Jedro

Presoja o tem, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec, dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi, je prepuščena sodišču, ki pa se ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, ker je prišlo do zmanjšanja prihodkov zaradi nerealiziranega plana in zmanjšanja potrebe po številu zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog, določenih delovnih mest na preostale zaposlene. Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude - v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog - vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo prav skozi določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna. Ohranitev zaposlitev delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, kadar se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja (tako je odločilo VSRS v sklepu opr. št. VIII Ips 82/2017 z dne 19. 12. 2017).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2016 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati in izplačati vse plače, regres za letni dopust in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter tožniku za ta čas obračunati in plačati tudi prispevke za zdravstveno, pokojninsko, invalidsko ter ostalo zavarovanje, tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali da pritožbi ugodi in sodbo sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje predstavlja presenečenje za tožnika, saj se naslovno sodišče sploh ni opredelilo do relevantnih navedb tožnika oziroma jih je spregledalo. Sodišče je brez ustreznega znanja računovodsko finančne stroke presojalo in ugotavljalo ekonomski razlog s presojanjem finančnih podatkov brez upoštevanja novih zaposlitev tožene stranke v istem obdobju. Po mnenju pritožbe je izpodbijana sodba v nasprotju z veljavno sodno prakso (v nasprotju s sodbami VSRS opr. št. VIII Ips 285/2008 z dne 16. 11. 2009, VIII Ips 1/2012 z dne 3. 12. 2012 in sklepom VSRS opr. št. VIII Ips 150/2016 z dne 10. 1. 2017), kar pomeni poseg v tožnikovo pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Izpodbijana sodba po mnenju tožnika nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, med seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v sodnem spisu ter izpovedbami prič. Sodišče v celoti sledi navedbam in stališčem tožene stranke ter pavšalno zaključi, da je ekonomski odpovedni razlog podan, da so bili zaradi slabšega poslovanja pri toženi stranki primorani ukrepati in zmanjšati stroške, vendar bi naslovno sodišče moralo ob pravilni in popolni ugotovitvi dejanskega stanja ter ob pravilni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj zaključiti, da je bila odpoved nezakonita, ker niso obstajali odpovedni razlogi iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Tožnik je s svojo izpovedbo in predloženimi listinskimi dokazi ter izpovedbo zaslišanih prič dokazal, da poslovni rezultati niso bili slabi in ni bilo nobenega razloga za zmanjšanje stroškov dela na tak način, da se tožniku odpove pogodba o zaposlitvi, saj je tožena stranka hkrati na novo zaposlovala delavce in jim podaljševala pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma je delavce zaposlene za določen čas zaposlila za nedoločen čas, vse v Tržnem sektorju in to vse v letu 2016. Če sodišče ugotovi, da je poslovni razlog podan, mora v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 presoditi, ali je takšen poslovni razlog utemeljen. Sodišče v predmetnem postopku ni presojalo oziroma je le pavšalno, brez ustrezne razumne obrazložitve zaključilo, da je zaradi ekonomskega razloga tožniku prenehala potreba po delu pri toženi stranki.

