Jedro

Ob izpolnjenih pogojih lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja, kot pravno urejenega statusa, le za naprej z izdajo ustrezne odločbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je izpodbijal odločitve tožene stranke, s katerimi je ta za nazaj odločila o njegovem statusu zavarovanca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik od decembra 1995 do leta 2005 plačeval prispevke za zavarovanje iz naslova kmečkega zavarovanja, vključen je bil v prostovoljno zavarovanje po 24. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ). Tožnik je bil od 12. 1. 1996 vpisan v register samostojnih podjetnikov. S 30. 9. 2000 je začel veljati Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 81/2000 – ZMEPIZ), po katerem zavarovalno razmerje na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) nastane takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje in to tudi, če prijava v zavarovanje (ki bi jo moral vložiti samostojni podjetnik sam) ni bila vložena. Tožena stranka je zato imela pravno podlago za ugotovitev lastnosti zavarovanca, vendar na podlagi 48. člena ZEMPIZ le za čas od uveljavitve ZPIZ-1 dalje, ne pa tudi za čas pred 1. 1. 2000. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožnika pa ugodilo tako, da je ugotovilo, da tožniku preneha lastnost zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v zavarovanje z dnem izdaje odločbe tožene stranke in šele od tedaj dalje ima lastnost zavarovanca na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1. S spremembo lastnosti zavarovanca za nazaj po uradni dolžnosti je prišlo do nedopustnega posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Zato izpodbijana akta tožene stranke vsaj za čas do izdaje prvostopenjskega akta nista pravilna in zakonita. Tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča je v pravnomočno urejena pravna razmerja po določbi 158. člena Ustave mogoče posegati le z izrednimi pravnimi sredstvi. Tožnik je imel lastnost zavarovanca na temelju prostovoljne vključitve v zavarovanje že od 6. 12. 1995 in v to pravno razmerje ni bilo poseženo z nobenim izrednim pravnim sredstvom.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v primeru, ko gre za lastnost zavarovanca na podlagi 24. člena ZPIZ ni mogoče govoriti o podanosti pravnomočno urejenega pravnega razmerja, saj lastnost zavarovanca ni bila urejena s pravnomočno odločbo. Nastala je z vpisom v matično evidenco na podlagi prejetega obrazca M-1. Takšen vpis ni odločba in zoper vpis ni pravnega sredstva, možno pa je sprožiti postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca. Zavarovalne podlage se s potekom časa spreminjajo in te spremembe so zavarovanci dolžni sporočati toženi stranki. Ker je tožnik to obveznost opustil, je tožena stranka to opustitev nadomestila. V postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca ne gre za poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje, urejeno z odločbo državnega organa v smislu 158. člena Ustave. Sodišče ni v celoti upoštevalo oziroma uporabilo določbe 48. člena ZMEPIZ, ki ob upoštevanju 50. člena omogoča ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti tudi za nazaj. Tožnik bi moral biti obvezno zavarovan s tem, ko je opravljal samostojno pridobitno dejavnost in kot takšen ni izpolnjeval pogojev za zavarovanje po 24. členu ZPIZ, ki je bilo opredeljeno kot prostovoljno zavarovanje. Vpis v register samostojnih podjetnikov je pomenil vzpostavitev pravnega razmerja po 11. členu ZPIZ, kar je imelo za posledico obveznost zavarovanja na tej podlagi.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka le navede, ne da bi navedla tudi, za katere kršitve naj bi šlo. To iz njenih navedb niti smiselno ne izhaja. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in v zvezi z revizijskimi navedbami le še dodaja: Na podlagi določb ZMEPIZ pomeni status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo v smislu določb 158. člena Ustave, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom, ki ne more imeti učinka za nazaj (155. člen Ustave RS). Že v zadevi VIII Ips 86/2004 je Vrhovno sodišče poudarilo potrebo po ozki razlagi določb o možnih spremembah lastnosti zavarovanca, ker gre za poseg v obstoječe pravno razmerje. Ne glede na to, da je bila navedena sodba sprejeta pred uveljavitvijo ZPIZ–1 in ZMEPIZ, je potrebno izhodišče o ozki razlagi določb o posegu v obstoječ status zavarovanca upoštevati tudi pri uporabi zgoraj navedenih zakonskih določb, posebej če bi šlo za spremembo statusa zavarovanca za nazaj (tako tudi že sodba VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008).

