Jedro

Tožnici je bilo zaseženo blago v prekrškovnem postopku zaradi vnosa blaga na carinsko območje mimo mejnega prehoda (3. točka prvega odstavka 170. člena CZ), zaradi česar ji je bilo blago odvzeto v okviru varstvenega ukrepa po prvem odstavku 173. člena CZ. Plačilo vrednosti zaseženega blaga in vrnitev odvzetega blaga je možna po prvem odstavku 175.a člena, kadar je predpisan odvzem blaga, ali je z odločbo pravnomočno izrečen ukrep odvzema blaga, če se v opravičenih primerih na prošnjo storilca prekrška ali lastnika blaga z odločbo v upravnem postopku vrne blago storilcu prekrška ali lastniku blaga pod pogojem plačila vrednosti blaga, ki pomeni carinsko osnovo, in vseh dajatev, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prosti promet.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi v ponovnem odločanju po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 819/2002 z dne 20. 4. 2005 na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 22. 9. 2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Carinskega urada S. z dne 5. 9. 2000, s katero je organ prve stopnje tožnici dovolil odkup konja (kastrata), odvzetega z odločbo Carinskega urada S. z dne 31. 8. 2000 (1. točka izreka), ter odločil, da je tožnica dolžna pred prevzemom blaga poravnati znesek 685.800,00 SIT, in sicer za vrednost blaga v višini 500.000,00 SIT, za carino v višini 135.000,00 SIT ter za plačilo davka na dodano vrednost v višini 50.800,00 SIT (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavanem primeru sporna vrednost konja, ki je bil tožnici zaradi prekrška (vnosa blaga na carinsko območje mimo mejnega prehoda) po 3. točki prvega odstavka 170. člena Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) odvzet z odločbo Carinskega urada S. z dne 31. 8. 2000 na podlagi prvega odstavka 173. člena CZ. Vrednost blaga je bila ugotovljena s cenitvijo, ki jo je opravil izvedenec. Tožnica bi lahko vplivala na cenitev blaga s tem, da bi predložila račun, za kar se je sama zavezala v svoji prošnji za odkup. Tožnica pa je poslala le faks, v katerem je zapisala vrednost blaga 200.000,00 SIT, te vrednosti pa ni z ničemer izkazala. V obravnavanem primeru je cenitev konja opravil izvedenec in po tako določeni ceni bi carinarnica konja kot carinsko blago ponudila v prodajo tudi morebitnim drugim zainteresiranim kupcem.

3. Zoper izpodbijano sodbo tožeča stranka vlaga revizijo, prej pritožbo, iz vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. V 175. a členu CZ je določena izključna pravica storilca prekrška oziroma lastnika blaga, da odkupi odvzeto blago na podlagi odločbe v upravnem postopku, zato sodišče prve stopnje nepravilno meni, da bi se lahko blago na podlagi cenitve izvedenca po isti ceni prodalo tudi drugim. Uradna oseba carinskega organa bi morala samostojno ugotoviti vrednost odvzetega blaga, pri čemer bi morala ob pritegnitvi izvedenca opraviti ustno obravnavo, na kateri bi se njegovo mnenje lahko presodilo, ne pa se opirati na izvedensko mnenje iz prekrškovnega postopka. Sodišče prve stopnje zamenjuje institut carinskega zakona odkupa blaga po 175. a členu CZ in prodajo blaga po Uredbi o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga ter drugem ravnanju s carinskim blagom (v nadaljevanju: Uredba, Uradni list RS, št. 47/99), po kateri se blago proda na javni dražbi.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi revizijski preizkus.

8. V obravnavanem primeru je ključno, da je bilo tožnici zaseženo blago v prekrškovnem postopku zaradi vnosa blaga na carinsko območje mimo mejnega prehoda (3. točka prvega odstavka 170. člena CZ), zaradi česar ji je bilo blago odvzeto v okviru varstvenega ukrepa po prvem odstavku 173. člena CZ. Plačilo vrednosti zaseženega blaga in vrnitev odvzetega blaga je možna po prvem odstavku 175. a. člena, kadar je predpisan odvzem blaga, ali je z odločbo pravnomočno izrečen ukrep odvzema blaga, če se v opravičenih primerih na prošnjo storilca prekrška ali lastnika blaga z odločbo v upravnem postopku vrne blago storilcu prekrška ali lastniku blaga pod pogojem plačila vrednosti blaga, ki pomeni carinsko osnovo, in vseh dajatev, ki se plačujejo ob sprostitvi blaga v prosti promet. Z odločbo o prekršku z dne 31. 8. 2000 je bilo blago tožnici odvzeto, s prvostopenjsko upravno odločbo z dne 5. 9. 2000 pa je bil tožnici na podlagi prvega odstavka 175. a člena CZ dovoljen odkup s prekrškovno odločbo odvzetega blaga ob pogoju plačila vrednosti blaga in uvoznih dajatev. Tožnica je namreč vložila prošnjo za odkup dne 14. 7. 2000, na podlagi katere je upravni organ ugotovil, da se odvzeto blago lahko proda tožnici kot storilki prekrška zaradi narave blaga in naraščajočih stroškov v zvezi s tem blagom. Sodišče je tako pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke, nepravilno se je opredelilo le do tega, da naj bi se cenitev izvedenca lahko nanašala tudi na druge potencialne kupce odvzetega blaga, saj se 175. a. člen CZ nanaša samo na storilca prekrška oziroma lastnika blaga in ne na tretje osebe, ki bi prišle v poštev kot kupci po Uredbi, ki pa predpisuje drugačen postopek prodaje, vendar pa po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje s tem ni napravilo nepravilnosti, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1).

9. Kot je bilo že pojasnjeno, revizijsko sodišče dejanskega stanja in postopka izdaje upravnega akta ne presoja, zato niso pravno upoštevne navedbe tožnice o nepravilno ugotovljeni carinski osnovi, neizvedbi ustne obravnave in nepravilni postavitvi izvedenca za ocenitev vrednosti carinske osnove.

10. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je zapis v uvodu izpodbijane sodbe, da je bilo odločeno po opravljeni glavni obravnavi "istega dne na nejavni seji", dejstvo, ki ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Enako ocenjuje revizijsko sodišče dejstvo, da je vsebino zadeve na glavni obravnavi na kratko povzel sodnik poročevalec namesto predsednika senata.

11. Drugi revizijski ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

12. Predlog tožeče stranke, da Vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče o reviziji odloča brez obravnave.

13. Glede na to, da v obravnavnem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.