Jedro

Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da novih dejstev v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki jih je navedel v Zahtevku, o grožnjah in napadu osebe, ki ga je v izvorni državi porezala z nožem po levi roki in po levi strani lica ter posilila njegovo sestro, kakor tudi navedbe o korupciji v policiji ter tudi zatrjevano dejstvo, da mu sledijo čarovniki zaradi njegove krvi, ker je Zuhri, tožnik v prvem postopku ni navedel po lastni krivdi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 20. 7. 2023 na zapisnik (v nadaljevanju Zahtevek).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v Zahtevku kot razlog za zapustitev izvorne države navedel, da je imel doma težave več kot šest do osem mesecev z osebo, ki je tožnika zabodla z nožem, porezala po levi roki in po levi strani lica ter posilila njegovo sestro. Ta oseba ima pet ali šest bratov, ki so bogati in imajo vpliv pri oblasteh in tožnika iščejo, ker ga želijo ubiti, zato se doma ni mogel svobodno gibati. Tožnik je navedel, da so mu podtaknili mamila na domu, poklicali policijo, zaradi česar so ga po krivem zaprli. To je prijavil na policijo, ki, kot navaja tožnik, zaradi podkupljivosti ni storila ničesar. Tožnik je navedel, da je izvorno državo zapustil tudi zato, ker mu, ker je Zuhri, sledijo čarovniki, ker hočejo vzeti njegovo kri, saj s pomočjo odvzete krvi, ki jo položijo na tla in izgovarjajo čarovniške besede, lažje najdejo zaklade. V Zahtevku je tožnik pojasnil, da novih razlogov ni omenil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 8. 3. 2023 (v nadaljevanju Prošnja) in v prvem osebnem razgovoru zato, ker takrat ni nameraval ostati v Sloveniji, saj je želel v Italijo in se za to opravičil. 3. Toženka je ugotovila, da je bila tožnikova Prošnja, zavrnjena kot očitno neutemeljena, ker ni izpolnjeval pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite, ker je Prošnjo utemeljeval izključno z ekonomskimi težavami oz. revščino (potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 178/2023 15. 6. 2023, v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 687/2023-13 z 8. 5. 2023, pravnomočno 15. 6. 2023, izvršljiva pa 10. 7. 2023).

4. Toženka je dalje ugotovila, da je tožnik 20. 7. 2023 vložil svoj prvi zahtevek, ki ga utemeljuje z drugimi razlogi, kot jih je podal v Prošnji, v kateri je navajal revščino kot glavni razlog za zapustitev izvorne države. Toženka je ugotovila, da so v Zahtevku nove navedbe o grožnjah in napadu osebe, ki ga je v izvorni državi porezala z nožem po levi roki in po levi strani lica ter posilila njegovo sestro, kakor tudi navedbe o korupciji v policiji ter tudi dejstvo, da mu sledijo čarovniki zaradi njegove krvi, ker je Zuhri. Toženka je ugotovila, da so se ti dogodki zgodili še v času, preden je tožnik zapustil izvorno državo, da so ta dejstva torej že obstajala v času predhodnega postopka ter v času izdaje odločitve, vendar jih tožnik namenoma ni omenjal zato, ker ni želel ostati v Sloveniji. Tožnik po oceni toženke ni dokazal, da novih razlogov ni mogel uveljavljati brez svoje krivde. Izpostavlja, da je tožnik povedal, da je v prošnji za mednarodno zaščito namenoma podal neresničen razlog, ker ni želel ostati v Sloveniji. Toženka je ocenila, da je za navajanje novih razlogov v Zahtevku kriv izključno tožnik, ki je bil v postopku večkrat opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine. Toženka je ocenila, da zatrjevano dejstvo, da je tožnik Zuhri, ne povečuje njegove ogroženosti v Maroku, ker gre za njegova predvidevanja, da mu naj bi sledili čarovniki, zaradi česar se mu naj bi lahko karkoli zgodilo. Toženka je ocenila, da v kolikor bi bili napad, posilstvo in zasledovanje za tožnika res tako pomembni in bi bil res v nevarnosti, kot to trdi sedaj, bi o njih spregovoril in jih opisal že prej, ne pa da jih je načrtno in špekulativno zamolčal. Nova dejstva po oceni toženke pa tudi ne bi bistveno povečala možnosti za pridobitev mednarodne zaščite, ker za navedeno ni predložil nobenega dokaza, ki bi podkrepili njegove trditve.

