to pomanjkljivost odpravilo.

Ugotovilo je, da tožnica pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni sklenila za enako delovno mesto, kot N.C., čeprav je bilo kot razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas navedeno prav nadomeščanje te delavke zaradi začasne odsotnosti od 13.5.2008 do njene vrnitve. Kot izhaja iz izpovedi priče T.K., se delo v proizvodnji tožene stranke opravlja v treh proizvodnih halah na različnih linijah: v eni proizvodni hali na linijah aluminija, v dveh proizvodnih halah pa na linijah plastike. Tožnica je delala na liniji aluminija in je kontrolirala tubice oziroma njihovo fizično neoporečnost, to je - delala razne teste na zrak, na vodo, skratka kontrolirala, ali so tubice pravilno odrezane, ali imajo luknje in podobno. N.C. je delala na delovnem mestu ročni embalirec na liniji plastike in je kontrolirala grafično izpravnost tubice; pri tem delu delavec ob liniji sedi in gleda tubice ter jih testira z vizualnega vidika. Na obeh linijah je delovni proces podoben, le material je drugačen. Obe deli sta tudi približno enako zahtevni in plačilno enako ovrednoteni, glede na opisano vsebino pa nista povsem enaki. Ker mora delo potekati nemoteno, to pa pomeni, da mora biti v celotnem proizvodnem procesu zagotovljeno določeno število ljudi, je potrebno vsako daljšo odsotnost nadomestiti. T.K. je izpadlo delavko N.C. nadomestil z bolj izkušeno delavko, ki je bila vajena kontrole grafike, izpraznjeno mesto izdelovalca embalaže pa je zasedla tožnica, ki je po njegovi izpovedi na to delo tudi sama želela. Pred sporno sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi je namreč pri toženi stranki tudi določen čas že delala. Na posamezni liniji sicer delajo po štiri osebe poleg nastavljavcev, ki so na liniji le občasno. Na vsaki liniji je en izdelovalec embalaže, en vodja linije in dva ročna embalirca. Tožnica bi po izpovedi T.K. lahko delala tudi kot ročna embalirka, vendar pa je, kot že rečeno, na to delo raje razporedil delavko, ki je bila tega dela že vajena, medtem ko je bila tudi tožnica bolj vajena dela izdelovalke embalaže. Glavni ključ za razporejanje po izpovedi T.K. ni bila pogodba o zaposlitvi, ampak izkušnje in znanje delavcev.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas v skladu z določbo 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), in sicer zaradi nadomeščanja odsotne delavke N.C. Notranja organizacija dela pri toženi stranki terja na posamezni proizvodni liniji določeno število delavcev, med drugim na posamezni liniji enega izdelovalca embalaže in dva ročna embalirca. V primeru daljše odsotnosti kateregakoli izmed njih je treba najti nadomestilo. Zaradi daljše bolezenske odsotnosti N.C. je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi, s čimer je pokrila potrebo po polnem številu delavcev na posamezni liniji in zagotovila, da je delo na liniji potekalo nemoteno. Za tak primer sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila nezakonita. Ob opisani ureditvi, ko so se na proizvodnih linijah lahko ročni embalirci in izdelovalci embalaže medsebojno prerazporejali, je imela tožena stranka odprte možnosti, da je začasno potrebo po nadomeščanju N.C. pokrila tako, da je nekoliko bolj izkušeno delavko angažirala pri delu ročnega embalirca in na tak način nastali izpad pri delu izdelovalca embalaže nadomestila s tožnico. Enako je v podobnem primeru odločilo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba opr. št. VIII Ips 83/2007 z dne 22.1.2008).

Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, v kateri je bilo navedeno, da jo sklepa zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke N.C., zakonito pa je prenehala veljati z dnem, ko se je N.C. na delo vrnila, to je 12.10.2008, saj iz odločbe ZPIZ izhaja, da je za delo od tega dne dalje sposobna. Na drugačno presojo ne vpliva dejstvo, da je obvestilo o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (ki je le deklaratorne narave) prejela šele 14.10.2008. Tožnica je bila ob izteku določenega časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, v bolniškem staležu, torej ni možen zaključek, da je z delom nadaljevala tudi po 12.10.2008, s tem dnem pa ji je tožena stranka tudi zaključila delovno knjižico. Po izteku določenega časa bi tožena stranka, če je imela potrebe po delavcih za določen čas, sicer tožnico lahko znova zaposlila, vendar pa tega ni bila dolžna storiti, ne glede na to, da je N.C. čez kratek čas znova nastopila bolniški stalež. Zakon delodajalcu ne nalaga obveznosti, da v primeru (ponovnih) potreb delovnega procesa delovno razmerje za določen čas sklepa vedno z istimi delavci.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da tožnica krije sama svoje stroške postopka. O priglašenih stroških postopka tožene stranke sodišče prve stopnje ni odločilo in ker tožena stranka izdaje dopolnilnega sklepa ni predlagala, tudi pritožbeno sodišče kljub spremembi izpodbijane sodbe o njih ni moglo odločiti. Sicer pa bi ne glede na to, da je uspela v sporu, te stroške krila sama na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004), ki določa, da v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške postopka, ne glede na izid, razen v primerih, če je delavec v postopku zlorabljal svoje procesne pravice.

Stroške pritožbenega postopka sta priglasili obe stranki. Ker je s pritožbo uspela tožena stranka, tožnica stroške za pristop na pritožbeno obravnavo na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP krije sama. Tožena stranka je s pritožbo uspela, vendar pa na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 svoje pritožbene stroške krije sama.