Jedro

V zvezi s pritožnikovim ugovorom, da v času prvega postopka še ni vedel, da gre za pomembno okoliščino pri uveljavljanju mednarodne zaščite, je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022 (10. točka obrazložitve) že poudarilo, da zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, št. 2142-1126/2023/26 (1222-08) z dne 8. 8. 2023, s katerim je ta zavrgla njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pritrdilo toženki, da tožnik novih dejstev (da mu v izvorni državi grozi oseba, ki je že napadla njega in njegovo sestro, pa ga policija pred njo ne zaščiti ter da mu zato, ker je Zuhri, sledijo čarovniki, ki hočejo vzeti njegovo kri) v času prvega postopka ni uveljavljal po svoji krivdi, saj je v zahtevku izrecno izjavil, da jih takrat ni omenil zato, ker je tako ali tako želel oditi v Italijo. Pojasnilo je, da ni bistveno, kdaj je tožnik izvedel, kaj so razlogi za mednarodno zaščito in pravno pomembna dejstva v tej zvezi, temveč, kaj je dejanski razlog, zakaj je tožnik odšel iz Maroka oziroma se tja ne vrne. Na to je bil v prvem postopku večkrat opozorjen, imel je tudi pooblaščenca, s katerim bi se lahko posvetoval. Glede tožbenih trditev, da tega, da je Zuhri, v prvem postopku ni uveljavljal zaradi sramu, ki jih ni pojasnil, pa je tožnik prekludiran.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču, da opravi nov postopek, oziroma, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi. Dejstva, da je Zuhri, brez svoje krivde ni uveljavljal v prvem postopku, izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Ta okoliščina je dejanski razlog, zakaj je odšel iz Maroka, saj bi ga tam zaradi tega lahko napadli. Gre za subjektivno okoliščino, ki jo je bilo, enako kot sestrino posilstvo, pritožnika sram in strah priznati, tudi svojim pooblaščencem. Ker je pritožnik preprosta oseba, ni vedel, da gre za pomembno okoliščino pri uveljavljanju mednarodne zaščite.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Državljan tretje države, ki mu je bila prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena in ki želi vložiti ponovno prošnjo, mora po prvem in tretjem odstavku 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Če bi torej oseba te dokaze ali dejstva iz časa prvega postopka lahko uveljavljala že takrat (pa jih po svoji krivdi ni), jih upravni organ ne sme upoštevati.

7. V konkretnem primeru ni sporno, da je pritožnik državljan tretje države, ki mu je bila v Republiki Sloveniji prošnja za mednarodno zaščito že pravnomočno zavrnjena kot očitno neutemeljena, ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prošnjo je utemeljeval z ekonomskimi težavami oziroma revščino). Prav tako ni sporno, da pritožnik v obravnavanem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navaja nova dejstva, med njimi to, da je Zuhri in da bi ga zaradi tega v Maroku lahko napadli. Sporno je le, ali teh novih dejstev v prvem postopku ni uveljavljal po svoji krivdi.

8. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi presodilo, da pogoj nekrivde v konkretnem primeru ni izpolnjen, saj je pritožnik kot razlog, zakaj teh dejstev ni uveljavljal v prvem postopku, navedel, da zato, ker v času osebnega razgovora ni želel ostati v Sloveniji, ampak oditi v Italijo. Poudarilo je tudi, da ni bistveno, kdaj je izvedel, kaj so razlogi za mednarodno zaščito in pravno pomembna dejstva v tej zvezi, temveč, kaj je dejanski razlog, zakaj je odšel iz Maroka oziroma zakaj se tja ne vrne. S sklicevanjem na 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je pojasnilo tudi, da trditve, da tega, da je Zuhri, v prvem postopku ni uveljavljal zaradi sramu, ni upoštevalo, ker pritožnik ni obrazložil, zakaj tega ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Upravno sodišče torej navedlo razloge, ki omogočajo preizkus, zakaj pritožnik ni izkazal pogoja nekrivde iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, zato s tem v zvezi očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 ni podana.

9. V zvezi s pritožnikovim ugovorom, da v času prvega postopka še ni vedel, da gre za pomembno okoliščino pri uveljavljanju mednarodne zaščite, je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022 (10. točka obrazložitve) že poudarilo, da zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

10. Pritožnik presoji Upravnega sodišča, da je s tožbeno trditvijo, da tega, da je Zuhri, v prvem postopku ni uveljavljal zaradi sramu, prekludiran, sicer ne nasprotuje, Vrhovno sodišče pa glede na pritožbene ugovore v tej zvezi zgolj dodaja, da tudi če bi se navedena trditev upoštevala kot tožbeni razlog, to na pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta ne bi vplivalo. To, da je pritožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka razkril, da je Zuhri, da naj bi bil zaradi tega v Maroku ogrožen in da naj bi bila njegova sestra posiljena, ne da bi se glede dojemanja sramu in strahu zaradi tega pri njem kaj spremenilo (tega namreč ni navajal oziroma pojasnil), kaže tudi, da to naziranje oziroma zatrjevan občutek sramu in strahu ni bil dejanski (še manj opravičljiv) vzrok, da tega dejstva prej ni mogel uveljavljati.1

11. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 V tej zvezi primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 79/2022 z dne 12. 5. 2022 (8. točka obrazložitve).