Povsem nesprejemljivi, neživljenjski in nerazumni so zaključki naslovnega sodišča, da je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da Sektor tržne dejavnosti ne posluje dobro, ker ne dosega zastavljenih planov, ter da je s tem dokazala ekonomski razlog. Tožena stranka je v oktobru in novembru 2016 kljub zatrjevanim slabim poslovnim rezultatom kupila novo službeno vozilo in v decembru 2016 traktor in prikolico in je v istem letu v Tržnem sektorju na novo zaposlila kar štiri delavce za določen čas oziroma jim podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Gre za očitno zlorabo instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar je tožnik ves čas opozarjal, vendar pa sodišče njegovih navedb ni upoštevalo. Nevzdržno je, da je tožena stranka v spornem času na novo zaposlila oziroma podaljšala pogodbe o zaposlitvi štirim delavcem (A.A., B.B., C.C. in D.D., pri čemer gre nedvomno za povečanje stroškov dela) ter v istem obdobju na račun zmanjšanja stroškov dela odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker se je tožnika hotela rešiti in ker z njim ni želel delati E.E., novi vodja Tržnega sektorja, ki je bil s tožnikom v sporu zaradi volitev v svet delavcev. Kot je izpovedal, zaslišan kot priča je takoj, ko je prevzel vodenje Tržnega sektorja, izjavil, da tožnika ne potrebuje. Zato so ekonomski razlogi navedeni v izpodbijani odpovedi fiktivni. Da je bil tožnik zaradi sodelovanja in kandidiranja na volitvah v svet delavcev v nemilosti nekdanjega direktorja tožene stranke F.F., bi lahko sodišče ugotovilo z zaslišanjem prič G.G., H.H. in I.I., ki pa jih sodišče ni zaslišalo ter je sodišče samovoljno in zmotno zaključilo, da naj bi bil tožnik s predlogom za zaslišanje navedenih prič prepozen. Tožnik je res predlog za zaslišanje teh prič podal po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar je tožnik v četrti pripravljalni vlogi pojasnil, da je šele po vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. I Kpr 23233/2018 zvedel za nove dokaze in tudi ugotovil nova dejstva, za kar pa predhodno ni vedel in tudi ni mogel vedeti. Tožnik s predlogom za zaslišanje prič ni prepozen, ker jih brez svoje krivde ni mogel podati že na prvem naroku. Dejstvo, da so bile predlagane priče sodelavci oziroma da so sodelovali na volitvah, ne predstavlja podlage za zaključek, da bi tožnik lahko dokazni predlog podal že prej. Eden izmed očitkov kazenske ovadbe zoper nekdanjega direktorja tožene stranke F.F. je bil, da si je kot direktor tožene stranke prizadeval ves čas organizirati skupino privržencev, ki so bili zanj pripravljeni izvajati vse naloge, ter da je imel za takšno ravnanje vse možnosti in visoko stopnjo lastnega interesa. Iz ovadbe izhaja, da je večkrat zlorabljal svojo moč, vpliv ter položaj poslovodje za neetično in sovražno komunikacijo, ki je bila sistematično usmerjena proti nekaterim posameznikom. Z različnimi ukrepi, kot so psihično nasilje, trpinčenje, neenakopravno obravnavanje, sovražni govor, nenadne prerazporeditve, grožnje, pisni opomini pred odpovedjo in s podobnimi ravnanji je dosegel med zaposlenimi in podrejenimi prestrašenost, ponižanje in zmanjšanje delovne sposobnosti. Zato je po mnenju tožnika zmoten zaključek sodišča, da odpovedni razlog ni navidezen ali izmišljen, ker naj bi obstajal utemeljen poslovni razlog. Iz poslovnega poročila za leto 2016 je razvidno, da je Tržni sektor dosegel višji rezultat kot v letu prej, torej v letu 2015, ni pa v celoti dosegel planirane realizacije. Navedeno po mnenju tožnika dokazuje, da je bil plan zastavljen previsoko. Iz realizacije po posameznih enotah je tudi razvidno, da so imeli tudi v drugih enotah pri toženi stranki negativne rezultate in da so s tem nedvomno prispevali k negativnim rezultatom družbe (npr. v sektorjih gospodarske javne službe, oskrbe s pitno vodo, pogrebne službe itd.), pa zato nihče od zaposlenih v teh sektorjih ni dobil odpovedi. Tožena stranka je v mesecu decembru 2016 delavcem izplačala zaradi dobrih poslovnih rezultatov družbe tudi stimulacijo in nagrade zaposlenim, kar dokazuje, da finančni oziroma ekonomski razlog pri toženi stranki ni obstajal. Tožnik je predlagal, da sodišče imenuje izvedenca finančno računovodske stroke, sodišče pa navedenega dokaza ni izvedlo z obrazložitvijo, da izvedenec ni potreben glede na predložene listine in izpovedbe prič. Vendar pa sodišče nima strokovnega (finančno računovodskega) znanja, da bi lahko presodilo, ali je plan zastavljen nerealno, ali je glede na medletne podatke mogoče pričakovati izboljšanje do konca leta in torej tudi ali je realno pričakovati, da bo plan dosežen. S tem, ko je sodišče brez potrebnega strokovnega znanja samo ugotavljalo navedena dejstva, je kršilo načelo kontradiktornosti. Kršilo je 213. člen ZPP in 287. člen ZPP, posledično pa je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče z nezakonitim postopanjem tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. S tem pa je kršilo tudi 23. in 22. člen Ustave RS. Tožena stranka je v predmetnem postopku, po lastnih navedbah, reorganizacijo povezovala s prenosom tržnih dejavnosti na novoustanovljeno hčerinsko podjetje, za katerega je v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2017 pojasnila, da gre za J. d. o. o. Sodišče je nato ugotovilo, da dokazni postopek dejanskega prenosa tržnih dejavnosti oziroma reorganizacije tožene stranke ni pokazal. Gre za bistveni zaključek, saj tožena stranka očitno nikoli ni izvedla reorganizacije s prenosom večine tržne dejavnosti na hčerinsko družbo in je zato jasno, da že zato potreba po delu tožnika ni mogla prenehati. