Jedro

Plačilo opravljenih del tožeči stranki po sklenjeni gradbeni pogodbi „primarno“ dolguje naročnik teh del, zato je treba morebitne spremembe na dolžniški strani obligacijskega razmerja presojati z uporabo določb o pristopu k dolgu po 432. členu OZ. Pristop k dolgu mora zato vsebovati izrecno, jasno in nedvoumno izjavo pristopnika, da se pogodbeno zavezuje. Tega pogoja izjava z dne 21. 1. 2009 ne izpolnjuje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 3.320,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom od tožene stranke zahteva plačilo po končni situaciji št. 1051/01377 z dne 24. 6. 2010 za opravljena gradbena in obrtniška dela. Dela je opravila skladno z gradbeno pogodbo, ki jo je dne 30. 12. 2008 kot izvajalka sklenila z naročnikom, družbo M. d. o. o. Zahtevek utemeljuje na navedbi, da je tožena stranka kot banka naročnika obveznost plačila gradbenih del tožeči stranki prevzela s podpisom izjave z dne 21. 1. 2009. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen, ker tožena stranka s podpisom izjave dne 21. 1. 2009 ni prevzela nepogojne in neomejene obveznosti plačila tožeči stranki. Plačila so bila pogojena s potrditvijo situacij s strani družbe B., d. o. o., kot to izhaja iz sklenjene pogodbe o dolgoročnem okvirnem limitu št. 10465/06 z dne 30. 3. 2006. Ker družba B., d. o. o. končne situacije tožeče stranke ni potrdila, ima zavrnitev plačila tožene stranke podlago v sklenjeni pogodbi o dolgoročnem okvirnem limitu in gradbeni pogodbi.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da tožena stranka ni bila nosilec obveznosti, ki je predmet tožbenega zahtevka, saj izjava z dne 21. 1. 2009 ne predstavlja njene neposredne zaveze za plačilo tožeči stranki.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena ZPP). Vrhovnemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločitev.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je družba F., d. d., zoper katero je tožeča stranka vložila tožbo, 19. 2. 2016 zaradi pripojitve k prevzemni družbi Družba za opravljanje terjatev bank d. d. prenehala (580. člen Zakona o gospodarskih družbah) in se je postopek po določbi 205. člena ZPP prekinil. Ker pa je prekinitev postopka nastopila potem, ko so bila v revizijskem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank, ali pa so potekli roki zanje, ni bilo ovir za izdajo odločbe revizijskega sodišča (1).

Relevantno dejansko stanje

7. Tožeča stranka kot izvajalec je z družbo M. d. o. o., kot naročnikom 30. 12. 2008 sklenila gradbeno pogodbo. V 12. členu te pogodbe sta se stranki dogovorili, da bo naročnik nesporni del mesečne situacije plačal na način oz. na podlagi posebej sklenjenega dogovora s Faktor banko d. d., na osnovi katerega bo F., d. d., v skladu s potrjenimi mesečnimi in končno situacijo nakazovala vrednosti po vseh situacijah neposredno na TRR izvajalca.

8. Pred tem je tožena stranka z investitorjem družbo M. d. o. o., 30. 3. 2006 sklenila pogodbo o dolgoročnem okvirnem limitu št. 10465/06. V 2. členu pogodbe sta stranki zapisali, da bodo nakazila banke asignacijska in namenska ter da se bodo izvajala na podlagi predloženih računov in situacij, potrjenih s strani družbe B., d. o. o. 9. Dne 21. 1. 2009 (2) je tožena stranka tožeči podala izjavo, v kateri je zapisala, da se bodo finančna sredstva projekta koristila namensko, na podlagi predloženih potrjenih mesečnih situacij na račun izvajalca del, in sicer v skladu z 12. členom gradbene pogodbe z dne 30. 12. 2008. 10. Družba B., d. o. o., vtoževane končne situacije ni potrdila.

Revizijske navedbe

11. Tožena stranka sodišču druge stopnje očita neobrazloženost odločitve in z njo povezano kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja svoje navedbe, na katere da sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Ne strinja se z materialnopravnim zaključkom sodišča druge stopnje, da izjave z dne 21. 1. 2009 ni potrebno razlagati kot nejasne. Vztraja, da izjava predstavlja samostojno in nepogojno podlago vtoževani terjatvi do tožene stranke.

Presoja utemeljenosti revizije

12. Revizija ni utemeljena.

13. Ključno za odločitev v zadevi je odgovoriti na vprašanje, ali se je tožena stranka z izjavo z dne 21. 1. 2009 tožeči stranki nepogojno zavezala plačati opravljena dela po gradbeni pogodbi z dne 30. 12. 2008. Sodišči nižjih stopenj sta na vprašanje odgovorili nikalno. Upoštevali sta vsebino zapisane izjave in dogovor med toženo stranko in naročnikom del v pogodbi o dolgoročnem okvirnem limitu o tem, da bodo nakazila tožene stranke pogojena z odobritvijo situacij tožeče stranke s strani družbe B., d. o. o. Takšen zaključek je pravilen.

