Jedro

Iz upravnih spisov zadeve ne izhaja, da bi tožnik v postopku do izdaje izpodbijanega akta imel ali zahteval status stranke oziroma stranskega udeleženca. Izpodbijani akt mu ni bil vročen (niti ni na njem odredbe, naj se mu vroči), priznanje statusa stranskega udeleženca pa je zahteval šele v pritožbi, ki jo je vložil skupaj s stranko v postopku, to je z univerzo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim aktom („obvestilom“) zavrnila prijavo Univerze ... št. 6316-5/2014-4, na javni poziv za predložitev raziskovalnih programov za naslednje obdobje financiranja in poročil o rezultatih raziskovalnih programov za obdobje 2009 – 2014, za raziskovalni program pod šifro X5-0004, z naslovom Management dela, turizma, kmetijstva in zdravja v trajnostnem razvoju, z raziskovalnega področja 5.02 ekonomija, pri katerem je kot vodja naveden tožnik. Iz obrazložitve izhaja način vrednotenja prispelih prijav, ocene, ki jih je obravnavani prejel po posameznih kriterijih ocenjevanja in število točk, ki sta ju programu dodelila recenzenta. Občasno strokovno telo za ocenjevanje raziskovalnih programov (v nadaljevanju OST) je kot skupno oceno predlagal upoštevanje povprečne ocene obeh recenzentov in v utemeljitvi opozorilo na pomanjkljivosti programa ter na to, da pri recenzentu z višjim skupnim seštevkom numerične ocene niso v skladu z utemeljitvami. Ob upoštevanju še nadaljnjih meril in finančnega vrednotenja programa ter ob upoštevanju višine razpoložljivih sredstev je toženka prijavljene programe razvrstila v skupine z različno stopnjo financiranja, obravnavani program pa je kljub temu, da je v postopku ocenjevanja dosegel prag za uvrstitev v financiranje, zavrnila, ker Univerza ... nima razpoložljivih sredstev za njegovo financiranje.

2. Upravni odbor Javne agencije za raziskovalno delo RS je kot drugostopenjski organ s svojim sklepom zavrnil ugovor Univerze ... zoper izpodbijani akt. Iz obrazložitve izhaja, da je bil izbor po njegovem mnenju opravljen v skladu z zakonom in ustreznimi podzakonskimi akti ter brez očitnih napak. Glede vsebinske ocene je drugostopenjski organ vezan na mnenje OST. V skladu s Pravilnikom o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti se skupno financiranje raziskovalnih programov znotraj raziskovalne organizacije praviloma ne spreminja, zato je morala toženka ugotoviti obseg sproščenih sredstev v okviru Univerze ... Ta sredstva za financiranje obravnavanega programa niso zadoščala, zato ga ni bilo mogoče odobriti. Preostala razpoložljiva sredstva so bila zato dodeljena za povečanje financiranja raziskovalnih programov, ki so izpolnjevali pogoje za to. Postopek samoevalvacije prijav raziskovalnih programov, ki ga je izvedla Univerza ..., toženke ne zavezuje, saj prijavitelj ne odloča o obsegu sredstev raziskovalnih programov.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da toženka ni ustrezno upoštevala ocen recenzentov, na katere je vplivala tudi sprememba roka za oddajo prijav in njihovega obsega, da je bila obravnava prijava obravnavana diskriminatorno, saj so imeli prednost obstoječi programi, da pri predsedniku upravnega odbora agencije obstaja konflikt interesov in da je obravnavni program na enotni ocenjevalni lestvici dosegel število točk, ki se zahteva obdobje triletnega financiranja, zato je ugotovitev, da Univerza ... nima razpoložljivih sredstev, povsem neutemeljena. Zaradi diskriminacijskega izbora raziskovalnih programov, ki so financirani iz javnih sredstev meni, da je tožba tudi v javnem interesu. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani akt spremeni tako, da se obravnavani raziskovalni program sprejme v financiranje za obdobje vsaj treh let. 4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni bil stranka v postopku izdaje izpodbijanega akta, saj so subjekti javnega razpisa za financiranje javne raziskovalne organizacije, v obravnavani zadevi Univerza ... Na njeno zahtevo se je postopek začel in tekel, tožnika pa je Univerza ... navedla kot vodjo prijavljenega raziskovalnega programa. S tem ni postal stranka v postopku javnega poziva, saj se v tem postopku ne odloča o pravicah in obveznostih vodij raziskovalnih programov temveč o izboru kakovostnih raziskovalnih programov. Ker tožnik ne izkazuje pravnega interesa, temveč zgolj dejanski oziroma ekonomski interes, ga ni mogoče šteti niti za stranskega udeleženca v postopku, niti ni v tem postopku uveljavljal pravice do udeležbe. V postopku ugovora zoper izpodbijani akt je sicer podpisal izjavo, da ugovorne navedbe Univerze ... v celoti priznava kot svoje ter terja priznanje statusa prizadete stranke, vendar toženka v zvezi s tem ni izdala nikakršnega sklepa, ki bi pomenil priznavanje statusa. Kljub temu mu je vročila odločitev o ugovoru, enako pa je ravnala tudi pri vseh ostalih ugovorih. Meni, da z odločitvijo o ugovoru ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, zato ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. Glede na to sodišču predlaga, naj tožbo zavrže kot nedovoljeno. Poleg tega podrobno navaja nadaljnje okoliščine v zvezi z ocenjevanjem obravnavanega raziskovalnega programa, njegovo uvrstitvijo na lestvico in odločitvijo, da ne bo uvrščen v financiranje. Pojasnjuje tudi, da predsednik upravnega odbora agencije ni bil v konfliktu interesov, saj ni bil predlagan kot vodja konkurenčnega raziskovalnega programa. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je Univerza ... zanj predlagala, naj se mu dodeli status stranke, ker je poseženo v njegovo pravico in pravno korist, s tem pa mu je omogočeno, da lahko uveljavlja svoja upravičenja „v upravnem sporu, v katerem je poseženo v njegove z Ustavo RS zavarovane človekove pravice in svoboščine“. Meni, da kot vrhunski slovenski ekonomist lahko uveljavlja „osebni in javni interes nad tem, kako se odobravajo in trošijo javna proračunska sredstva, namenjena za sofinanciranje iz javnih sredstev“. V nadaljevanju v bistvenem ponavlja svoje predhodne navedbe in jih podrobneje pojasnjuje, enako obe stranki tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti ves čas postopka izpolnjeni pogoji, predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma tako imenovane procesne predpostavke. Med temi pogoji so tudi, da tožnik v svoji tožbi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma da je po tem zakonu lahko stranka ter da tožba ni bila vložena prepozno ali prezgodaj (2. in 3. točka).

8. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, po drugem odstavku istega člena pa lahko oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta zavrnjena z dokončnim sklepom, vloži tožbo zoper ta sklep. To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta (torej v upravnem postopku) niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu, razen kolikor se ta tožba nanaša na vprašanje njihove pravice do udeležbe v zadevnem upravnem postopku.

9. Za odločitev o dovoljenosti tožbe je torej bistvenega pomena okoliščina, ali je tožnik v postopku izdaje izpodbijanega akta imel status stranke ali stranskega udeleženca oziroma ali mu je bila zahteva za priznanje tega statusa zavrnjena z dokončno upravno odločbo.

10. Iz upravnih spisov zadeve ne izhaja, da bi tožnik v postopku do izdaje izpodbijanega akta imel ali zahteval status stranke oziroma stranskega udeleženca. Izpodbijani akt mu ni bil vročen (niti ni na njem odredbe, naj se mu vroči), priznanje statusa stranskega udeleženca pa je zahteval šele v pritožbi, ki jo je vložil skupaj s stranko v postopku, Univerzo ...

11. Po prvem odstavku 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko pritožbo poleg stranke vloži tudi vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice ali pravne koristi, in sicer v roku, ki je določen za stranko. Vložitev take pritožbe torej že sama po sebi pomeni zahtevo za vključitev v postopek, pristojni organ pa mora preveriti, ali je oseba, ki jo je vložila, pravno upravičena do vložitve pritožbe – torej ali prvostopenjska odločba res posega v njene pravice ali pravne koristi – in glede na rezultat te presoje pritožbo vzeti v vsebinsko obravnavo ali pa jo zavreči zaradi pomanjkanja ustrezne legitimacije (drugi odstavek 240. člena in prvi odstavek 246. člena ZUP; prim. tudi Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 467). Ker je tožnik vložil pritožbo („ugovor“), pred tem pa ni sodeloval v postopku, bi morala biti taka tudi vsebina odločitve drugostopenjskega organa v obravnavani zadevi.

12. Vendar pa iz sklepa drugostopenjskega organa v ničemer ne izhaja, da bi ta organ kakorkoli odločal o tožnikovi pritožbi („ugovoru“). Izključno na ugovor Univerze ... se nanaša tako izrek, kot tudi obrazložitev sklepa, da bi se ta sklep kakorkoli nanašal na tožnikov ugovor pa ne izhaja niti iz podatkov, navedenih v njegovem uvodu.

13. Tožniku je bil sklep sicer vročen, vendar ZUP vročitve drugostopenjske odločbe ne enači z priznanjem statusa stranskega udeleženca kot pri prvostopenjski (drugi odstavek 229. člena). Procesni pomen te odločbe je zato mogoče presojati le po njeni vsebini, iz katere, pa, kot je bilo obrazloženo, ne izhaja, da bi se nanašala na tožnikov procesni položaj. Sodišče pripominja še, da tudi iz odredbe na izvirniku sklepa izhaja, naj se ta sklep osebno (torej v skladu s 87. členom ZUP) vroči le Univerzi ..., kar pomeni, da je toženka za stranko postopka štela le njo.

14. Sodišče po povedanem nima nobenega razloga za ugotovitev, da je imel tožnik v upravnem postopku status stranke oziroma stranskega udeleženca in da je na tej podlagi upravičen do vložitve tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Prav tako po povedanem ni razlogov za ugotovitev, da bi drugostopenjski organ kakorkoli odločal o tožnikovem ugovoru (pritožbi) zoper izpodbijani akt, ki ga je po povedanem treba šteti za tožnikovo zahtevo za vstop v postopek. O tej zahtevi torej še ni bila izdana dokončna odločitev, zato tožnik v trenutni procesni situaciji nima možnosti za vložitev tožbe niti po drugem odstavku 17. člena ZUS-1. 15. Sodišče je zato tožbo v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZUS-1 zavrglo, dodaja pa, da ni ovire za njeno ponovno vložitev po odločitvi drugostopenjskega organa o tožnikovem ugovoru. V zvezi s tem so tožniku na voljo tudi pravna sredstva zoper morebiten molk drugostopenjskega organa (drugi odstavek 28. člena ZUS-1), šele na podlagi odločitve tega organa in morebitne tožbe pa bodo lahko predmet upravnega spora tudi stališča toženke o obstoju tožnikovega pravnega interesa za sodelovanje v postopku.