Jedro

Obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP ni podan, ker je bilo dejstvo, ki se uveljavlja kot obnovitveni razlog, tožeči stranki znano že v času postopka, katerega obnovo zahteva. Po ugotovitvi, da ni podan obnovitveni razlog, se toženi stranki ne bi bilo potrebno spuščati v odločanje, ali je predlog za obnovo postopka dopusten v smislu 1. odstavka 261. člena ZUP in pravočasen v skladu s 1. točko 1. odstavka 263. člena ZUP, kajti takoj ko je manjkal eden izmed procesnih pogojev za vsebinsko obravnavanje, je bilo predlog za obnovo postopka potrebno zavreči. Kljub temu, da v glavi izpodbijanega sklepa ni navedeno, da ga izdaja občinska uprava, je iz njegovega uvoda razvidno, da se izdaja na podlagi 67. člena Statuta občine Ž., ki določa, da o stvareh iz občinske pristojnosti na 1. stopnji odloča občinska uprava.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Občinska uprava Občine Žirovnica je s sklepom z dne 26. 4. 2001 zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo upravnega postopka, končanega z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 21. 3. 1997, in sicer v skladu z drugim odstavkom 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, v nadaljevanju ZUP), ker je ugotovila, da je predlog za obnovo nedovoljen in nepravočasen.

Navedeni sklep je tožeča stranka izpodbijala s pritožbo, ki jo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sporni sklep, ki ga je izdala tajnica občine Žirovnica, v nasprotju z določili 68. člena Statuta občine Žirovnica (Uradni list RS, št. 23/99, v nadaljevanju statut), ki določa, da posamične akte iz pristojnosti občine izdaja direktor občinske uprave. Poleg tega ugovarja, da iz glave sklepa ni videti, da je odločala občinska uprava, kot bi morala v skladu s prvim odstavkom 67. člena statuta. V nadaljevanju ugovarja še, da se je občina šele po vložitvi predloga za obnovo postopka začela zanimati, kdo je lastnik nepremičnine, tj. poti, parc. št. 175 k. o. A, za katero je tožeči stranki v prejšnjem postopku neutemeljeno zaračunala sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča, in od sedanjega lastnika zahtevala brezplačen prenos lastništva.

Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 7. 2001 pritožbo zavrnila. Glede ugovora, da je sklep o zavrženju izdala nepooblaščena oseba, tožena stranka odgovarja, da akte iz izvirne pristojnosti občine izdaja tajnik občine, in da je pri objavi statuta v Uradnem listu RS prišlo do napake, in je bilo pomotoma objavljeno, da tovrstne akte izdaja direktor občinske uprave. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da 45. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 74/98) določa, da se lahko za tajnika občine uporablja tudi naziv direktor občinske uprave, iz česar izhaja, da gre samo za eno osebo, ne glede na poimenovanje. Na drugi pritožbeni ugovor, da se je občina šele po vložitvi predloga za obnovo postopka začela zanimati za lastništvo poti in od njenega lastnika zahtevala brezplačen prenos lastništva, odgovarja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je predlog tožeče stranke štel za nedopusten in nepravočasen in ga v skladu z drugim odstavkom 267. člena ZUP zavrgel. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje, da je tožeča stranka okoliščino, na katero opira svoj predlog, že uveljavljala kot pritožbeni razlog v postopku, glede katerega sedaj vlaga predlog za obnovo, in iz tega razloga ne izpolnjuje pogojev za dopustnost predloga za obnovo postopka iz 1. točke 260. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 261. člena ZUP. Poleg tega navaja še, da je tožeča stranka zamudila rok iz 1. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da lahko stranka dejstvo, ki je obstajalo že v času prvotnega odločanja, za katerega pa je izvedela naknadno, uveljavlja v roku 30 dni, odkar je zanj izvedela.

