Jedro

Razpon dodatka za nevarne naloge je prilagojen oceni nevarnosti na območju delovanja oziroma zahtevnosti nalog, pri čemer je ključnega pomena mandat, ki ga ima posamezna skupina na misiji, torej s kakšno nalogo je skupina napotena na misijo.

Opredelitev in ocena nalog oziroma posameznega mandata, kot tudi posameznih vojaških pojmov, je vojaško strokovno vprašanje, ki ga je treba razložiti in uporabiti v skladu z vojaško doktrino.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba in sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni: – v I. točki izreka tako, da se zavrne zahtevek za plačilo dodatka za nevarne naloge za obdobje od 19. 9. 2013 do 5. 5. 2014 v višini razlike med izplačanim dodatkom v višini 1.000 EUR in pripadajočim dodatkom v višini 1.500 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2016, – v III. točki izreka (vključno s sklepom o stroških sodnih taks) pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 893,50 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, svoje stroške postopka pa krije tožeča stranka sama.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranke stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR in stroške revizijskega postopka v znesku 505,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, določenega v tej točki izreka.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo in odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prve stopnje je naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) za čas od 19. 9. 2013 do 5. 5. 2014 izplača razliko dodatka za nevarne naloge med izplačanim zneskom 1.000,00 EUR in pripadajočim zneskom 1.500,00 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2016 do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek iz naslova zamudnih obresti je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka in da svoje stroške krije sama (III. točka izreka). S sklepom z dne 8. 9. 2020 je posebej odločilo še o stroških sodnik taks in tudi o teh odločilo, da jih je dolžna toženka povrniti tožniku. Ugotovilo je, da je pri opravljanju nalog svetovanja in mentoriranja pripadnikom afganistanskih sil na terenu večkrat prihajalo do stika z uporniki in uporabe orožja; bojna skupina je sodelovala z vojaško organiziranimi specialnimi policijskimi enotami, ki so bile namenjene za ukrepanje ob hujših varnostnih grožnjah ter za izvedbo aretacij. Zato je presodilo, da je tožnik glede na naloge bojnega in specialnega delovanja, na podlagi 4. točke 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) upravičen do višjega mesečnega dodatka za nevarne naloge od priznanega.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da dodatka za nevarne naloge ni mogoče obravnavati enako kot dodatka za nevarnost na območju delovanja iz 8. člena Uredbe, dodatka za posebne pogoje bivanja iz 10. člena Uredbe in dodatka za poveljevanje iz 11. člena Uredbe, ki jih določi na predlog Generalštaba Slovenske vojske (v nadaljevanju GŠSV) minister glede na oceno razmer na območju delovanja. Ob ugotovljenih spremenjenih okoliščinah, če tega ne stori minister, lahko o višjem dodatku odloči sodišče. 3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 14/2021 z dne 2. 3. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo določbe Uredbe, ko je tožniku prisodilo najvišji dodatek iz naslova izvajanja nevarnih nalog zaradi bojnega delovanja.

4. Toženka v reviziji navaja, da v Uredbi ni podlage za določitev višjega dodatka. Tožnik in člani njegove skupine SOTU (special operation task unit) na teren niso hodili z nalogo ali namenom načrtovanega bojnega ali specialnega delovanja, saj ta skupina takih nalog sploh ni imela. Naloga skupine je bilo svetovanje, mentoriranje in usposabljanje z zaščitno opremo. Kot so povedale priče, je do uporabe orožja občasno sicer res prišlo, vendar vedno zaradi odvrnitve napada od sebe. Sodišče je poseglo v razlago pojmov „bojno“ in „specialno“ in ga razložilo po svoje, narobe pa je razumelo tudi pojme „svetovanje, mentoriranje in usposabljanje z zaščitno opremo“. Kot nepomembno je štelo dejstvo, da je minister ne samo pred misijo, ampak tudi med njo in po koncu misije v skladu s tretjim odstavkom 9. člena Uredbe preverjal in bdel nad okoliščinami na misiji, ki vplivajo na višino dodatkov. Najvišji dodatek po Uredbi (1.500,00 EUR) pripada za izvajanje najzahtevnejših nalog, kot so npr. bojno delovanje in protiteroristično ali specialno delovanje, odstranjevanje in uničevanje min itd., kar predstavlja najvišjo raven delovanja enot in zmogljivosti. Najnevarnejših nalog tožnik in njegova enota niso opravljali. Razpon dodatkov je prilagojen oceni nevarnosti na območju delovanja oziroma zahtevnosti nalog, pri čemer je ključnega pomena mandat, ki ga ima posamezna skupina na misiji, torej naloga, zaradi katere je skupina napotena na misijo. Tožnikova skupina ni bila napotena na najzahtevnejšo nalogo (morebitna samoobramba ne predstavlja najzahtevnejše naloge v smislu bojnega in specialnega delovanja), zato tožnik ni upravičen do najvišjega dodatka za nevarne naloge. Toženka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka.

5. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske za čas 19. 9. 2013 do 5. 5. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe v tujino (Afganistan), in sicer v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovni operaciji ISAF pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Razporejen je bil na formacijsko dolžnost enotovni podčastnik in je delo opravljal v bojni skupini ESD (enota za specialno delovanje). Naloga skupine je bila svetovanje in mentoriranje pod zaščitnimi pogoji. Z odločbo z dne 5. 9. 2013 je bila določena njegova plača z dodatki.

9. Toženka je priznala tožniku dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR. Po 9. členu Uredbe, kot spremenjena in dopolnjena velja od 1. 6. 2013 (Ur. l. RS št. 47/2013), se dodatek za nevarne naloge v višini 1.000 EUR določi za izvajanje nalog mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja z zaščitno opremo; mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja v območju izven varovanih pomorskih baz ali v področju izvajanja pomorskih operacij; zračnega transporta v pogojih, ki zahtevajo stalno uporabo ukrepov pasivne ali aktivne zaščite zrakoplova; protiminskih pregledov; patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja; zagotavljanja varnih plovnih poti v območju operacije. Sodišči nižjih stopenj pa sta tožniku priznali dodatek v višini 1.500,00 EUR, ki je v 4. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe določen za izvajanje nalog bojnega delovanja, stalnega uveljavljanja miru v sklopu stabilizacijskega delovanja, protiterorističnega in specialnega delovanja, zračnega transporta v podporo silam pri izvajanju bojnega delovanja, pomorskega transporta v podporo silam pri izvajanju bojnega delovanja, pomorskega prestrezanja v območju operacije ter odstranjevanja in uničevanja min. Presodili sta, da je bil tožnik do takšnega dodatka upravičen glede na dejanske okoliščine in naloge, ki jih je opravljal. 10. Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) v prvem odstavku 98c. člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše vlada. Po prvem odstavku 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/2009 UPB in naslednji) se plače javnih uslužbencev za delo v tujini določijo z uredbo vlade. Na podlagi Uredbe pripadajo pripadnikom v MOM med vojaško službo izven države dodatek za nevarnost na območju delovanja, dodatek za nevarne naloge, dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja in dodatek za poveljevanje.

11. Dodatek za izvajanje nevarnih nalog se v skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Iz navedene določbe sicer izrecno ne izhaja, kdo določi dodatek in na kakšen način oziroma s kakšnim aktom to stori, vendar iz 46. člena ZObr izhaja, da dodatek za nevarne naloge (enako kot dodatek za nevarnost na območju delovanja in dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja) določi minister s posebnim aktom. Na podlagi prvega odstavka 46. člena ZObr se namreč vodenje vojske izvaja s predpisi in akti vodenja, kot so smernice, obvezne usmeritve, odredbe, pravila in navodila, te pa izdaja minister. Navedeno izhaja tudi iz tretjega odstavka 9. člena Uredbe, ki sicer ureja spremembo višine dodatka zaradi spremenjenih okoliščin, saj ta izrecno določa, da ga določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske.

