Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov in tako ni uspel izkazali povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je izpodbijanim sklepom zavrgla prvi zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 24. 10. 2023 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz zapisnika o podanem zahtevku izhaja, da je na vprašanje, ali ima nova dejstva oziroma dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, odgovoril da ne. Prav tako ni imel novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že pred izdajo odločbe, vendar jih iz upravičenih razlogov ni mogel navesti že pri prvem postopku.

3. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik 19. 5. 2023 podal prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila z odločbo z dne 24. 7. 2023 zavrnjena kot očitno neutemeljena in postala pravnomočna po sodbi Upravnega sodišča RS I U 1130/2023 z dne 8. 8. 2023. 4. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo 1. alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjujejo pogoje za priznanje mednarodne zaščite. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Lahko so pa obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

5. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot jih je navedel že v svoji prošnji, to je strah pred maščevanjem in pred morebitno zaporno kaznijo. Ob podaji zahtevka se je skliceval na razlog, ki ga je navedel že v predhodnem postopku. V zvezi s tem ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov. V konkretnem primeru torej ni podal novih dejstev in novih dokazov, ampak se je skliceval na izjave v postopku z njegovo prvo prošnjo, ki je bila pravnomočna zavrnjena kot očitno neutemeljena. To pomeni, da ni uspel izkazali povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 zahtevek s sklepom zavrgla.

6. Tožnik v tožbi navaja, da še vedno vztraja pri navedbah, da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj se boji, da bo prišlo do maščevanja in da bo poslan v zapor. Kot je povedal že na osebnem razgovoru, se v Maroko ne more vrniti zaradi obojestranskega maščevanja, ki bi se lahko izšlo s smrtnim izidom enega izmed njih (sprtih oseb). Še enkrat poudarja, da je Maroko zapustil, da ne bi prišlo do fizičnega obračuna, kar bi posledično lahko pomenilo, da bi tudi sam pristal v zaporu. Če tovrstnih težav in strahu ne bi imel, države sploh ne bi nikoli zapustil. Težave, kot jih opisuje, se lahko štejejo za resno škodo, kot jo opredeljuje 2. alineja 28. člena ZMZ-1. Nadalje opozarja na načelo nevračanja. Evropsko sodišče za človekove pravice je zavzelo stališče, da je vračanje absolutno prepovedano, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovno poudarja, da niso navedena nova dejstva, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Navajal jih je že v postopku, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, o kateri je bilo že odločeno z odločbo z dne 25. 7. 2023, ki je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1130/2023 z dne 16. 9. 2023. Načelo nevračanja ni predmet postopka zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in je tožena stranka že pri samem postopku odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito ugotovila, da glede na njegove navedbe vrnitev v izvorno državo zanj ne bi bila ogrožajoča. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 14. 11. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 11. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik pri podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel nobenih novih dejstev ali predložil novih dokazov in tako ni uspel izkazali povečane verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

12. Tožnik tudi v tožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, temveč je izrecno navedel, da še vedno vztraja pri svoji navedbah, da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj se boji, da bo prišlo do maščevanja in da bo poslan v zapor. Te razloge pa je uveljavljal že v postopku, ko je bilo odločeno o njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, kot izhaja iz tedanje odločbe in tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 1130/2023-12 z dne 8. 8. 2023. V tožbi se tožnik ponovno sklicuje na tisto, kar je povedal že na osebnem razgovoru, te okoliščine za so bile že pravnomočno razsojene in ne gre za navajanje novih dejstev ali novih dokazov. Tožnik te okoliščine v tožbi opredeljuje kot resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1, vendar pa ne glede na to, kako se njegove navedbe pravno opredelijo v smislu določb ZMZ-1, je v tej zadevi bistvenega pomena to, da tožnik pri zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel ničesar novega in je celo izrecno v zahtevi povedal, da nima novih dejstev in novih dokazov.

13. V zvezi z tožbenimi navedbami, da tožnik opozarja na načelo nevračanja in pri tem navaja grožnjo mučenja, nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja v primeru vrnitve, pa sodišče ugotavlja, da so bile tudi te okoliščine že presojane v pravnomočno zaključenem postopku, kot je razvidno iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS I U 1130/2023-12 z dne 8. 8. 2023. Iz obrazložitve te sodbe je razvidno, da tožnik ni uspel izkazati, da ga država ni sposobna zaščititi pred morebitnim preganjanjem, s to sodbo pa je bilo tudi ugotovljeno, da je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja o tem, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju (točka 26 in 32 obrazložitve citirane sodbe). Torej se je do upoštevanja načela nevračanja sodišče že opredelilo v pravnomočno zaključenem postopku in torej v nobenem primeru ne gre za navajanje novih dejstev ali novih dokazov, zato niso podani pogoji za ugoditev zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.