Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba X Ips 880/2005

ECLI:SI:VSRS:2009:X.IPS.880.2005 Upravni oddelek

predhodne določbe carinskega zakona oprostitev plačila carinskih dajatev iz naslova tujih vlaganj zmotna uporaba materialnega prava srednji tečaj Banke Slovenije
Vrhovno sodišče
22. januar 2009
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih spisov, je tožeča stranka s tem, da je tovorno vozilo dala v najem znotraj roka 5 let od dneva uvoza, carinsko blago dala v uporabo drugemu, zaradi česar mora plačati carino in druge uvozne dajatve na podlagi četrtega odstavka 32. člena CZ (1990), saj ni več izpolnjen namen predhodne carinske oprostitve. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da naknadni obračun carinskega dolga pomeni le nadaljevanje upravnega postopka, ki se je začel s sprejemom carinske deklaracije, zato je bil pravilno uporabljen CZ (1976) oziroma CZ (1990).

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Carinske uprave RS, Generalni carinski urad z dne 22.5.2002, ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 326,41 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 22.5.2002, s katero je ta spremenila izrek odločbe Carinarnice A. z dne 11.6.1996, tako da je za uvoženo tovorno vozilo tožeči stranki naložila plačilo carine v višini 502.630,00 SIT in prometni davek v višini 125.657,00 SIT (skupaj 628.287,00 SIT), medtem ko je prvostopenjski organ naložil plačilo carine za tovorno vozilo in prikolico v višini 551.702,00 SIT in prometni davek v višini 128.315,00 SIT (skupaj 680.017,00 SIT) glede na uvozno carinsko deklaracijo (UCD) z dne 26.7.1993. Do naknadnega obračuna uvoznih dajatev je prišlo, ker zaradi nenamenske uporabe ocarinjenega blaga niso bili več izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila carine iz naslova tujih vlaganj po 30.b členu Carinskega zakona (CZ/76; Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/89, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89) oziroma po 32. členu prečiščenega besedila (CZ/90, Uradni list SFRJ, št. 34/90).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno naknadno obračunala uvozne dajatve po četrtem odstavku 30.b člena CZ (1976), (oziroma četrti odstavek 32. člena CZ (1990)), saj je tožeča stranka dala ocarinjeno tovorno vozilo v najem s pogodbo z dne 3.5.1994 fizični osebi pred potekom 5 let od dneva uvoza, zaradi česar je bilo ocarinjeno blago uporabljeno v nasprotju z namenom oprostitve iz naslova tujih vlaganj. Določba 182. člena novega Carinskega zakona - CZ (1995), (Uradni list RS, št. 1/95 in naslednji) določa, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. januarjem 1996, končajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, zato se je tožena stranka pravilno sklicevala na CZ (1976) ter v tem delu sanirala odločbo prvostopenjskega organa, ki se je opirala na določbe CZ (1995), saj je bil UCD sprejet v času uporabe CZ (1976), odločba o naknadnem obračunu pa tako pomeni le nadaljevanje že začetega postopka. Neposredna podlaga za naknadni obračun carine pa je sicer v določbi tretjega odstavka 178. člena CZ (1995), po kateri se carinsko nadzorstvo nad blagom, oproščenim plačila carine po 30.b členu CZ (1976), za katerega še ni potekel rok prepovedi razpolaganja, izvaja še naprej, do poteka tega roka. Prvostopenjska odločba je bila izdana znotraj 5-letnega zastaralnega roka. Tožena stranka sicer ni izrecno navedla po kakšni carinski stopnji in od katere osnove je ocarinila blago, vendar ta izhaja iz razlogov prvostopenjske odločbe, tožena stranka pa je v skladu s 4. odstavkom 30.b člena CZ (1976) pri izračunu višine carinskega dolga uporabila tečaj, ki je veljal ob izdaji odločbe (100 DEM = 8998,3734 SIT), in ne tečaja, ki ga je uporabil prvostopenjski organ za vrednost ob sklenitvi najemne pogodbe (100 DEM = 7901,9654).

Tožeča stranka zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo, sedaj revizijo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je nedopustna neposredna uporaba CZ mimo carinske deklaracije, ki predstavlja pravnomočno upravno odločbo. Nastopilo je relativno zastaranje, saj je bila drugostopenjska odločba izdana po poteku 5-letnega zastaralnega roka od izdaje prvostopenjske odločbe. Določba tretjega odstavka 178. člena CZ (1995) govori o carinskem nadzorstvu, kar pa ni isto kot obračun carine. Zmotna je uporaba 30.b člena CZ (1976), saj je bil ta zakon derogiran. Nepravilno so uporabljene določbe CZ (1995) o naknadnem obračunu carinskega dolga. Zmotno je sklicevanje na določbe 182. člena CZ (1995), saj ne gre za dokončanje upravnega postopka, ki bi se začel pred 1.1.1996, ker se je postopek za naknadni obračun carinskega dolga začel maja 1996 in ne 26.7.1993 s sprejetjem deklaracije. Tožena stranka ne pove, po kateri stopnji je obračunala dajatve in od katere osnove.

Tožena stranka na pritožbo (sedaj revizijo) ni odgovorila.