14. Da bi izjava z dne 21. 1. 2009 lahko predstavljala samostojno podlago za nastanek obveznosti, bi morala biti obveznost tožene stranke v njej jasno in določno opredeljena. Upoštevati je namreč treba, da plačilo opravljenih del tožeči stranki po sklenjeni gradbeni pogodbi „primarno“ dolguje naročnik teh del, zato je treba morebitne spremembe na dolžniški strani obligacijskega razmerja presojati z uporabo določb o pristopu k dolgu po 432. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta določa, da tretji stopi v zavezo poleg dolžnika, kadar se v pogodbi z upnikom zaveže, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika. Pristopnik k dolgu ima pravni položaj sodolžnika, pristop k dolgu pa pomeni utrditev obveznosti za upnika, saj sta v zavezi nasproti upniku sedaj dva dolžnika (3). Osnovna zaveza pristopnika je v izpolnitvi obveznosti (glavnega) dolžnika. Pristop k dolgu mora zato vsebovati izrecno, jasno in nedvoumno izjavo pristopnika, da se pogodbeno zavezuje. Tega pogoja izjava z dne 21. 1. 2009 ne izpolnjuje.

15. V izjavi z dne 21. 1. 2009 je tožena stranka tožeči potrdila, da ima naročnik del zagotovljena finančna sredstva za izvedbo projekta ter da se bodo ta koristila namensko, na podlagi potrjenih mesečnih situacij na račun izvajalca del, skladno z 12. členom gradbene pogodbe. Z izjavo je tožena stranka opisala „zgolj“ tehniko koriščenja namenskih sredstev, pri čemer se je sklicevala na ureditev plačil v gradbeni pogodbi. Izjava je po svoji vsebini potrdilo in je ni mogoče razumeti kot pogodbo, to je dvostranski pravni posel, s katerim bi stranki jasno in določno dogovorili pravice in obveznosti v svojem razmerju, niti kot enostranski posel, ki bi povzročil nastanek dolžniškega razmerja že z izjavo volje tožene stranke. Izjava je po svoji vsebini jasna in zato ne omogoča razlage po drugem odstavku 82. člena OZ.

16. Neutemeljeno je nadalje revizijsko poudarjanje, da je izjavo z dne 21. 1. 2009 treba razumeti kot dogovor, na katerega se sklicuje 12. člen gradbene pogodbe. Določba 12. člena gradbene pogodbe se namreč sklicuje na dogovor, sklenjen s F., d. d., izjava slednje pa se nazaj sklicuje na ureditev plačil v 12. členu gradbene pogodbe. Če bi izjava z dne 21. 1. 2009 res predstavljala dogovor iz 12. člena gradbene pogodbe, bi refereiranje iz pogodbe na izjavo in nazaj pomenilo, da plačilo del tožeče stranke sploh ne bi bilo urejeno. Logično je, da 12. člen gradbene pogodbe „govori“ o dogovoru, ki je/bo sklenjen med naročnikom in toženo stranko, kot njegovo banko in kreditodajalko. Skladno s sklenjeno gradbeno pogodbo je namreč zavezanec za plačilo del tožene stranke njihov naročnik, to je družba M. d. o. o. (649. člen OZ). Tožena stranka je v besedilo 12. člena gradbene pogodbe „pritegnjena“ kot asignat, torej oseba, ki bo po naročnikovem pooblastilu izvedla plačilo, zato se kot nerazumljiva izkaže razlaga, za katero se zavzema revident, po kateri bi pogoje plačila, ki v končni fazi bremeni naročnika, dogovorila njegova banka (asignat) in izvajalec del (asignatar). Glede na določilo 2. člena pogodbe o dolgoročnem okvirnem limitu je bilo pooblastilo tožeči stranki za asignacijsko plačilo pogojevano s potrditvijo situacij in računov s strani družbe B., d. o. o. Ker pogoj ni bil izpolnjen, ni nastala zaveza tožene stranke na izpolnitev tožeči stranki.

17. Kot je tožeči stranki (pravilno) pojasnilo že pritožbeno sodišče, se sodišče ni dolžno opredeliti do vseh navedb, ki so jih stranke podale v sporu. Dolžno se je opredeliti „le“ do tistih navedb, ki se v sporu izkažejo za pravnorelevantne. Zgolj prepis pritožbenih navedb v vloženi reviziji ne utemeljuje drugačnega odgovora.

Odločitev o stroških revizijskega postopka

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato nosi sama svoje revizijske stroške in mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je tožeči stranki priznalo priglašeno nagrado za revizijski postopek v višini 2.702,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, oboje povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost. (1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/1997 z dne 4. 12. 1998. (2) V izpodbijani sodbi je kot datum izjave pomotoma naveden 21. 9. 2009. (3) Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 624.