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih (sklepa VSRS opr. št. VIII Ips 1/2012 z dne 3. 12. 2012 in VIII Ips 285/2008 z dne 16. 11. 2009). Sodišče pa je tudi v nasprotju z oblikovano sodno prakso zaključilo, da kljub temu da je tožena stranka zaposlovala nove delavce (A.A., B.B., C.C. in D.D.), to ne vpliva na zakonitost odpovedi. Do tako zmotnega stališča je sodišče prišlo na podlagi samovoljne primerjave nalog delovnega mesta D.D., B.B. in C.C. z nalogami tožnika. Sodišče sploh ni upoštevalo navedb in izpovedbe tožnika, ko je ta izjavil, da je opravljal razna stanovanjska dela, in sicer oglede stanovanj, investicije, komunikacije z občino ter da je vse te naloge prevzel nato novo zaposleni delavec B.B., ki je prišel na Tržni sektor kot upravnik stanovanj in zgradb. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je tožnik v okviru svojega delovnega mesta opravljal tudi naloge v zvezi z upravljanjem stanovanj in če bi upoštevalo izpovedbi prič K.K. in L.L., sodišče nikakor ne bi smelo zaključiti, da je tožnik zgolj samoiniciativno opravljal manjša opravila in občasno pomagal pri upraviteljskih nalogah. Če bi sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, bi nedvomno moralo zaključiti, da je z novo zaposlitvijo B.B. tožena stranka nadomestila delo tožnika. Iz pogodbe o zaposlitvi B.B. je razvidno, da B.B. ni nadomestil L.L., kot je trdila tožena stranka, saj je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas zaradi povečanega obsega dela in ne zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca L.L., ki je bil zaposlen kot upravljalec stanovanj. B.B. je bil zaposlen od 15. 7. 2016 do 31. 12. 2016, torej v času, ko je tožena stranka že zatrjevala, da je imela slabe rezultate in nato še od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 in je ves čas opravljal naloge, ki jih je predhodno opravljal tožnik in vse zaradi povečanega obsega dela. B.B. je bil popolnoma nov delavec in mu tudi dne 31. 12. 2016 ni prenehalo delovno razmerje zaradi slabih rezultatov v Tržnem sektorju, temveč zaradi poteka določenega časa. Kasneje pa so mu še podaljšali pogodbo o zaposlitvi oziroma z njim sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka je imela možnost, da bi tožnik nadaljeval z deli upravljalca stanovanja, vendar ga je pod pretvezo poslovnega razloga nedopustno, nezakonito in neustavno odpustila. Sodišče je napačno zaključilo, da tožena stranka ni šikanirala tožnika, da ga ni neenakopravno obravnavala in da njegova pritožba v zvezi z volitvami ni imela nobene zveze z njegovo odpovedjo. V ta namen sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov, s čimer pa je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka dala dne 28. 10. 2016 tožniku, obstajal organizacijski in ekonomski razlog in da odpoved ni bila posledica diskriminacije tožnika, kot je to trdil tožnik. Ugotovilo je, da je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 1. 2016 za delovno mesto koordinator tržnih dejavnosti ter varstva in zdravja pri delu. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 10. 2016 izhaja, da je potreba po delu tožnika na delovnem mestu koordinator tržnih dejavnosti ter varstva in zdravja pri delu prenehala, zato je tožena stranka tožnikovo delovno mesto ukinila. Tožena stranka je v odpovedi zapisala, da je po medletnih finančnih rezultatih ugotovila, da Sektor tržnih dejavnosti ne dosega planiranih rezultatov, rezultati za obdobje od januar do september 2016 pa kažejo, da se stanje tudi do konca leta ne bo bistveno izboljšalo. Zaradi uvajanja drugačne organizacije izvajanja tržnih dejavnosti z letom 2017 delovno mesto koordinator tržnih dejavnosti ter varstva in zdravja pri delu ne bo več potrebno. Hkrati je v odpovedi zapisala, da na nepotrebnost delovnega mesta kažejo tudi obvestila vodje E.E. direktorju, da za tožnika nima dela. Tožena stranka je nato 27. 10. 2016 sprejela spremembo Kataloga delovnih mest in je tožnikovo delovno mesto ukinila. Tožena stranka je navajala, da je pred pred odpovedjo preverila, ali v podjetju obstaja možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, vendar take možnosti ni imela.

