Jedro

Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2707/2023/23 (1222-12) z dne 26. 10. 2023. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na obrazložitev v izpodbijanem sklepu (71. člen ZUS-1) poudarilo, da je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ob podaji obravnavanega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov,1 kot to določata prvi in tretji odstavek 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), in tako ni uspel izkazati povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogoja za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je ugotovilo, da tožnik tudi v tožbi ni navedel novih dejstev in dokazov, temveč le, da še vedno vztraja pri svojih navedbah, da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj se boji, da bo prišlo do maščevanja in da bo poslan v zapor. V zvezi s tožbenimi opozorili na načelo nevračanja je sodišče ugotovilo, da je bil ta vidik zadeve že presojan v pravnomočno zaključenem postopku.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da želi še enkrat poudariti, kar je bilo poudarjeno že v tožbi, in sicer da nima kam iti. Tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično in stvarno, saj je že v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je Maroko zapustil, ker ni dela. Tveganje je seveda tudi osebno, ker je vplivalo na njegovo konkretno življenje, in je v tem trenutku tudi predvidljivo. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati načelo nevračanja. Zaradi vsega tega obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z resničnim tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

7. Obravnavo ponovno vložene prošnje je torej mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji sodišča prve stopnje ne nasprotuje. V pritožbi namreč samo ponavlja tožbene navedbe o tem, da se nima kam vrniti, da je tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično, stvarno, osebno in predvidljivo, ne trdi pa, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ne gre za novote.

8. Pritožnik zatrjuje še, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Ker pa je ta trditev ostala povsem posplošena oziroma neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče obravnava le na enako splošni ravni. Tako ugotavlja, da iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev tega načela, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek. Da tudi z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za prosilčevo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, je bil predmet postopka priznanja mednarodne zaščite, v katerem je toženka pritožnikovo prošnjo zavrnila s pravnomočno odločbo z dne 24. 7. 2023. 9. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Iz povzetka obrazložitve izpodbijanega sklepa v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da naj bi tožnik svoj zahtevek utemeljeval z istimi razlogi, kot jih je navedel že v svoji prošnji, torej strah pred maščevanjem in morebitno zaporno kaznijo in ni podal novih dejstev in dokazov, ampak se je skliceval na izjave v postopku s prvo prošnjo.