Jedro

Če odkup ne bi uspel ali pa sploh ne bi bil vložen zahtevek zanj, bi veljala kot carinska vrednost že ugotovljena vrednost tega blaga v prekrškovnem postopku, in bi, glede na določbe Uredbe o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga, veljala tudi za druge potencialne stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo, opr. št. U 1647/2000-6 z dne 11. 4. 2002 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper v uvodu navedeno odločbo tožene stranke. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom, opr. št. I Up 819/2002-2 z dne 20. 4. 2005 ugodilo, sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Carinskega urada A, št. ... z dne 5. 9. 2000, s katero je prvostopni organ tožnici dovolil odkup konja (kastrata), odvzetega z odločbo Carinskega urada A, št. ... z dne 31. 8. 2000 (1. točka izreka) in ji pred prevzemom blaga naložil plačilo vrednosti tega blaga v znesku 500.000,00 SIT, carine 135.000,00 SIT in davka na dodano vrednost 50.800,00 SIT (2. točka izreka). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je iz spisov zadeve razvidno, da je blago, ki je predmet odkupa (konj kastrat, lisjak, rojen 1994, brez oznak o poreklu), tožnica dne 10. 7. 2000 poskusila vnesti na carinsko območje Republike Slovenije iz Republike Italije mimo mejnega prehoda B, zaradi česar je v prekrškovnem postopku in je Carinski urad A zoper njo dne 31. 8. 2000 izdal prekrškovno odločbo, ki še ni pravnomočna. V tej odločbi je zaradi velikih stroškov hrambe - vzdrževanja predvidena prodaja predmeta prekrška pred pravnomočnostjo odločbe. Konj je bil takoj po zasegu ob poskusu vstopa v Republiko Slovenijo odpeljan v karanteno. Tožnica je dne 14. 7. 2000 v skladu z določbo 1. odstavka 175.a člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) vložila prošnjo za njegov odkup, v kateri je navedla, da bo na poziv carinskega urada predložila račun o vrednosti blaga. Iz uradnega zaznamka z dne 6. 9. 2000 je razvidno, da jo je prvostopni organ glede računa pozval po telefonu dne 31. 8. 2000 in je istega dne poslala faksno sporočilo o izvoru svojega konja z navedbo, da je njegova vrednost 200.000,00 SIT. Istega dne se je tudi osebno zglasila na Carinskem uradu A, kjer ji je bila predočena cenitev konja, ki jo je opravil izvedenec mag. AA, dr. vet. med. in v.d. predstojnika Inštituta za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev, C. Carinski organ namreč lahko v primeru, če ne razpolaga s posebnimi znanji, cenitev blaga poveri za to usposobljeni strokovni organizaciji. Iz te cenitve izhaja, da žival nima vidnih oznak o poreklu, da je tip športnega konja, povprečne telesne gradnje in gibalnih sposobnosti, njegovega tržna vrednost pa ne bi znašala več kot 500.000,00 SIT. S to cenitvijo, ki jo je kot pravilno sprejel prvostopni organ, soglaša tudi tožena stranka. Pri tem poudarja, da določanje carinske vrednosti zaradi določitve vrednosti blaga ni zadeva tega postopka oziroma dogovarjanja med tožnico in carinskim uradom, ki naj bi potekalo na ustni obravnavi. Ta carinska vrednost namreč sploh ne velja le za tožnico, temveč bi v primeru, če odkup ne bi uspel ali pa sploh ne bi bil vložen zahtevek zanj, veljala kot carinska vrednost tega blaga v postopkih, izvedenih na podlagi določb Uredbe o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga ter drugem ravnanju s carinskim blagom (Uradni list RS, št. 47/99) tudi za druge potencialne stranke. Pritožbene navedbe glede določitve vrednosti blaga pa tožena stranka ocenjuje kot presplošne, saj v ničemer ne pojasnijo konkretnih razlogov za napačno ocenitev vrednosti. Svoje izjave, da je konj vreden 200.000,00 SIT namreč tožnica ni dokumentirala, niti drugače utemeljila, pa tudi v pritožbenem postopku ni predložila nobenega računa, ki bi kazal na takšno vrednost blaga. Tako pritožbe v tej smeri sploh ne more preizkusiti. Pri tem pa tožena stranka meni, da je pritožba neupravičena in brezpredmetna, saj je stvar tega upravnega postopka le odločitev prvostopnega organa, da ugodi ali pa ne ugodi zahtevku za vrnitev predmeta prekrška pod pogojem, ki ga za vrnitev predpisuje CZ v 1. odstavku 175.a člena. Tožnica vlaga tožbo, ker meni, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno uporabila materialno pravo, kršila pravila postopka, zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter kršila predpise, zaradi česar je odločba nična. Navaja, da tožena stranka ni upoštevala pravnega mnenja Upravnega sodišča v sodbah opr. št. U 505/99, U 621/99 in drugih. Izvedenec je bil določen v skladu s 189. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99), pri tem pa je carinski organ spregledal 3. odstavek 190., 193. in 194. člen istega zakona. Tožnica pripominja, da ji izvedenskega mnenja sploh niso vročili, kaj šele, da bi sklicali ustno obravnavo. Sprašuje se, zakaj tožena stranka carinske osnove ni ugotavljala na podlagi določb 15. do 27. člena CZ, temveč je anonimni izvedenec popolnoma arbitrarno določil vrednost, ki ni carinska osnova v smislu tega zakona. Za pravilno odločitev morajo biti dejstva pravilno in popolno ugotovljena, in sicer na ustni obravnavi. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari tako, da tako prvo kot drugostopno odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožeča stranka na naroku vztraja pri tožbenih navedbah in poudari, da bi morala biti v carinskem postopku glede cenitve konja sklicana glavna obravnava, na kateri bi imela možnost izjasniti se o pomembnih dejstvih in zaslišati izvedenca. Tožena stranka temu nasprotuje in posebej poudari, da cenitev konja ni stvar postopka v zvezi s prošnjo tožnice za njegov odkup, ampak je bila cenitev potrebna še preden se je postopek odkupa konja sploh začel, saj je za samo izvedbo prekrškovnega postopka potrebno imeti tudi vrednost predmeta. Pove, da tudi če tožeča stranka ne bi podala prošnje za odkup, bi konja vsekakor prodali, cena pa bi bila enaka. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem sporu ni priglasil. Tožba ni utemeljena. V obravnavanem primeru je sporna določitev vrednosti konja, ki je bil tožnici z odločbo Carinskega urada A št. ... z dne 31. 8. 2000 zaradi storitve prekrška po 3. točki 1. odstavka 170. člena CZ odvzet na podlagi 1. odstavka 173. člena CZ in za odkup katerega je tožnica pri prvostopnem organu podala prošnjo. Po določbi 1. odstavka 175.a člena CZ se lahko blago, kadar je predpisan njegov odvzem, ali je z odločbo pravnomočno izrečen ukrep odvzema, v opravičenih primerih na prošnjo storilca prekrška ali lastnika blaga z odločbo v upravnem postopku vrne storilcu prekrška ali lastniku blaga pod pogojem, da ta plača vrednost blaga, ki pomeni carinsko osnovo, in vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prost promet. V skladu s to določbo je prvostopni organ prošnji tožnice ugodil, vrednost blaga pa je bila ugotovljena s cenitvijo, ki jo je opravil izvedenec mag. AA, dr. vet. med., v.d. predstojnika Inštituta za rejo in zdravstveno varstvo kopitarjev. Glede takšnega določanja vrednosti spornega blaga in same ugotovljene vrednosti 500.000,00 SIT je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da določanje carinske vrednosti zaradi določitve vrednosti blaga ni zadeva tega postopka (začetega s prošnjo tožnice za odkup) oziroma dogovarjanja med tožnico in carinskim uradom, ki naj bi potekalo na ustni obravnavi, ker takega načina določanja Carinski zakon ne pozna, pa tudi, ker carinska vrednost ne velja le za tožnico, temveč za vsakega potencialnega kupca. Če odkup ne bi uspel ali pa sploh ne bi bil vložen zahtevek zanj, bi veljala kot carinska vrednost že ugotovljena vrednost tega blaga v prekrškovnem postopku, in bi, glede na določbe Uredbe o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga, veljala tudi za druge potencialne stranke. Citirana določba 175.a člena CZ daje carinskemu organu pravico, da v opravičenih primerih na prošnjo storilca prekrška ali lastnika blaga odloči o vrnitvi odvzetega blaga, pod pogojem, da storilec pred prevzemom blaga plača njegovo vrednost in vse dajatve, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prost promet. Ta postopek je torej specifičen, saj ne gre za običajno carinjenje, v katerem morajo carinski organi glede določitve vrednosti blaga postopati na način, kot to zahteva tožnica, pač pa gre za odkup blaga, zaseženega oziroma odvzetega zaradi storitve prekrška. V takem primeru mora biti vrednost blaga sicer prav tako določena v skladu s carinskimi predpisi, vendar pa osebe, zainteresirane za odkup, na samo določeno vrednost, ravno zaradi navedene specifičnosti tega postopka, ne morejo vplivati oziroma pri določanju vrednosti ne morejo sodelovati. V spornem primeru je bila cenitev konja poverjena izvedencu in po tako določeni vrednosti bi carinarnica konja kot carinsko blago ponudila v prodajo tudi drugim morebitnim zainteresiranim kupcem. Sodišče še dodaja, da bi tožnica lahko sama vplivala na vrednost konja tako, da bi predložila račun, za kar se je sama zavezala v svoji prošnji, ki jo je podala za njegov odkup. Vendar tožnica računa ni predložila, poslala je le faks, v katerem je sama zapisala kot vrednost konja 200.000,00 SIT, te vrednosti ni z ničemer izkazala, zato ne predstavlja podlage za izkazovanje njegove vrednosti. Sodišče je dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem direktorja carinske uprave ... zavrnilo, ker meni, da za odločitev v tej zadevi njegovo zaslišanje ni potrebno. Tožnici je, kot izhaja iz upravnih spisov, bilo omogočeno sodelovanje v postopku, zato po presoji sodišča tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni upoštevala pravnega mnenja sodišča, zavzetega v nekaterih sodbah. Po obrazloženem je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.