Jedro

Toženca trdita, da zato, ker tožnica ni izdelala PZI projekta, po izvršenih delih ni bil mogoč tehnični prevzem, vendar je sodišče ugotovilo, da sta se v hišo vselila, kar pomeni, da sta s tem konkludentnim dejanjem prevzela objekt. S tem je tožnica kot izvajalka pridobila pravico do plačila za opravljeno delo, saj ni mogoče pričakovati, da bi zaradi določenih nepravilnosti, ki sta jih povzročila toženca, zastonj, oziroma brez plačila zadnje situacije prišla do hiše, v kateri stanujeta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške za odgovor na revizijo v znesku 963,60 euro.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Domžalah In 2003/00069 z dne 13. 11. 2003 za plačilo glavnice 44.427,67 euro (prej 10.496.646,40 tolarjev) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 1. 2003 do plačila ter za izvršilne stroške. V preostalem delu je sklep razveljavilo in zavrnilo predlog. Odločilo je tudi o pravdnih stroških.

2. Proti tej sodbi se je tožena stranka (v nadaljevanju toženca) pritožila, toda sodišče druge stopnje je spremenilo le izrek o teku obresti od pravdnih stroškov, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje toženca vlagata revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata ugoditev reviziji in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Menita, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) ni bila dolžna izdelati projekta za izvedbo (PZI), saj tako stališče nasprotuje pogodbenim določilom, je pa tudi protislovno, ker sodišče razloži, da je izdelava PZI, če ni drugače dogovorjeno, breme naročnika. V obravnavanem primeru je tožnica s podpisom pogodbe prevzela izdelavo PZI in je vedela, da gradnje ne bo mogoče zakonito izdelati po PGD in da bodo potrebni odmiki. Pri tem toženca poudarjata, da je sodišče zmotno uporabilo 58. člen in prvi odstavek 626. člena ZGO in določila gradbene pogodbe. S pogodbo se je tožnica zavezala zgraditi gradbeni objekt do 3. gradbene faze, vključno s streho (1. člen), zavezala se je izdelati PZI v skladu s predpisi in standardi (4. člen) in po končanih delih obvestiti naročnika zaradi tehničnega prevzema in izdelave zapisnika, ki bi bil podlaga za končni obračun. Ker tožnica ni izdelala PZI, ni bilo mogoče opraviti tehničnega prevzema in grajati napak. Zato je bilo zadržano plačilo po zadnji situaciji in terjatev še ni zapadla. Tako je navedeno v 101. členu OZ, ki uzakonja pravilo sočasne izpolnitve in 8. člena OZ, ki vsebuje načelo enake vrednosti dajatev. Sodišči ugotavljata, da se je gradilo na podlagi predlog ali podlog tožencev, toda ZGO tega ne pozna in to ni navedeno v pogodbi. Tožnica bi morala graditi na podlagi lokacijskega in gradbenega dovoljenja in ne bi smela kršiti 58. člena ZGO, prvega odstavka 626. člena ZGO in prvega odstavka 649. člena OZ. Za nezakonito gradnjo odgovarja izvajalec in ker sodišče druge stopnje tega ni upoštevalo in ni ustrezno presodilo pritožbenih navedb o tem, da tožnica ni imela zakonitih podlag za gradnjo, je kršilo postopkovna določila in ni pravilno presodilo zahteve po postavitvi novega izvedenca, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti postopka in je toženca prikrajšalo za pošteno sojenje. Toženca sta po zaključku del angažirala izvedenca M. J., ki si je ogledal objekt in ugotovil pomanjkljivosti. Ugotovil je, da dela niso izvedena v skladu z veljavnimi predpisi in standardi, da dela niso bila izvedena v dogovorjenem roku in da so napake, zlasti pri izvedbi strešne konstrukcije, kritine, kleparskih izdelkih, pri izdelavi parapetov, zračnikov, opaženju vrat in okenskih odprtin ter pri izvedbi hidroizolacije. Zaradi tega je vrednost objekta manjša in je tožencema nastala škoda.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP(1) ), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. Poudarja, da toženca v hiši prebivata in da sta tekom pravdnega postopka pridobila uporabno dovoljenje. Slednjega ne bi mogla brez korektne gradnje in gradbene dokumentacije. Odmik od načrta sta zahtevala toženca, ki sta izvedla izkop gradbene jame in zakoličila objekt po lastnih podlogah. Gradilo se je po njuni volji po njunih podlogah, saj je toženec strokovnjak in je po opozorilu tožnice, da bi moral pridobiti novo gradbeno dovoljenje, to zanikal in se skliceval na ZGO. Nadzornica gradnje je delo nadzorovala in je bila glavna republiška inšpektorica za gradbeništvo. Toženca sta po končanju del prevzela objekt, kar je zapisniško ugotovljeno v gradbenem dnevniku. Napak nista grajala vse do pravdnega postopka, ko je toženec grajal višino enega okna, toženka pa neke neutemeljene napake. Nato sta nadaljevala projekt z drugimi izvajalci. Navedbe, da se ni gradilo v skladu z 58. in 626. členom ZGO so pavšalne, odmik od PGD projekta je bil dopusten in gradilo se je po pravilih stroke. Dodaja, da toženca v objektu bivata in sta bivala že med pravdnim postopkom ter sta tekom pravdnega postopka pridobila uporabno dovoljenje.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Uvodoma je treba pojasniti, da z revizijo ni mogoče izpodbijati pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje iz vseh razlogov, ki so dovoljeni v pritožbi proti prvi sodbi. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ustrezno pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in zakaj, saj je ocenilo izpovedi zaslišanih prič, strank in izvedenke ter listinske dokaze. Sodišče druge stopnje, ki je presodilo, ali je bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje, pa se je strinjalo z dokazno oceno.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje: Tožnica kot izvajalka in toženca kot investitorja sta 20. 2. 2002 sklenila pogodbo o gradnji stanovanjske hiše do III. gradbene faze. V 4. členu pogodbe sta pogodbeni stranki določili, da bo tožnica izvajala dela po „projektno tehnični dokumentaciji in pogodbenem predračunu“.

V pogodbi stranki nista natančno opredelili, na podlagi katere dokumentacije bo tožnica izvajala dela. Projekt za izvedbo del (PZI) v pogodbi ni omenjen kot podlaga za gradnjo, ker ga bo tožnica šele izdelala, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) pa je bil nekoliko drugačen od želja tožencev, saj nista potrebovala šiviljske delavnice in sta pred podpisom pogodbe in pred začetkom gradbenih del sama pripravila gradbeno jamo in zakoličila objekt v velikosti popravljenih tlorisov.

Investitorja pred začetkom gradbenih del tožnici nista izročila izročila projekta za izvedbo (PZI), temveč so se dela izvajala po predlogah tožencev, ki so nastali pred začetkom gradnje in so zadoščali za določitev predmeta pogodbe, deloma pa sta se toženca odločala za spremembe med gradnjo.

Tožnica je opozorila, da gre za večja odstopanja od PGD projekta in bi morala toženca pridobiti novo gradbeno dovoljenje. Ker se toženca s tem nista strinjala, je prišlo do dogovora, da se bo delalo po sprotnih dogovorih in podlogah tožencev. Tako je bila zgrajena neskladna gradnja.

Sodišči sta tudi ugotovili, da v gradbenem dnevniku med gradnjo niso zabeležene nobene pripombe tožencev in da se je po toženčevi izjavi zapletlo, ko so začeli prevzemati objekt in je bilo treba do končane III. gradbene faze vgraditi okna.

Toženca sta se vselila v objekt 1. 10. 2002. 9. Na tej podlagi sta sodišči prve druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in zlasti sodišče prve stopnje je natančno navedlo predpise in njihovo vsebino. Sodišči sta ugotovili, da se dela niso izvajala v skladu z določili Obligacijskega zakonika (OZ(3)), niti Zakona o graditvi objektov (ZGO(4)), temveč sta toženca zahtevala odklon, čeprav ju je tožnica opozorila, da bi zaradi sprememb potrebovali novo gradbeno dovoljenje. Seveda tako ravnanje ni ustrezno, vendar se toženca ne moreta sklicevati na nezakonitost, če sta sama zahtevala neskladno gradnjo.

10. Toženca tudi trdita, da zato, ker tožnica ni izdelala PZI projekta, po izvršenih delih ni bil mogoč tehnični prevzem, vendar je sodišče prve stopnje na 7. strani ugotovilo, da sta toženca kljub temu z drugimi izvajalci dokončala objekt in se vanj vselila, kar pomeni, da sta s tem konkludentnim dejanjem prevzela objekt. S tem je tožnica kot izvajalka pridobila pravico do plačila za opravljeno delo, saj ni mogoče pričakovati, da bi zaradi določenih nepravilnosti, ki sta jih povzročila toženca, zastonj, oziroma brez plačila zadnje situacije prišla do hiše, v kateri stanujeta. Sodišči pravilno ugotavljata, da je to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 12. člena OZ.

11. Pri določitvi cene za opravljeno delo je sodišče upoštevalo pogodbena določila in odštelo 150.000 tolarjev za PZI, ki ni bil izdelan. Upoštevalo je, da je bilo v pogodbi predvideno, da bo tožnica na koncu gradnje izdelala projekt PZI za 150.000 tolarjev in da tega ni storila. Zato ni utemeljen očitek pritožbenemu sodišču, da konfuzno ugotavlja, da izdelava tega projekta ni bila stipulirana. Sodišče je na 6. strani razlage v 25. točki izrecno zapisalo, da je bila ta obveznost dogovorjena v 8. členu gradbene pogodbe in da je zato zavrnjen zahtevek za plačilo 150.000 tolarjev. V zvezi z očitanimi napakami pa je sodišče ugotovilo, da toženca napak nista grajala pravočasno, kar je izčrpno razložilo na 8. in 9. strani obrazložitve sodbe.

12. V zvezi s zahtevo po postavitvi novega izvedenca gradbene stroke sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določila od 243. do 256. člena ZPP. Pojasnili sta, da izvedence postavlja sodišče in ne pravdni stranki, zato mnenje izvedenca M. J., ki ga je izdelal po naročilu tožencev, ni mogoče upoštevati kot dokaz z izvedencem. Izvedenka V. M., ki jo je s sklepom postavilo sodišče, je izdelala najprej pisno mnenje, ga dopolnila in bila tudi ustno zaslišana. Tožencema je bilo omogočeno, da podata pripombe in ji zastavljata vprašanja, zato ni utemeljen očitek, da sta sodišči kršili načelo kontradiktornosti in jima ni omogočilo poštenega sojenja. Izvedenka, ki jo je postavilo sodišče, je odgovorila na njune pripombe in ker je šlo za nesoglasja dejanske narave, ne pa za nejasnosti ali pomanjkljivost ali protislovnosti v izvidu in mnenju, ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca.

13. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Ker revizija ni bila utemeljena, toženca nimata pravice do povrnitve stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženca, ki z revizijo nista uspela, pa morata tožnici povrniti stroške za odgovor na revizijo, ki jih je sodišče odmerilo po zahtevku za takso za odgovor na revizijo 220 euro, za sestavo odgovora na revizijo 619,65 euro in za ddv 123,95 euro, to je skupaj 963,60 euro.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001-97/2011 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 110/2002-102/2004