Jedro

Le vročitvi prvostopenjskega upravnega akta, ki jo upravni organ opravi na podlagi zahteve iz drugega odstavka 229. člena ZUP, je mogoče pripisati pomen priznanja pravice, da se oseba udeležuje tujega postopka, ne pa tudi v primeru vročitve drugostopenjskega upravnega akta, za kar se sicer zavzema pritožnik, ki nesporno v postopku na prvi stopnji ni sodeloval (niti ni vložil zahteve za udeležbo v njem), ampak je vložil ugovor zoper odločitev, s katero je bila zavrnjena prijava univerze, ne pa njegova prijava na javni razpis.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper obvestilo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju agencija) z dne 22. 12. 2014 (v zvezi s sklepom upravnega odbora agencije z dne 18. 3. 2015). Ugotovilo je, da tožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku javnega poziva za predložitev raziskovalnih programov za naslednje obdobje financiranja in poročil o rezultatih raziskovalnih programov za obdobje 2009-2014 (v nadaljevanju javni poziv), v okviru katerega sta bila izdana sporna akta. Zato glede na prvi odstavek 17. člena ZUS-1 ni upravičen vlagatelj tožbe v upravnem sporu.

2. Tožnik je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da je zmotno stališče sodišča, da vročitve drugostopenjske odločbe ni mogoče enačiti s priznanjem statusa stranke ali stranskega udeleženca v postopku. Po njegovem je bistveno, da mu je bila odločba drugostopenjskega organa dejansko vročena, ne pa, kakšna je bila odredba na njenem izvirniku. To naj bi potrjevala tudi razlaga prvega in drugega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Trdi, da je bilo o njegovem ugovoru in o zahtevi za priznanje statusa stranke vsekakor odločeno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno, naj razveljavi sklep in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo poudarja, da se sklep, s katerim je odločila o ugovoru stranke predmetnega postopka, to je Univerze ..., ne glasi na pritožnika in v izreku ne vsebuje odločitve glede priznanja statusa stranskega udeleženca. Zato mu le z vročitvijo sklepa tega statusa, ki ga pritožnik ni zahteval v postopku do izdaje obvestila, ni priznala. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka s spornim aktom, poimenovanim obvestilo, zavrnila prijavo Univerze … . Tožnik je bil v vlogi naveden kot vodja prijavljenega raziskovalnega programa. Zoper navedeno odločitev je prijaviteljica programa vložila ugovor, ki ga je upravni odbor agencije zavrnil. Navedeno med strankama ni sporno, prav tako tudi ne, da je tožnik zahteval priznanje statusa stranskega udeleženca šele v ugovoru, ki ga je vložil skupaj z Univerzo … . Sporno pa je, ali je toženka s tem, ko je zavrnila ugovor prijaviteljice, zavrnila tudi njegov ugovor in mu na ta način priznala pravico do udeležbe v obravnavanem postopku oziroma ali je to pravico pridobil s prejemom sklepa, s katerim je bil zavrnjen ugovor Univerze … . V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je namreč tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Če tožbo vloži oseba, ki po tem zakonu ne more biti stranka, sodišče tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže. 6. ZUP v 142. členu določa, da mora uradna oseba v primeru, če zahteva vstop v postopek med postopkom nekdo, ki doslej ni bil stranka, in zahteva, da se mu prizna lastnost stranke, preizkusiti, ali ima pravico biti stranka in o tem izdati pisni sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba (prvi odstavek). Ob tem mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes, in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze. Oseba lahko zahteva vstop v postopek kot stranka kadarkoli med postopkom (drugi odstavek).

7. Navedeni člen ureja vstop osebe v postopek na prvi stopnji (v konkretnem primeru bi to pomenilo do izdaje obvestila). Oseba ima možnost vstopiti v postopek tudi po izdaji prvostopenjske odločbe, vendar le, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi. V takem primeru lahko vloži v roku, ki je določen za stranko, pritožbo (prvi odstavek 229. člena ZUP). Druga možnost (drugi odstavek istega člena) je, da v primeru, če osebi prvostopenjska odločba ni bila vročena, pa meni, da bi se morala postopka udeleževati kot stranska udeleženka, v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, pod pogojem, da iz okoliščin ne izhaja, da je za izdajo odločbe ta oseba vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Če pristojni organ ne ugodi zahtevi za vročitev odločbe, zahtevo s sklepom zavrže, zoper njega pa je dovoljena pritožba (drugi odstavek).

8. Navedena določba pomeni, da bo organ zahtevano prvostopenjsko odločbo vročil po opravljeni presoji, ali oseba, ki zahteva vročitev, izpolnjuje pogoje za udeležbo v postopku kot stranska udeleženka iz 43. člena ZUP. Zato je le na tej podlagi opravljeni vročitvi upravnega akta mogoče pripisati pomen priznanja pravice, da se oseba udeležuje tujega postopka, ne pa tudi v primeru vročitve drugostopenjskega upravnega akta, za kar se sicer zavzema pritožnik, ki nesporno v postopku na prvi stopnji ni sodeloval (niti ni vložil zahteve za udeležbo v njem), ampak je vložil ugovor zoper odločitev o prijavi Univerze … . S tem v zvezi pa se pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, da iz sklepa drugostopenjskega organa ne izhaja, da je z njim odločil tudi o tožnikovem ugovoru, saj se nanj izrek ne nanaša. Pri tem je namreč bistveno, da stranski udeleženec v postopku, ki se vodi na zahtevo tretjega (kot v konkretnem primeru na podlagi prijave Univerze ..., ki je zato stranka v smislu prvega odstavka 42. člena ZUP(1) ), varuje le svoje pravne koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP), ki je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek istega člena). To pomeni, da je materialni predpis tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Zato je upoštevna le osebna korist, ki je utemeljena v materialnem predpisu, s čimer postane tudi pravna korist. V tem pogledu pravna položaja stranke in stranskega udeleženca nista enaka, zato niti odločitvi toženke o ugovoru Univerze ... ni mogoče pripisati pomena odločitve o tožnikovem ugovoru. Ali drugače: ne le, da z omenjenim sklepom ni bilo formalno odločeno o njegovem ugovoru, tako razumevanje učinkovanja zavrnitve ugovora Univerze ... je iz prej navedenega razloga izključeno tudi po vsebini, kar vse narekuje samostojno obravnavanje tožnikovega ugovora.

9. Glede na navedeno so drugačna pritožbena stališča neutemeljena. Zgolj to, da je pritožnik na ugovor Univerze ... dopisal, da njene ugovorne navedbe v celoti priznava kot svoje in da zahteva priznanje statusa prizadete stranke v postopku, po prej povedanem ne zadoščajo za sklep, da je bil zavrnjen njegov ugovor, niti da mu je bil s prejemom drugostopenjskega sklepa vročen upravni akt, ki se nanaša nanj, ali da ga je toženka s tem štela za upravičenega udeleženca postopka.

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

11. Pritožnik je zato dolžan sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Ta določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična in pravna oseba zasebnega javnega prava, na katero zahteve je začet postopek ali zoper katero teče postopek.