7. Sodišče prve stopnje je v obširno izvedenem dokaznem postopku ugotavljalo: - ali je tožena stranka dokazala poslovni razlog (ekonomski in organizacijski); - naloge tožnika po odpovedani pogodbi o zaposlitvi; - na katera delovna mesta so bile naloge tožnika prerazporejene in ali se naloge tožnika pri toženi stranki še izvajajo; - ali je tožena stranka v času, ko je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaposlovala nove delavce na delovnem mestu, katere naloge je opravljal tudi tožnik; - ali je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi diskriminacije (konflikta z neposredno nadrejenim delavcem E.E.).

8. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (nedoseganje plana za leto 2016 v Sektorju tržnih dejavnosti). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da Sektor tržnih dejavnosti ni posloval dobro in ni dosegel zastavljenih planov. Tožnik pa je trdil, da projekti v Tržnem sektorju trajajo več mesecev in so zato rezultati v začetni fazi negativni, ker niso izdane fakture, medtem ko stroški dela in materiala nastajajo, na koncu leta, po izstavitvi faktur pa se rezultati popravijo. Tožnik v pritožbi v zvezi z navedenim utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in glede navedenega izpodbijana sodba dejansko nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, med seboj v nasprotju in v nasprotju z listinami v sodnem spisu. Pravilno tožnik opozarja, da bi se moralo sodišče opredeliti tudi do zapisnika 5. redne seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 27. 9. 2016, kjer je takratni direktor tožene stranke F.F. pri podajanju poročila o poslovanju tožene stranke poudaril, da se v Tržnem sektorju (meseca september 2016) sklepajo pogodbe za nakup malih komunalnih čistilnih naprav (MKČN) in da je Tržni sektor izvedel več uspešnih projektov. Prav tako pa je tudi vodja sektorja ekonomike M.M. pri podajanju finančnega poročila za obdobje od 1. 1. 2016 do 30. 6. 2016 navedla, da je zaslediti manjši prihodek v Tržnem sektorju, predvsem iz razloga, ker so dela prestavljena v drugo polovico leta in da so na tržni dejavnosti razlog povečanja stroškov predvsem dodatne zaposlitve. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da listine, ki jih je predložila tožena stranka (finančni načrt za leto 2016, realizacija v obdobju od januar do september 2016), potrjujejo obstoj zatrjevanega ekonomskega razloga, najmanj preuranjen. Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožena stranka obstoj ekonomskega razloga dokazuje z listinami in pričami in ne le z izvedencem finančne stroke, vendar pa mora tožena stranka ekonomski razlog dokazati. Zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni navidezen, ker je tožena stranka dokazala nedoseganje planiranih rezultatov Sektorja tržnih dejavnosti je preuranjen tudi zato, ker je tožena stranka zatrjevala nedoseganje planiranih rezultatov, hkrati pa je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker v Sektorju tržnih dejavnosti zanj niso imeli dela.

9. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi (tudi iz poslovnega razloga) le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta zakonska zahteva je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu delovno razmerje ne more prenehati, če zato ni resnega razloga, pa tudi Priporočilom št. 166 k tej Konvenciji, ki med drugim določa, da morajo vse stranke (med njimi v prvi vrsti delodajalci), kolikor je mogoče, preprečevati (se izogniti) ali minimizirati odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med ukrepi za preprečitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi Priporočilo v 21. točki 3. poglavja našteva tudi omejitev najemanja drugih izvajalcev, naravno zmanjševanje zaposlenih in prostovoljno upokojevanje, notranje premestitve, omejitev nadurnega dela itd. Upoštevaje sodno prakso in tudi navedene usmeritve Konvencije MOD št. 158 je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru obstoja poslovnega razloga.

10. Presoja o tem, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec, dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi, je prepuščena sodišču, ki pa se ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, ker je prišlo do zmanjšanja prihodkov zaradi nerealiziranega plana in zmanjšanja potrebe po številu zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog, določenih delovnih mest na preostale zaposlene. Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude - v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog - vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo prav skozi citirano določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna. Ohranitev zaposlitev delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetih delavcev, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, kadar se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja (tako je odločilo VSRS v sklepu opr. št. VIII Ips 82/2017 z dne 19. 12. 2017).

11. Sprememba organizacije dela pri toženi stranki, ki jo je tožena stranka izrazila z ukinitvijo delovnega mesta tožnika, je sicer razvidna iz spremembe Kataloga delovnih mest v javnem podjetju N. d. o. o. z dne 27. 10. 2016, vendar pa je tožena stranka navedla, da nalog tega delovnega mesta ni prerazporedila med druge delavce, ker bi naj delo na delovnem mestu tožnika dejansko "izpuhtelo". To pa je v nasprotju s trditvami tožene stranke, da so tožnikovo delovno mesto ukinili zaradi nedoseganja plana dela v Tržnem sektorju in ker so predvideli prenos tržnih dejavnosti na novoustanovljene hčerinsko podjetje J. d. o. o. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do prenosa tržnih dejavnosti na novo ustavljeno družbo ni prišlo.