5. V konkretnem primeru torej niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je toženka Zahtevek na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

_Povzetek bistvenih navedb tožnika_

6. Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in ponoven postopek, podrejeno dovolitev vložitve ponovne prošnje. V bistvenem navaja, da je toženka zmotno ugotovila, da je na podlagi tožnikovih izjav mogoče zaključiti, da tožnik svoj zahtevek veže na povsem nove oziroma druge razloge, kot ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko je govoril o revščini, in da njegove zdajšnje izjave ni mogoče upoštevati, ker tožnik ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj jih ni navedel že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito.

7. Tožnik prereka ugotovitev toženke, da je v Prošnji namenoma podal neresničen razlog za mednarodno zaščito zato, ker ni želel ostati v Sloveniji. Tožnik je res izjavil, da si je želel v Italijo, kar pa ni mogoče tolmačiti, da je namenoma podal neresničen razlog. Razlog, ki ga je podal v Prošnji, ki vključuje slabo ekonomsko stanje, je bil seveda resničen, vendar ga toženka ni upoštevala.

8. Za nova dejstva in razloge (grožnje in napad osebe z nožem ter posilstvo sestre, korupcijo in dejstvo, da mu sledijo čarovniki, ker je Zuhri), za kar je sicer toženka navedla, da bi jih bilo mogoče upoštevati kot nova dejstva, pa tožnik meni, da je toženka napačno ocenila, da tožnik navedenih okoliščin ni navajal po lastni krivdi. Ne glede na zaostreno presojo toženke in v tej zvezi zaostrene dokazne standarde, ki so povezani s trditvenim in dokaznim bremenom tožnika, tožnik meni, da toženka ni pravilno ocenila verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, ob zatrjevanju novih okoliščin in dejstev. Po mnenju tožnika bi trditev, da je tožnik Zuhri, lahko povečala verjetnost za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, ne glede na to, da je ta okoliščina obstajala že ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, pa je tožnik naj ne bi navedel. Okoliščina, da je nekdo Zuhri, kar je lastno kulturnim in družbenim okoliščinam v arabskem svetu oz. Maroku, namreč ni taka okoliščina, ki bi jo v našem okolju razumeli, saj je izraz arabske kulture in vraževerja, ki pa ima lahko vseeno resne posledice v smislu preganjanja osebe, ki je Zuhri. Tožnik v Prošnji ni moral in mogel vedeti, da bi bila ta okoliščina, da je Zuhri, v Evropi sploh relevantna, saj takih oseb v Evropi in Sloveniji ne poznajo. Tožnik izpostavlja, da ni samo predvideval, da mu sledijo čarovniki, temveč je podal trditev o tem, da mu sledijo in da želijo njegovo kri. Glede na navedeno je verjetnost, da bo v Maroku lahko žrtev napada in s tem ogrožen, zelo velika. Izhajajoč iz arabske kulture in družbe, ki jo v našem družbenem okolju težje razumemo, gre torej za take subjektivne okoliščine, enako velja za posilstvo sestre, ki jih zaradi sramu in strahu, ne razlagaš vse po prek. Tožnik zato tudi ni mogel vedeti, glede na svoje osebne okoliščine, saj gre za preprosto osebo, da bi te okoliščine moral in mogel navesti že v Prošnji. Toženka se po tožnikovem mnenju zato tudi ne more sklicevati na okoliščino, da je tožnik v postopku mednarodne zaščite imel pooblaščenca. Četudi je imel pooblaščenca, mu le-ta ni mogel svetovati, če ni vedel, da je tožnik Zuhri. Tudi v tem postopku je tožnik navedeno okoliščino uradni osebi zaupal šele na koncu postopka in šele potem, ko je bil Zahtevek natisnjen. Navedeno kaže, da je tožnik tudi v novem postopku okleval, ali bi sploh povedal to okoliščino, kar kaže na tožnikov strah oziroma previdnost v tej zvezi. Meni, da je zato presoja toženke, da bi tožnik, v kolikor bi bil napad, posilstvo in zasledovanje za vlagatelja res tako pomembni in bi bil res v nevarnosti, kot trdi sedaj, spregovoril in jih opisal že prej, ne pa da jih je špekulativno zamolčal, napačna oz. nepopolna upoštevaje subjektivne okoliščine (strah in sramota) izhajajoče iz arabske kulture in družbe, ki preprečujejo navedbo okoliščin, ki bi vlagatelju lahko koristile. Toženka je po mnenju tožnika napravila napačno presojo novih dokazov, ki jih je predložil tožnik in na tej podlagi zmotno uporabila materialno pravo, ko je zavrgla zahtevek tožnika, namesto, da bi mu dovolila vložitev prošnje.