12. Sistem dodatkov za nevarnost na območju delovanja, za nevarne naloge in za posebne pogoje bivanja in delovanja je takšen, da se njihova višina za posamezno obliko (so)delovanja na MOM oziroma za enoto ali poveljstvo določi z Odredbo, torej z aktom ministra, pri čemer je nabor možnih višin dodatkov določen z Uredbo. V tem okviru je minister tisti, ki v sodelovanju z Generalštabom Slovenske vojske oceni, katere okoliščine in pogoji po posameznih postavkah iz Uredbe so značilni (tipični) za posamezno obliko sodelovanja na MOM oziroma za posamezno enoto ali poveljstvo in na tej podlagi določi višino dodatkov. Kot je vrhovno sodišče poudarilo že v sodbi in sklepu VS RS VIII Ips 5/2021 z dne 16. 3. 2021 in sodbi VIII Ips 34/2020 z dne 14. 12. 2021, je pripadnik lahko upravičen le do takšnih dodatkov za nevarne naloge, nevarnost na področju delovanja in posebne pogoje bivanja in delovanja, kot so za konkretno misijo določeni v Odredbi ministra1. 13. Glede na ureditev dodatka za nevarne naloge v 9. členu Uredbe je razpon prilagojen oceni nevarnosti na območju delovanja oziroma zahtevnosti nalog, pri čemer je ključnega pomena mandat, ki ga ima posamezna skupina na misiji, torej s kakšno nalogo je skupina napotena na misijo. Skupina ESD, v kateri je deloval tožnik, je bila v Afganistan napotena z nalogo svetovanja, mentoriranja in usposabljanja afganistanske policije. Ni dvoma, da so bile glede na okoliščine, ki jih ugotavljata sodišči nižjih stopenj, razmere na območju delovanja nevarne2. Kljub temu pa se narava nalog ni spremenila, tudi če so se izvajale na terenu in je bilo po dejanskih ugotovitvah „vsaj deset primerov, ko je prišlo do kontakta s sovražnimi silami“. Zgolj zaradi tega nalog mentoriranja, svetovanja in usposabljanja, zaradi katerih je bila skupina poslana na misijo v tujino, ni mogoče opredeliti kot bojno in specialno delovanje v smislu 4. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe. Opredelitev in ocena nalog oziroma posameznega mandata, kot tudi posameznih vojaških pojmov, je vojaško strokovno vprašanje, ki ga je treba razložiti in uporabiti v skladu z vojaško doktrino. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je toženka okoliščine, v katerih je delovala tožnikova skupina ESD, preverjala ne le pred izvedbo misije (22. 7. 2013, ko je bila izdana Odredba o višini dodatka), ampak tudi med misijo (3. 12. 2013 oziroma 5. 12. 2013) in ob vrnitvi pripadnikov v domovino (24. 3. 2015), pa spremenjenih okoliščin v zvezi z mandatom in načrtom misije oziroma delovanjem skupine ESD ni ugotovila. Nenazadnje tudi sodišče ni ugotovilo, da bi se mandat skupine ESD od napotitve dalje spremenil. 14. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo najvišji dodatek za nevarne naloge in mu prisodilo razliko med prejetim dodatkom v višini 1.000,00 EUR in dodatkom v višini 1.500,00 EUR mesečno.

15. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženke ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v odločitvi o plačilu dodatka za nevarne naloge za čas od 19. 9. 2013 do 5. 5. 2014 spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo razlike v dodatku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2016 zavrnilo. Odločitev o stroških postopka (ki vključuje tudi poseben sklep o stroških sodnih taks) je spremenilo tako, da je tožniku v skladu s 154. in 155. členom ZPP naložilo povrnitev toženkinih potrebnih stroškov postopka v znesku 893,50 EUR (300 točk za tožbo, po 225 točk za prvo in četrto pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok z odsotnostjo iz pisarne 20 točk, 150 točk za drugi narok s trajanjem 50 točk in odsotnostjo iz pisarne 20 točk ter 150 točk za tretji narok z odsotnostjo iz pisarne 20 točk, skupaj 1460 točk in 2 % materialnih stroškov; drugih priglašenih stroškov ni priznalo, ker za del spora, ki je pod revizijo, ni bil potreben ali pa niso nastali) in odločilo, da tožnik svoje stroške postopka krije sam.

16. Tožniku je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, v povezavi s 154. in 155. členom ZPP naložilo, da toženki povrne stroške pritožbenega (229,5 EUR – 375 točk za pritožbo in 2 % za materialne stroške) in revizijskega postopka (505,00 EUR – 375 točk za predlog za dopustitev revizije, 450 točk za revizijo in 2 % za materialne stroške) ter odločilo, da svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka krije sam.

17. Vrhovno sodišče je določitev sprejelo soglasno.

1 Izjemoma bi bilo mogoče poseči v višino dodatka za nevarne naloge le, če bi se med misijo mandat skupine dejansko spremenil, pa se minister na to spremembo ne bi odzval. Vendar v obravnavanem primeru takšne spremembe ni bilo. 2 Nevarnost na območju delovanja „pokriva“ dodatek, opredeljen v 8. členu Uredbe.