8. Ker ZMEPIZ v 49. in 50. členu, ki ureja ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti, ni izrecno določil, kdaj se na tak način pridobi, izgubi ali spremeni status zavarovanca, je treba to vprašanje reševati glede na vse okoliščine mogočih odločitev na podlagi tega člena zakona. Pri odločanju o statusu zavarovanca po prvi alineji tega člena, to je, če je bilo ugotovljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena, se je sicer mogoče neposredno opreti na splošno določbo drugega odstavka 45. člena ZMEPIZ, da zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje. Pri odločanju o spremembi podlage zavarovanja pa so pomembne druge okoliščine. Kot prvo bo šlo pri ugotavljanju obstoja zavarovalnega razmerja praviloma za osebo, ki dotlej ni imela statusa zavarovanca in torej ne bo šlo za poseg v posebej pravno že urejen status, temveč šele za pridobitev takega statusa. Kot drugo pa je sama pridobitev statusa zavarovanca tako z vidika fizične osebe, kot z vidika sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja (tudi glede časovnega trajanja) pomembnejša od ugotovitve zgolj spremenjene podlage za že obstoječe zavarovanje oziroma podlage statusa zavarovanca. Zato se pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca zaradi spremenjene podlage za zavarovanje v smislu določb 49. člena ZMEPIZ ni mogoče sklicevati na določbo drugega odstavka 45. člena tega zakona o veljavnosti spremembe za nazaj, vse od vzpostavitve (novega) pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, saj ta določba opredeljuje zgolj nastanek zavarovalnega razmerja, ne pa tudi ko gre le za spremembo njegove podlage. Ob izpolnjenih pogojih lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja, kot pravno urejenega statusa, le za naprej z izdajo ustrezne odločbe.

9. Na odločitev ne more vplivati okoliščina, da je bil tožnik prostovoljno vključen v zavarovanje od 1. 12. 1995 dalje. S tem je na podlagi 42. člena takrat veljavnega Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 45/95 - ZMEPIZ95) pridobil lastnost zavarovanca. Ta lastnost se ni ugotovila in ugotavljala s posebno odločbo tožene stranke, temveč se je pridobila z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Vendar se tudi pridobitev lastnosti zavarovanca na podlagi 11. člena ZPIZ (sedaj 15. člena ZPIZ-1) ni ugotovila in ugotavljala z odločbo, temveč se je pridobila z dnem vpisa v register samostojnih podjetnikov (peta alineja 42. člena ZMEPIZ95). Pri tožniku torej ne gre za primer, ko tožnik ne bi imel lastnosti zavarovanca.

10. Gre pa za primer, ko bi tožnik moral po zakonu samem imeti lastnost zavarovanca iz obveznega zavarovanja na neki drugi podlagi, pa prijave za tako zavarovanje (oziroma spremembo podlage za zavarovanje) ni vložil. Do 1. 10. 2000 (ko je pričel veljati ZMEPIZ) je ZMEPIZ95 v 43. in 45. členu v zvezi z 42. členom urejal pridobitev lastnosti zavarovanca za primer nevložene ali prepozno vložene prijave v zavarovanje – vendar le na zahtevo zavarovanca in ne po uradni dolžnosti. Tako možnost je sicer predvideval Pravilnik o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (14. člen), vendar ne za primere, kot je tožnikov. Po 1. 10. 2000 pa je ZMEPIZ drugače uredil ugotavljanje lastnosti zavarovanca v primerih, ko prijava v zavarovanje ni bila vložena v roku (47. do 50. člen ZMEPIZ), pri čemer je tudi izrecno določil, kdaj se v takem primeru pridobi lastnost zavarovanca (drugi odstavek 48. člena ZMEPIZ).

11. Od 1. 1. 2000 je veljal tudi ZPIZ-1, ki je v 34. členu podobno kot prej veljavni ZPIZ uredil primere, v katerih se lahko posameznik prostovoljno vključi v zavarovanje, pri čemer zakon sedaj izrecno določa, da gre za prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje. Za tožnika to pomeni, da ima lastnost zavarovanca obveznega zavarovanja (v katerega je vključen prostovoljno) in sicer do 31. 12. 1999 na podlagi 24. člena ZPIZ in od 1. 1. 2000 dalje na podlagi 16. člena ZPIZ-1. To pa tudi pomeni, da gre dejansko za vprašanje spremembe podlage za obvezno zavarovanje, ki jo Zavod lahko sicer ugotavlja z odločbo, vendar le za naprej.

12. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.