_Povzetek bistvenih navedb toženke_

9. Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu in poudarja, da je tožnik pri vložitvi Zahtevka sam povedal, da razlogov, ki jih navaja v Zahtevku, ni navedel v Prošnji in v prvem osebnem razgovoru zato, ker takrat ni nameraval ostati v Sloveniji, ker je nameraval oditi v Italijo ter da se opravičuje, ker teh razlogov ni navedel v Prošnji. Toženka ponavlja, da ne vidi upravičenega razloga, zakaj tožnik napada in groženj ter posilstva kot tudi korupcijo v policiji ni hotel omeniti že v Prošnji, saj bi to, glede na vse okoliščine zagotovo lahko storil, čeprav ni želel ostati v Sloveniji in se zaradi tega celo toženki opravičil, kar jasno nakazuje, da ve, da je storil napako. Toženka zato vztraja, da tožnik ni dokazal, da navedenih dogodkov ni mogel uveljavljati brez svoje krivde, ampak je krivda za to izključno na njegovi strani, saj je bil v postopku večkrat opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, kakor tudi večkrat vprašan, če bi želel še kaj dodati na zapisnik, vendar je na to vsakič odgovoril nikalno, čeprav je imel v postopku cel čas na voljo tudi pomoč pooblaščenca, s katerim bi se lahko posvetoval. 10. Toženka izpostavlja, da tožnik pri vložitvi Zahtevka ni predložil nobenih novih dokazov. Ponavlja, da dejstvo, da je tožnik Zuhri, po oceni toženke ne povečuje njegove ogroženosti v Maroku in gre zgolj za njegova predvidevanja, da mu sledijo čarovniki in bi se mu zaradi navedenega lahko karkoli zgodilo. Meni, da predstavljena dejstva tudi ne bi bistveno povečala možnosti za pridobitev mednarodne zaščite, ker za navedeno ni predložil nobenega dokaza, ki bi podkrepil njegove trditve, kakor tudi opravičljiv razlog, zakaj tega ni omenjal že prej v postopku prošnje za mednarodno zaščito.

_O sodni presoji_

11. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama se štejejo za prebrane vse listine upravnega spisa toženke št. 2142-1126/2023. 12. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

14. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

15. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.2 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.3 Sodišče še izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo tudi stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev4. 16. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da je tožnik v Zahtevku navajal nova dejstva, ki so obstajala že v času prvega postopka, a jih po svoji krivdi ni navedel že v prvem postopku, da za svoje trditve ni predložil novih dokazov in nova dejstva po oceni toženke niso taka, ki bi pomembno povečale verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot to zahteva prvi odstavek 64. člena ZMZ-1. 17. Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da novih dejstev v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, ki jih je navedel v Zahtevku, o grožnjah in napadu osebe, ki ga je v izvorni državi porezala z nožem po levi roki in po levi strani lica ter posilila njegovo sestro, kakor tudi navedbe o korupciji v policiji ter tudi zatrjevano dejstvo, da mu sledijo čarovniki zaradi njegove krvi, ker je Zuhri, tožnik v prvem postopku ni navedel po lastni krivdi. Izrecno namreč pojasni in izjavi tožnik v Zahtevku, da razlogov, ki jih navaja v Zahtevku ni navedel v Prošnji in v prvem osebnem razgovoru zato, ker takrat ni nameraval ostati v Sloveniji, ker je nameraval oditi v Italijo ter da se opravičuje, ker teh razlogov ni navedel v Prošnji. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da naj bi toženka zmotno ugotovila, da je tožnik v Prošnji namenoma podal neresničen razlog zato, ker ni želel ostati v Sloveniji. Iz Zahtevka namreč izhaja, da je tožnik izrecno izjavil, da v Zahtevku navedenih novih dejstev v Prošnji ni navedel zato, ker ni želel ostati v Sloveniji, ker je želel oditi v Italijo.

18. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožnik ob podaji Prošnje ni moral in mogel vedeti, da bi bila okoliščina, da je Zuhri, v Evropi sploh relevantna, saj takih oseb v Evropi in Sloveniji ne poznajo. Sodišče pojasnjuje, da v konkretnem postopku odločanja o prošnji za priznanje mednarodne zaščite ni bistveno, kdaj je tožnik zvedel za to, kaj je relevantno, oziroma, da ni vedel, kaj se upošteva in kaj ne, ampak je bistven le dejanski razlog, zaradi katerega se tožnik nahaja zunaj države, katere državljan je in razlog, da ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, oziroma razlog, zaradi katerega utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Status begunca se namreč prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Zato ni pomembno, kdaj naj bi tožnik zvedel za to, da je določeno dejstvo, ki bi opravičevalo mednarodno zaščito, bistveno, niti ni pomembno, ali je tožnik vedel, kateri razlog je temelj za priznanje mednarodne zaščite, ampak je pomemben izključno dejanski razlog, zaradi katerega je tožnik odšel iz Maroka oziroma, razlog, zaradi katerega se ne more vrniti nazaj. Institut mednarodne zaščite namreč ni namenjen osebam, ki bi po tem, ko bi bili seznanjeni, kaj so tisti razlogi, ki mednarodno zaščito opravičujejo, svoje navedbe prilagodili z navedbo teh razlogov, kot je mogoče smiselno povzeti tožnika. Mednarodna zaščita je namreč namenjena osebam, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države oz. se v državo ne morejo ali ne želijo vrniti.

19. Neutemeljen je tako tudi tožbeni ugovor, da dejstva, da je Zuhri, v prejšnjem postopku ni navedel, ker ni vedel, da je to pomembno. Sodišče pojasnjuje, da samo dejstvo, da je tožnik Zuhri, niti ne dokazuje razlogov za mednarodno zaščito. Kot že navedeno, pa je v postopku mednarodne zaščite pomemben le dejanski razlog, zaradi katerega je tožnik odšel iz svoje države in se vanjo ne more vrniti. Kot utemeljeno opozori toženka, je bil tožnik v postopku večkrat opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, kakor tudi večkrat vprašan, če bi želel še kaj dodati na zapisnik, vendar je na to vsakič odgovoril nikalno, čeprav je imel v postopku na voljo tudi pomoč pooblaščenca, s katerim bi se lahko posvetoval. Tožnik se vabilu na zaslišanje tudi v tem upravnem sporu ni odzval. 20. Sodišče na podlagi 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo prvič v tožbi navedenega, da zaradi sramu ni povedal prej, da je Zuhri, ker tožnik ne pojasni, zakaj tega ni navedel v upravnem postopku.

21. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik v Zahtevku navedel nova dejstva, ki pa jih po lastni krivdi ni navedel prej, zato niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, in je posledično toženka pravilno na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 20. 7. 2023. 22. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

1 Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 4 Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.