12. Tožnik je tekom postopka trdil, da je bilo dela zanj v Tržnem sektorju dovolj, da pa ga je tožena stranka načrtno izključevala in mu načrtno odvzela naloge z namenom, da se ga reši kot delavca ter je njegove naloge prenašala na druge oziroma nove zaposlene in je v ta namen predložil listine, ki se nahajajo v spisu pod prilogo A17 do A26, do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik je izpovedal, da mu je tožena stranka onemogočila opravljanje dela ter mu preprečila dostope do dokumentov, ki jih je nujno potreboval za svoje delo in s tem povzročala lažno predstavo, da zanj ni več dela. V ta namen je tožnik predložil dopise, ki jih je po elektronski pošti pošiljal M.M. ter svojim nadrejenim, vendar se sodišče do teh trditev in predloženih listin ni opredelilo. Tako neposredni vodja tožnika E.E. kot tudi direktor tožene stranke nista znala pojasniti, katera dela je tožnik pred odpovedjo opravljal. E.E. je izpovedal, da je tožnika zadolžil za en projekt, in sicer obnovo oziroma odpis vseh salonitnih cevi, ki so v občini O., ter da bi pripravil predračun oziroma ceno stroškov, koliko bi stala ta zamenjava vseh salonitk v občini O.. Povedal je, da je tožnik projekt reševal mesec ali dva, potem pa zanj dela ni imel. Izpovedi prič bo moralo sodišče presoditi tudi v skladu z listinami, ki jih je predložil tožnik in iz katerih je razvidno, katere naloge je tožnik v obdobju pred prenehanjem delovnega razmerja tudi dejansko opravljal. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve sodbe, da zaposlovanje novih delavcev (A.A., B.B., C.C. in D.D.) ni vplivalo na utemeljenost odpovednega razloga, preuranjen. Sodišče prve stopnje je namreč primerjalo naloge po pogodbah o zaposlitvi za navedene delavce v primerjavi z nalogami tožnika po Katalogu delovnih mest za delovno mesto koordinatorja tržnih dejavnosti in zdravja pri delu. Za presojo ali bi tožena stranka lahko tožniku zagotovila delo na delovnih mestih, za katere je sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je bistveno predvsem, katera dela je tožnik dejansko opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje preveriti trditve tožnika, da je tožena stranka v času, ko je njemu odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sklenila pogodbo o zaposlitvi z novim delavcem B.B. za določen čas za delovno mesto upravljalec stanovanj, ta dela pa bi naj tožnik opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je trdil, da je opravljal naloge v zvezi z upravljanjem stanovanj in da to izhaja tudi iz predloženih popisov delovnih nalog, ki jih je moral tožnik voditi.

13. Prav tako je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi diskriminacije, ker je tožnik kandidiral za predstavnika sveta delavcev. Sodišče je ugotovilo, da je kandidiral tudi njegov nadrejeni E.E., kateri je tudi kasneje sprožil sodni spor zoper volilno komisijo in predlagal razveljavitev volitev, na katerih je bil izvoljen tožnik. Sodišče prve stopnje je namreč neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika po zaslišanju prič G.G., H.H. in I.I., katere je tožnik predlagal po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je v četrti pripravljalni vlogi navedel utemeljene razloge, da prej ni mogel predlagati zaslišanja prič, ker je zvedel za določena dejstva šele po vpogledu v kazenski spis opr. št. I Kpr 23233/2018, voden pri Okrožnem sodišču v Krškem, kar je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen razlog, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati in je zato dokazni predlog tožnika neutemeljeno zavrnilo kot prepozen.

14. Sodišče prve stopnje se bo po dopolnjenem dokaznem postopku moralo ponovno opredeliti do izpovedi priče E.E., kateri je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo, predvsem njegovi izpovedi, da ni gojil zamere do tožnika, četudi je zaradi volitev prišlo do konflikta med njima. Izjavo priče E.E. bo moralo sodišče presoditi skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem glede na njegovo komunikacijo s tožnikom po elektronski pošti, med drugimi tudi, s katerimi je obveščal direktorja, da ne ve, kaj tožnik sploh dela.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču v ponovno sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka in odpraviti pomanjkljivosti pri ugotovljenem dejanskem stanju. Razveljavitev izpodbijane sodbe ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.