Jedro

Iz pritožbenih navedb izhaja, da se toženka zavzema za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami - Uredba) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da so, ne glede na ravnanje ministra, pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na odločitev ministra. Tudi iz drugega odstavka 9. člena Uredbe (ki določa zgolj to, da se dodatek iz prvega odstavka določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM) ne izhaja, da je presoja navedenih okoliščin in določitev višine dodatka zgolj v pristojnosti ministra, ne pa sodišča. Zato pritožbene navedbe o tem, da je minister na podlagi obrazloženega predloga GŠSV izdal odredbo o določitvi višine dodatkov za nevarne naloge, iz katere izhaja, da je bil za tožnikovo skupino dodatek določen v višini 1.000,00 EUR, niso ključne za odločitev o pritožbi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovorov na pritožbo v višini 466,66 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku osmih dni za čas od 19. 9. 2013 do 5. 5. 2014 izplačati razliko v dodatku za nevarne naloge med izplačanim dodatkom v znesku 1.000,00 EUR in pripadajočim dodatkom v znesku 1.500,00 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2016 dalje do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Odločilo je še, da je tožena stranka, ki krije sama svoje stroške postopka, dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.261,81 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom toženi stranki naložilo še, da je dolžna tožniku povrniti stroške sodne takse v višini 150,00 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo 9. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Tudi dejansko stanje je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Tožnik ni izkazal opravljanja nalog, ki bi utemeljevale višji dodatek za nevarne naloge. Pristojni minister je za tožnika in njegovo skupino določil dodatek v višini 1.000,00 EUR (ne pa 1.500,00 EUR), kar je bilo v skladu z nalogami iz ukaza Generalštaba Slovenske vojske (GŠSV). Iz izpovedi prič ne izhaja, da je tožnik na misiji bojno in specialno deloval. Njegova glavna naloge je bila mentoriranje in svetovanje afganistanski policiji. Do uporabe ognja je prišlo le v primerih samoobrambe, kar je neodtuljiva pravica vsakega pripadnika na katerikoli misiji. Kot je izpovedala priča A.A., uporaba ognja v samoobrambi ne pomeni bojnega delovanja. V primerih spopada je prišlo do odvrnitve napada od sebe, kar ni bojno delovanje. To mora zajemati načrtovanje dejavnosti. Tožnikova skupina gotovo ni načrtovala, da bo padla v zasedo. Tožnikova trditvena podlaga je bila pomanjkljiva. Navajal je le bojno ter specialno delovanje. Ker protiterorističnega delovanja sploh ni zatrjeval, ga sodišče ne bi smelo ugotavljati. Minister je na podlagi obrazloženega predloga GŠSV z dne 22. 7. 2013 izdal odredbo o določitvi višine dodatkov za nevarne naloge z dne 25. 7. 2013, ki vsebuje razpredelnico, iz katere izhaja, da je bil za tožnikovo skupino dodatek določen v višini 1.000,00 EUR. Tudi iz listine GŠSV z dne 22. 8. 2013 izhaja, da tožnikova skupina opravlja predvsem usposabljanje in svetovanje pokrajinskih enot za hitro posredovanje. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka preverjala upravičenost oziroma višino dodatka - ne le pred izvedbo misije (22. 7. 2013), ampak tudi med misijo (3. 12. 2013 oziroma 5. 12. 2013) ter po prihodu pripadnikov v domovino 24. 3. 2015. Glede določenih skupin vojakov je bila višina dodatka spremenjena, ker so bile ugotovljene spremenjene naloge. Glede tožnikove skupine to ni bilo ugotovljeno. Tožnik je predložil listine v angleškem jeziku, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati, tudi se tožena stranka do njih ni mogla opredeliti. V 3. alineji prvega odstavka 9. člena Uredbe so določene naloge protiterorističnega in (ne ali) specialnega delovanja. Kumulativno mora biti izpolnjeno protiteroristično in specialno delovanje. Sodišče je napačno presodilo, da je tožnik bojno deloval, saj je bojno deloval le v 10 primerih, ne pa vseh šest mesecev misije. Do teh primerov se tožena stranka ni mogla substancirano opredeliti, ker je bila z njimi seznanjena po obravnavi. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je vložila še posebno pritožbo zoper sklep o povračilu sodne takse, ki ga izpodbija v posledici napačne odločitve o glavni stvari.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbi predlaga njuno zavrnitev. Navaja, da je dokazal opravljanje nalog, ki utemeljujejo višji dodatek za nevarne naloge, kar je sodišče pravilno upoštevalo. Dokazna ocena sodišča je pravilna. Priča, ki jo izpostavlja pritožba, ni bila na misiji in tako z dejanskimi okoliščinami ni bila neposredno seznanjena. Vse ostale priče so potrdile tožnikove trditve. Zato je dokazna ocena sodišča pravilna. V nasprotju s sodno prakso so pritožbene navedbe o vezanosti na ministrovo odredbo o določitvi višine dodatkov. Dopustno je prisoditi višji dodatek, če dejanske okoliščine to opravičujejo - v konkretnem primeru so to okoliščine, ki kažejo na bojno in specialno delovanje. Sodišče ni ugotovilo protiterorističnega delovanja.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v povezavi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugodilo pretežnemu delu tožnikovega zahtevka iz naslova plačila razlike dodatka za nevarno delo za čas opravljanja vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske (SV) v mirovni operaciji ISAF pod poveljstvom NATO z mandatom OZN od 19. 9. 2013 do 5. 5. 2014. Tožnik je dela in naloge opravljal kot enotovni podčastnik bojne skupine B.. Za čas mednarodne misije mu je bila z odločbo z dne 5. 9. 2013 določena nominalna plača z dodatki, med katerimi je bil dodatek za nevarne naloge, določen v višini 1.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je tožniku priznalo razliko do višjega dodatka v višini 1.500,00 EUR. S tem, ko je tožniku na podlagi dejansko opravljenega dela priznalo več, kot je bilo predvideno v odločbi, ni poseglo v dokončnost oziroma pravnomočnost odločbe.

8. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, privzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.), v katerem so predvidene različne višine dodatka za nevarne naloge (v 3. točki prvega odstavka v višini 1.000,00 EUR, v 4. točki prvega odstavka v višini 1.500,00 EUR) - glede na različno vsebino izvajanih nalog. Sodišče je tožnikovemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je izvajal naloge, določene v 4. točki prvega odstavka Uredbe. Tožena stranka neutemeljeno vztraja, da je tožnik lahko upravičen le do dodatka po 3. točki prvega odstavka Uredbe, kot mu ga je priznala sama.

9. Po 3. točki prvega odstavka Uredbe se dodatek za nevarno delo v višini 1.000,00 EUR določi za izvajanje naslednjih nalog: mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja z zaščitno opremo; mentoriranja, svetovanja ali usposabljanja v območju izven varovanih pomorskih baz ali v področju izvajanja pomorskih operacij; zračnega transporta v pogojih, ki zahtevajo stalno uporabo ukrepov pasivne ali aktivne zaščite zrakoplova; protiminskih pregledov; patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja; zagotavljanja varnih plovnih poti v območju operacije. Po 4. točki prvega odstavka Uredbe je pripadnik upravičen do dodatka v višini 1.500,00 EUR za izvajanje nalog: bojnega delovanja; stalnega uveljavljanja miru v sklopu stabilizacijskega delovanja; protiterorističnega in specialnega delovanja; zračnega transporta v podporo silam pri izvajanju bojnega delovanja; pomorskega transporta v podporo silam pri izvajanju bojnega delovanja; patruljiranja in zagotavljanja prisotnosti na območju delovanja; zagotavljanja varnih plovnih poti v območju operacije.

10. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se toženka zavzema za podobno tolmačenje kot ga je sodna praksa zavzela npr. glede dodatka za nevarnost na območju delovanja (8. člen Uredbe) - da je odločitev o tem, ali delo na misiji izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka v pristojnosti tožene stranke oziroma ministra, pristojnega za obrambo, ki dodatek določi na predlog GŠSV glede na oceno razmer na območju, na katerem pripadnik SV opravlja naloge. Podobno stališče o pomembnosti delodajalčeve pristojnosti je uveljavljeno tudi glede dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja (10. člen Uredbe) ter glede dodatka za poveljevanje (11. člen Uredbe). Glede obravnavanega dodatka za nevarne naloge iz 9. člena Uredbe pa je stališče sodne prakse, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, da so, ne glede na ravnanje ministra, pripadniki lahko upravičeni do (višjega) dodatka, če v sodnem postopku izkažejo obstoj dejanskih okoliščin za to - ne glede na odločitev ministra. Tudi iz drugega odstavka 9. člena Uredbe (ki določa zgolj to, da se dodatek iz prvega odstavka določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM) ne izhaja, da je presoja navedenih okoliščin in določitev višine dodatka zgolj v pristojnosti ministra, ne pa sodišča. Zato pritožbene navedbe o tem, da je minister na podlagi obrazloženega predloga GŠSV z dne 22. 7. 2013 izdal odredbo o določitvi višine dodatkov za nevarne naloge z dne 25. 7. 2013, iz katere izhaja, da je bil za tožnikovo skupino dodatek določen v višini 1.000,00 EUR, niso ključne za odločitev o pritožbi.

11. Prav tako ni pomemben tretji odstavek 9. člena Uredbe, da ne glede na prejšnji odstavek minister na predlog GŠSV določi višino dodatka za nevarne naloge glede na spremenjene okoliščine, ki so nastale med izvajanjem MOM. Tožena stranka namreč v pritožbi v zvezi s to določbo navaja, da je preverjala upravičenost oziroma višino dodatka - ne le pred izvedbo misije (22. 7. 2013), ampak tudi med misijo (3. 12. 2013 oziroma 5. 12. 2013) ter še po prihodu pripadnikov v domovino (24. 3. 2015). Vendar pa dejstvo, da tožena stranka sama spremenjenih okoliščin v zvezi s tožnikovo skupino ni ugotovila, ne pomeni, da tovrstnih okoliščin ne sme ugotoviti sodišče v sodnem sporu. Zato ni odločilna pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do navedenih dejstev glede preverjanja spremenjenih okoliščin ni posebej opredelilo.

12. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede vsebine nevarnih nalog, ki jih je izvajal tožnik. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu med izvedenimi dokazi zajelo tudi listine v tujem jeziku, a se v svoji dokazni oceni nanje ni oprlo. O vsebini tožnikovih nalog je utemeljeno sklepalo zlasti iz izpovedi tistih prič, ki so vedele iz lastnega zaznavanja izpovedati o vsebini tožnikovega dela.

13. Tožena stranka poudarja izpoved priče A.A., glede katere pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da na misiji ni bil in da mu ni bilo znano, kolikokrat je bila enota v akciji, ko je prišlo do izmenjave ognja, četudi je bilo priči znano, da je Afganistan nevarno območje in da je bil tožnik ranjen. Tožena stranka v pritožbi v zvezi z navedeno pričo izpostavlja mnenje, da uporaba ognja v samoobrambi ne pomeni bojnega delovanja, ki mora zajemati načrtovanje dejavnosti, tožnikova skupina pa gotovo ni načrtovala, da bo padla v zasedo. Z navedenim ni možno omajati trdne dokazne ocene sodišča prve stopnje, da ni šlo le za nalogo svetovanja in mentoriranja pod zaščitnimi pogoji, ampak tudi za bojno delovanje.

14. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz izpovedi tožnika, da so bile primarne naloge njegove skupine res usposabljanje in mentoriranje pripadnikov za afganistansko specialno enoto policije, a to ni bilo le teoretično, ampak tudi praktično. Ko so izvajali praktične naloge izven baze, je lahko prišlo do kontakta z nasprotnikom. Ko so se npr. približevali področju, kjer naj bi bila prisotnost talibanov ali nasprotnikov, sovražnikov, so jih le-ti napadli. Odgovor na napad je bil od skupine B. in od afganistanskih pripadnikov, ki jih je skupina B. mentorirala. Afganistanske pripadnike je bilo treba usmerjati po bojišču, da ne letijo na vse strani, pripadniki B. so morali paziti, da jih kakšen v hrbet "ne prižge". Tako pri mentoriranju v večini časa ni šlo za teorijo, ampak za praktične primere. Vsaj v desetih primerih je prišlo do stika s sovražnimi silami. V eni od takih akcij je bil tožnik tudi ranjen. Primarna naloga enote je bila tudi vojaška pomoč. Če so šli ven s pripadniki afganistanske enote na izvidovanje področja, je bilo to specialno delovanje, če pa je prišlo do kontakta, je bila to direktna akcija. Sodišče je upoštevalo tudi izpoved priče C.C., ki je potrdil izpoved tožnika. Pojasnil je tudi, da so pri vseh nalogah, v katerih so pripadniki SV sodelovali izven varovanih objektov, podpirali direktno bojno delovanje partnerske enote. Če pride partnerska enota v kontakt s sovražnikom, takrat so tudi pripadniki SV v kontaktu s sovražnikom. To pomeni, da streljajo tudi na njih, na to pa morajo odgovoriti v smislu zaščite. Za svoja delovanja so bili pripadniki odlikovani s strani ameriških oboroženih sil z odlikovanjem za bojno delovanje. Po pravilni ugotovitvi sodišča je skladno s tožnikom in navedeno pričo izpovedala tudi priča D.D.. Četudi so mentorirali afganistanske sile, je bilo po izpovedi priče v praksi tako, da ko je enkrat prišlo do streljanja, so morali streljati, tako zaradi lastne varnosti kot zaradi varnosti drugih. Ko pa enkrat pride do stika, si v bojni nalogi. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na pisno izjavo priče E.E., da je bil element B. napoten z nalogo izvajanja ene izmed temeljnih oblik specialnega delovanja - vojaška pomoč, ki je bila tudi osnovna naloga enote. Navedeni je potrdil, da je tožnik večino svojega dela opravljal na terenu. Ključna naloga specialnega delovanja je bila, da so pripadniki ob mentoriranju/izvajanju vojaške pomoči afganistanskih varnostnih sil neposredno izvajali tudi direktne akcije in specialno izvidovanje zaradi podpore delovanja afganistanske specialne policijske enote, katera je vedno izvajala direktne akcije v območju delovanja bojne skupine, do stika z uporniki pa je prišlo večkrat. Tožena stranka v pritožbi nejasno navaja, da se do omenjenih 10 primerov bojevanja ni mogla substancirano opredeliti, ker je bila s tem seznanjena šele po obravnavi. Očitno pri tem misli na prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, vendar pa je bila ob zaslišanju prisotna, sploh pa se stranki do vsebine podanih izpovedi ni treba posebej opredeliti.

15. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je bojna skupina sodelovala z vojaško organiziranimi specialnimi policijskimi enotami, ki so bile namenjene za ukrepanje ob hujših varnostnih grožnjah ter za izvedbo aretacij, kjer se pričakuje uporaba oboroženega odpora. Do stika z uporniki in uporabe orožja je prišlo večkrat. Poleg bojnega delovanja pa je tožnik opravljal tudi naloge specialnega delovanja: direktne akcije, specialno izvidovanje in vojaška pomoč.

16. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče (mimo tožnikovih trditev) ugotovilo tudi tožnikovo protiteroristično delovanje, kar pa ne drži, saj o protiterorističnem delovanju sploh ni razlogovalo. Pravzaprav se pokaže, da gre za pravno naziranje tožene stranke glede opredelitve naloge v 3. alineji prvega odstavka 4. točke 9. člena Uredbe (protiteroristično in specialno delovanje), češ da mora biti kumulativno podano poleg specialnega še protiteroristično delovanje. Ker pa je v tožnikovem primeru podano tudi bojno delovanje (opredelitev naloge v 1. alineji prvega odstavka 4. točke Uredbe), je že s tem podana podlaga za priznanje višjega dodatka po 4. točki prvega odstavka Uredbe oziroma za plačilo razlike med 1.000,00 EUR in 1.500,00 EUR.

17. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP) ter posledično še izpodbijani sklep o povračilu sodne takse (2. točka 365. člen ZPP), izdan na podlagi 3. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.).

18. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), dolžna povrniti strošek odgovora na pritožbo zoper sodbo v višini 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 280,00 EUR. Strošek odgovora na pritožbo zoper sklep pa znaša 250 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 186,66 EUR. Skupno je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 466,66 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).