K 1. točki izreka Revizija je utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh norm se opravlja tudi revizijski preizkus.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prehodne določbe CZ (1995). Določba tretjega odstavka 178. člena CZ (1995), ki ureja nadaljnje nadzorstvo nad carinskim blagom, ki je bilo oproščeno plačila carine (v zadevnem primeru na podlagi 30.b člena CZ 1976), v povezavi s 182. členom CZ (1995), po katerem se upravni postopki začeti pred januarjem 1996 nadaljujejo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom, omogoča izdajo odločbe o naknadnem obračunu carinskega dolga zaradi neizpolnjevanja pogojev po četrtem odstavku 30. b člena CZ (1976) oziroma četrtem odstavku 32. člena CZ (1990). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih spisov, je tožeča stranka s tem, da je tovorno vozilo dala v najem znotraj roka 5 let od dneva uvoza, carinsko blago dala v uporabo drugemu, zaradi česar mora plačati carino in druge uvozne dajatve na podlagi četrtega odstavka 32. člena CZ (1990), saj ni več izpolnjen namen predhodne carinske oprostitve. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da naknadni obračun carinskega dolga pomeni le nadaljevanje upravnega postopka, ki se je začel s sprejemom carinske deklaracije, zato je bil pravilno uporabljen CZ (1976) oziroma prečiščeno besedilo CZ (1990), že tožena stranka pa se je pravilno sklicevala na CZ (1976), s čimer je sanirala prvostopenjsko odločbo v delu, v katerem se je ta pri naknadnem obračunu carinskega dolga opirala na CZ (1995). Neutemeljena je revizijska navedba, da se CZ (1976) ne more uporabiti neposredno, saj je tožeča stranka sama z vpisom uporabe 30.b člena CZ (1976) v carinsko deklaracijo sprejela nase vse zakonsko možne pravne posledice iz te določbe. Prvostopenjska odločba je bila izdana znotraj 5-letnega relativnega zastaralnega roka, tožeča stranka pa je časovno gledano do izdaje drugostopenjske odločbe varovana le z 10-letnim absolutnim zastaralnim rokom, ki pa se ob izdaji drugostopenjske odločbe še ni iztekel (56. člen CZ (1976) oziroma 59. člen CZ (1990)).

Tožeča stranka je že v tožbi ugovarjala, da carinska stopnja in osnova nista navedeni v odločbi tožene stranke, očitek pa je ponovila v reviziji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka sicer ni izrecno navedla carinske stopnje in osnove, vendar se je pri tem sklicevala na prvostopenjsko upravno odločbo, v kateri sta bila pravilno uporabljena 25-odstotna carinska stopnja na 22.000,00 DEM carinske osnove in 5-odstotni prometni davek, zaradi česar se je dalo odločbo tožene stranke preizkusiti, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Po določbi četrtega odstavka 32. člena CZ (1990) se za določitev višine carinskega dolga, naloženega carinskemu zavezancu zaradi neizpolnjevanja pogojev carinske oprostitve iz naslova tujih vlaganj, uporabijo predpisi, ki veljajo na dan izdaje odločbe o odmeri carinskega dolga. Carinska osnova 22.000,00 DEM predstavlja dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Tožena stranka je sicer spremenila izrek prvostopenjske odločbo med drugim tudi zaradi napačne uporabe srednjega tečaja Banke Slovenije, saj ni bil uporabljen tečaj, ki je veljal ob izdaji odločbe (četrti odstavek 30b. člena CZ (1976) oziroma 32. člena CZ (1990)) ampak tečaj, ki je veljal ob sklenitvi najemne pogodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da citirani tečaj 100 DEM = 8998,3734 v odločbi tožene stranke ni pravilen, saj je bil uradni srednji tečaj Banke Slovenije, ki se mora uporabiti na podlagi četrtega odstavka 32. člena CZ (1990) in prvega odstavka 16. člena Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91), 100 DEM = 8999,0039 SIT. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta tako nepravilno uporabila materialno pravo pri določitvi višine carinskega dolga.

Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku pa bo morala tožena stranka pri izračunu carinske obveznosti upoštevati tečaj, ki je veljal ob izdaji prvostopenjske odločbe.

K 2. točki izreka Pri odločanju o povrnitvi stroškov upravnega spora je revizijsko sodišče upoštevalo določilo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 101/2007 – odl. US RS, 102/2007-odl. US RS), ki ga je bilo glede na smiselno uporabo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 potrebno smiselno uporabiti in ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi v celoti uspela s svojim zahtevkom. Stroške upravnega spora je sodišče odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT; Uradni list RS, št. 67/2003), 155. členom ZPP in Zakonom o sodnih taksah (ZST; Uradni list RS, št. 20/2004-UPB1).

Pooblaščencu tožeče stranke je revizijsko sodišče tako priznalo naslednje priglašene stroške po stroškovniku: za sestavo tožbe 300 točk (tar. št. 30/1a v zvezi s tar. št. 18/1 OT), za prvi pripravljalno vlogo 9.10.2002 281 točk (tar. št. 30/2a v zvezi s tar. št. 18/1 OT) in za 2% materialne izdatke 11,62 točk (člen 13 OT), skupno torej 592,62 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT (člen 15/1 OT) oziroma 0,459 EUR (čl. 13/1 Zakona o uvedbi eura – ZUE; Uradni list RS, št. 114/2006) predstavlja znesek 272,01 EUR. Na ta znesek je revizijsko sodišče tožeči stranki priznalo še 20% DDV, tako da je skupni znesek priznanih potrebnih stroškov znaša 326,41 EUR. Sodišče pa ni priznalo priglašenih 200 točk za konferenco s stranko in 20 točk za poročilo s stranko, saj je navedena storitev že zajeta v ostalih priznanih odvetniških storitvah in ne gre za samostojno storitev (tar. št. 39 OT). Prav tako ni priznalo 75 točk priglašenih za tožbo, saj te niso utemeljene glede na vrednost spora in 469 točk, ki jih je tožeča stranka priglasila v pritožbi za tožbo, saj so bili ti stroški že upoštevani pri tožbi. Skupni stroški tožeče stranke tako predstavljajo znesek 336,88 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia