Jedro

Za odločanje po 1. členu ZUSDDD je bistveno tudi dejstvo ali je prosilec oseba, ki je na dan 23.12.1990 imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ali je tujec, ki je na dan 25.6.1991, le prebival v Sloveniji. Glede pogoja dejanskega prebivanja pa je potrebno ugotoviti vse okoliščine povezane z življenjem prosilca, ki kažejo na to, kje je prosilec pretežno opravljal življenjske aktivnosti.

Izrek

1.Tožbi se deloma ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 22.4.2002 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahtevek za plačilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila tožnikovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 10.12. 1999 pri Upravni enoti A zaprosil za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in sicer po zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01). Na podlagi uradnih evidenc ugotavlja, da tožniku od 25.6.1991 dalje niso bila izdana dovoljenja za začasno prebivanje. Zato sklepa, da si tožnik statusa tujca v Republiki Sloveniji ni urejal. Ker je tožnik vlogi za izdajo zahtevanega dovoljenja priložil tudi odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 19.4.1996, s katero njegovi vlogi za pridobitev državljanstva ni bilo ugodeno, ker je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnik med agresijo na Republiko Slovenijo služboval kot aktivna vojaška oseba s činom majorja v službi JLA in da od julija 1992 do decembra 1995 dejansko ni živel v Republiki Sloveniji temveč pri sorodnikih v Zagrebu in v Veliki Kozini, je bila tožniku v skladu z 8. in 143. členom Zakona o splošnem upravnem postopku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Na zaslišanju pri zaprošeni upravni enoti je tožnik po tem, ko je bil seznanjen z ugotovitvami tožene stranke, izjavil, da od leta 1992 do 25. 12. 1995 uradno ni živel v Sloveniji, pač pa pri sorodnikih na Hrvaškem in da je v Slovenijo prihajal občasno na obisk. Ker iz tožnikove izjave, predloženih dokazil in podatkov iz uradnih evidenc izhaja, da tožnik ni bival v Republiki Sloveniji od leta 1992 do 25.12.1995, tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena ZUSDDD, saj na dan 25.6.1991 ni prebival v Republiki Sloveniji in od tega datuma dalje ni dejansko neprekinjeno živel v Republiki Sloveniji.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je tožena stranka nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialni predpis in kršila pravila postopka. Meni, da se je tožena stranka pri odločanju oprla na neresnična dejstva. Vsi očitki v zvezi s sovražnim delovanjem tožnika zoper RS, so bili zavrnjeni s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v B z dne 4.10.2000, s katerim je bila ustavljena preiskava uvedena zoper tožnika zaradi suma kaznivega dejanja po 247/1 členu v zvezi z 240/I-III členom KZRS. Meni, da tudi razlogi, zaradi katerih njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo ni bilo ugodeno, temeljijo na očitkih, zaradi katerih je bila zoper tožnika uvedena že omenjena preiskava. V nadaljevanju navaja okoliščine zaradi katerih, ni prebival na območju Slovenije od leta 1992 do 25.12.1995. Iz pravnomočnega sklepa Temeljnega sodišča v B, Enote v C z dne 25.4.1994, ki ga je v fotokopiji predložil ob priliki zaslišanja tudi toženi stranki, izhaja, da so bila dejanja policistov mejne policije D dne 21.7.1992, ko so tožnika na silo izgnali iz ozemlja Slovenije, nezakonita. Ker se k družini v E ni mogel vrniti vse do 25.12.1995, ker je bil ob prihodu odpeljan nazaj na mejo in na silo izgnan, zatrjuje, da ni mogel živeti pri svoji družini v Republiki Sloveniji le zaradi nezakonitih dejanj tožene stranke. Ker temelji izpodbijana odločitev na dejstvu, do katerega ni prišlo po njegovi krivdi, z njo pa se tožniku kršijo vse osnovne človekove pravice in svoboščine, meni, da se mu odreka tudi pravica do dovoljenja za stalno prebivanje brez vsakršne podlage le zato, ker je bil v kritičnem času oficir JLA. Sodišču zato predlaga, naj pribavi omenjene sodne spise in naj izvede tudi listinske dokaze, ki jih tožnik prilaga tožbi in naj po odpravljeni obravnavi izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tej zadevi, odgovora na tožbo ni podalo.

Tožba je deloma utemeljena iz naslednjih razlogov: Po 1. členu Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01 - ZUSDDD), na katerega se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23.12.1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25.6.1991 prebivali v RS in so od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli. Po navedeni določbi se za državljane drugih republik, ki so na dan 23.12.1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in jim je le to prenehalo dne 26.2.1992, zahteva, da vlagatelj prošnje izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje. Tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi dejstva, da je tožnik od leta 1992 do 25.12.1995 bival na Hrvaškem sklepa, da tožnik, ki od 25.6.1991 neprekinjeno dejansko ne živi v Sloveniji, zahtevanega pogoja ne izpolnjuje. Tak sklep tožene stranke po presoji sodišča nima podlage v citirani določbi ZUSDDD, saj je navedeni pogoj predpisan le za tiste tujce, ki stalnega bivališča na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji niso imeli prijavljenega. Iz izpodbijane odločbe in predloženih spisov ne izhaja, da bi tožena stranka ugotavljala ali je tožnik tujec, ki je imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in niti, da je tožnik tujec, ki je na dan 25.6.1991, le prebival v Sloveniji. Ker se tožnik v tožbi sklicuje na listino, iz katere naj bi bilo razvidno, da je imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v E, v upravnem postopku pa v zvezi s tem ni bil zaslišan, je že iz tega razloga dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Ker pa je pogoj dejanskega prebivanja na območju Slovenije eden od bistvenih pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, je v obravnavani zadevi glede izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja potrebno ugotoviti vse okoliščine povezane z življenjem prosilca, z njegovo družino in poklicem, ki kažejo na to, kje prosilec pretežno opravlja življenjske aktivnosti. Zato ker tožnik v tožbi navaja okoliščine, s katerimi izkazuje, da je imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in navaja tudi druge okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev njegovega dejanskega življenja na območju Slovenije, bo morala tožena stranka v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku ugotoviti vsa dejstva, ki so za pravilno uporabo določb ZUSDDD bistvena. Opredeliti pa se bo morala tudi do navedb tožnika o tem, da tožnik sam dejanskega življenja v Sloveniji v časovnem obdobju od leta 1992 do 15.12.1995 ni prekinil oziroma da je bila prekinitev povzročena z nezakonitimi dejanji. Pri ponovnem odločanju bo morala tožena stranka upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-246/02-28 z dne 3.4.2003, iz katere izhaja, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo, ker ne ureja pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje osebam, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve iz 28. člena Zakona o tujcih in da z vidika načela enakosti morebitna odsotnost tožnika do enega leta ne bi smela pomeniti, da pogoj dejanskega prebivanja po 1. členu ZUSDDD ni podan.

Sodišče je tožbi delno ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS), ker je ugotovilo, da je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, in da tudi ni bil pravilno uporabljen zakon. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka, ki ji je zadeva vrnjena po 2. odstavku istega člena, izdati novo odločbo v skladu z določbo 3. odstavka 60. člena ZUS.

Ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe sodišče ne more rešiti spora in ker za to, da bi sodišče odločilo o stvari tožnik ni izkazal pogojev določenih v 1. odstavku 61. člena ZUS, sodišče v tem delu ni sledilo tožnikovem predlogu.

Tožnikov stroškovni zahtevek pa v upravnem sporu, v katerem je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe, po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS ni utemeljen.