V pravočasno vloženi tožbi tožnica izpodbija odločbo tožene stranke, in sicer smiselno iz razloga kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega predpisa. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe in dodaja, da je obnovo postopka zahtevala v zakonitem roku, in sicer pred pretekom enega meseca od dneva, ko je izvedela za nova dejstva in dokaze, tj. od dne 22. 2. 2001, ko je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovila, da je pot parc. št. 175 k. o. A v zasebni lasti. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, in samo odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti znesek 100.603,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 5. 1997 dalje in stroške tega postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerem v celoti zavrača navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih svoje odločbe in dodaja, da je bil objavljen popravek občinskega statuta, v katerem je sedaj določeno, da posamične akte iz izvirne pristojnosti občin izdaja tajnik občine in ne direktor občinske uprave, in sicer v Uradnem listu RS, št. 71/01, s čimer utemeljuje svoje navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je pri odločanju o dopustnosti predloga za obnovo postopka upoštevala odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 21. 3. 1997 (v nadaljevanju odločba MOP), iz katere je ugotovila dejstvo, da je tožeča stranka v postopku, katerega obnovo zahteva, uveljavljala pritožbeni ugovor, da se pri izračunu zneska stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča ni upoštevalo, da bo priključek garaže izveden na pot parc. št. 175 k. o. A, ki je v zasebni lasti. V izpodbijani odločbi je pravilno ugotovila, da sploh ni podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, tj. da tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka sploh ne uveljavlja novih dejstev, ki bi lahko sama zase ali skupaj z drugimi že uporabljenimi ali izvedenimi dokazi pripeljala do drugačne odločitve, če bi bila uporabljena v prejšnjem postopku, kajti sporno dejstvo ji je bilo znano že začasa teka postopka, katerega obnovo sedaj zahteva, in ga je v okviru tega postopka uporabila kot pritožbeni ugovor, kot izhaja iz odločbe MOP. Sodišče na tem mestu pripominja, da je zemljiška knjiga javna knjiga, v katero lahko vsakdo vpogleda kadarkoli v času uradnih ur, zato samo predložitev izpiska iz zemljiške knjige, v spornem primeru z dne 22. 6. 2001, ne more biti zadosten dokaz za to, da je nekdo šele na dan izdaje izpiska izvedel za določeno dejstvo, zapisano v zemljiški knjigi. Tožeča stranka bi morala ta dokaz podkrepiti še s kakim dokazom, ki bi kazal na to, da je sporna dejstva izvedela tistega dne, kot je zatrjevala. Tega ni storila, upravni organ prve stopnje pa je pridobil nasprotni dokaz, in sicer odločbo MOP, iz katere je razvidno, da je tožeča stranka za dejstva, katera uveljavlja v predlogu za obnovo postopka, vedela že med postopkom, katerega obnovo sedaj zahteva. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno odločila, ko je potrdila odločitev organa prve stopnje, s katero je predlog za obnovo postopka zavrgel. Tožena stranka je upoštevajoč ugotovitev, da se v predlogu za obnovo postopka ne uveljavlja novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP, predlog tožeče stranke presojala v povezavi z drugim odstavkom 261. člena, tj. ali je tožeča stranka dokazala tudi, da v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, na katere opira svoj predlog za obnovo postopka. Po mnenju sodišča se toženi stranki po ugotovitvi, da ni podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, sploh ne bi bilo treba spuščati v odločanje, ali je predlog za obnovo postopka dopusten v skladu s prvim odstavkom 261. člena ZUP, niti ali je pravočasen v skladu 1. točko prvega odstavka 263. člena ZUP, kajti takoj ko je manjkal eden izmed procesnih pogojev za vsebinsko obravnavanje, tj. ko je bilo ugotovljeno, da ni podan obnovitveni razlog, je bilo predlog za obnovo postopka potrebno zavreči. Glede tožbenega ugovora, da je prvostopenjski sklep o zavrženju izdala nepristojna oseba, in sicer tajnik občine, in ne direktor občinske uprave, kot to predvideva občinski statut v svojem 68. členu, ima tožeča stranka sicer prav, ko trdi da je bila storjena procesna napaka, vendar sodišče ugotavlja, da navedena procesna pomanjkljivost ni bila take narave, da bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe, in sicer zato ker izdaja odločbe po drugi uradni osebi ne bi pripeljala do drugačne odločitve, glede na to da je bilo ugotovljeno, da predlog za obnovo postopka ni utemeljen. Poleg tega pa sodišče pritrjuje obrazložitvi tožene stranke, da iz 45. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 74/98) izhaja, da se za položaj tajnika občine lahko določi naziv direktor občinske uprave, iz česar je sklepati, da gre za eno in isto uradno osebo. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da nikjer v sklepu prvostopenjskega organa ni navedeno, da izdaja odločbo občinska uprava. Sodišče pripominja, da v glavi spornega sklepa sicer res ni navedeno, da sklep izdaja občinska uprava občine Žirovnica, je pa v njegovem uvodu navedeno, da se sklep izdaja na podlagi 67. člena Statuta občine Žirovnica, ki določa, da o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti na prvi stopnji odloča občinska uprava.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 ter 70/00, v nadaljevanju ZUS).