Jedro

Tožnica je okoliščino, na katero je oprla predlog za obnovo postopka, že uveljavljala kot pritožbeni razlog v postopku, katerega obnovo predlaga. To pa pomeni, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih obnove ni dovoljeno predlagati (2. odstavek 261. člena ZUP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS,št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.7.2001, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Občine Žirovnica z dne 26.4.2001. Z navedenim sklepom je prvostopni upravni organ skladno z 2. odstavkom 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000) odločil, da se predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 21.3.1997, zavrže, ker je ugotovil, da predlog za obnovo ni dovoljen in ni pravočasen.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in temelji na zakonu. Pri odločanju o dopustnosti predloga za obnovo postopka se je upoštevala odločba z dne 21.3.1997, iz katere izhaja, da je tožnica v postopku katerega obnovo predlaga, uveljavljala pritožbeni ugovor, da se pri izračunu zneska stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča ni upoštevalo, da bo priključek garaže izveden na pot parc. št.., ki je v zasebni lasti. Pravilno je ugotovljeno, da tožnica kot obnovitveni razlog uveljavlja okoliščino, ki jo je v okviru postopka, katerega obnovo predlaga, uporabila kot pritožbeni ugovor. Upoštevajoč ugotovitev, da se v predlogu za obnovo ne uveljavlja novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP, je upravni organ predlog za obnovo postopka presojal tudi v povezavi z 2. odstavkom 261. člena ZUP in ga na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP kot nedovoljenega zavrgel. Sodišče še navaja, da niti ni bilo treba ugotavljati ali je predlog za obnovo postopka pravočasen, kajti takoj ko je manjkal eden od procesnih pogojev za njegovo vsebinsko obravnavanje, je bilo treba predlog za obnovo postopka zavreči. Glede tožbenega ugovora, da je sklep o zavrženju obnove postopka izdal tajnik in ne direktor občinske uprave, sodišče ugotavlja, da to ni vplivalo na zakonitost sklepa. Pritrjuje obrazložitvi tožene stranke, da iz 45. člen Zakona spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi (ZLS-J, Uradni list RS, št. 74/98) izhaja, da se za položaj tajnika občine lahko določi naziv direktor občinske uprave. Pripominja, da v glavi spornega sklepa res ni navedeno, da je sklep izdala občinska uprava občine Žirovnica, je pa v njegovem uvodu navedeno, da se sklep izdaja na podlagi 67. člena Statuta občine Žirovnica, ki določa, da o upravnih stvareh iz občinske pristojnosti na prvi stopnji odloča občinska uprava.

Tožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Meni, da je odločitev sodišča krivična in nezakonita. Stališče, da se vsak lahko pozanima o lastništvu z vpogledom v javno knjigo bi prvenstveno veljalo za oblastni organ, ko odloča o pravicah in dolžnostih strank v postopku z uporabo materialnih predpisov. Meni, da sodišče ščiti nepravilnosti pri izdaji izpodbijanega sklepa, ko pove, da pomanjkljivosti, na katere je opozarjala, niso take narave, da bi lahko vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter ugodi tožbenemu zahtevku tako, da odpravi izpodbijani akt tožene stranke in zadevo vrne v nov postopek in odločanje, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe in odpravo izpodbijanega akta ter predlaga, da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna vrniti tožnici znesek 100.603,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 24.5.1997 dalje do plačila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena. Po presoji pritožbenega je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi ter na podlagi obnovitvenega razloga izda drugačna odločba v upravni stvari. ZUP v 1. točki 260. člena določa, da se lahko postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Navedeni obnovitveni razlog pa lahko skladno z 2. odstavkom 261. člena ZUP stranka uspešno uveljavlja le, če v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Po določbah 267. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, ko prejme predlog, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ predlog za obnovo postopka s sklepom zavrže. V obravnavanem primeru je prvostopni upravni organ v predhodnem preizkusu predloga za obnovo postopka, ki obsega preizkus ali predlog za obnovo izpolnjuje procesne pogoje za njegovo vsebinsko obravnavanje (1. odstavek 267. člena ZUP) ugotovil, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih obnove ni dovoljeno predlagati. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov predloženih spisov, je tožnica okoliščino, na katero je oprla predlog za obnovo postopka, že uveljavljala kot pritožbeni razlog v postopku, katerega obnovo predlaga. To pa pomeni, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih obnove ni dovoljeno predlagati (2. odstavek 261. člena ZUP). Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, da je takšen predlog za obnovo postopka, skladno z 2. odstavkom 267. člena ZUP zavrgel, kar je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi tožbene ugovore, ki jih je v tožbi uveljavljala tožnica. Zato tožnica glede ugovorov, ki jih v pritožbi smiselno le ponavlja kot pritožbene ugovore, s pritožbo ne more uspeti.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.