Jedro

Navedeno ni bistveno, ali je bil tožnik z navodilom tožene stranke, da mora pri postrežbi gostov in zaračunavanju napitkov gostom izročiti račun, seznanjen z vročitvijo nepodpisanega izvoda posebnega pravilnika, ali pa bi bil s takim navodilom zgolj ustno seznanjen. Da natakarji pri toženi stranki takih navodil sploh ne bi imeli, pa tožnik ni zatrjeval. S tem, ko v treh ugotovljenih primerih tožnik gostu pri zaračunavanju in plačilu storitve ni izročil računa, je torej kršil navodila tožene stranke, ki so imela tudi sicer podlago v pogojih za njeno zakonito poslovanje.

Pravilno sodišče ugotavlja, da tridnevni rok za pripravo delavca na zagovor iz drugega odstavka 83. člena ZDR ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob dejstvu, da se tožnik na prekratek rok za podajo zagovora v samem postopku odpovedi ni skliceval, da je zagovor podal in da tudi ni bilo ugotovljeno, da zaradi kršitve navedenega roka delodajalcu ni mogel predočiti dejstev, ki bi bila ovira za podajo sporne odpovedi, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da je bila tožniku zagotovljena pravica do zagovora.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 9. 8. 2010. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter realizacijo pravic na njegovi podlagi od 9. 9. 2010 dalje in za vrnitev tožnika na delo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče pri presoji tožnikove kršitve neutemeljeno oprlo na pravilnik tožene stranke o poslovanju – ravnanju z blagajno, ker le-ta ni bil podpisan in ni bilo ugotovljeno, da bi bil veljavno sprejet. Prav tako pred sodiščem ni bilo ugotovljeno, da tožnik očitanih prejemkov za izdano pijačo oziroma napitke ni ustrezno blokiral na blagajni in sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe sploh ni odgovorilo. Tudi sicer se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je sodišče neutemeljeno sledilo ugotovitvam detektiva, ki ga je najela tožena stranka, ki niti ni izrecno ugotovil vseh očitanih napak na blagajni. Sodišče tudi ni raziskalo in upoštevalo vseh okoliščin v zvezi s predhodnim pisnim opozorilom na domnevne kršitve v zvezi s priglašanjem stroškov prevoza na delo. Sodišče je neutemeljeno štelo za nebistveno napako tožene stranke, ki pri zagovoru tožnika v postopku odpovedi ni upoštevala tožnikove pravice do tridnevnega roka za pripravo zagovora. Dejansko je tako tožena stranka izkoristila neukost tožnika in njegovo lahkomiselno pripravljenost, da poda zagovor že dva delovna dneva po prejemu vabila.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka zanika obstoj revizijskih razlogov in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelil v smislu opredelitve bistvenih kršitev v ZPP. Kolikor zatrjuje, da sodišče ni odgovorilo na posamezne pritožbene navedbe, sodišče ugotavlja, da mora sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi v obrazložitvi svoje sodbe oziroma sklepa presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Do nebistvenih pritožbenih navedb se torej pritožbenemu sodišču ni potrebno posebej opredeljevati. Z vidika tožniku očitanih kršitev in drugih pogojev za presojo zakonitosti sporne odpovedi se je sodišče druge stopnje opredelilo do vseh pomembnih pritožbenih navedb, tako da tudi smiselno očitana kršitev določb prvega odstavka 360. člena ZPP ni podana. Sicer pa večina revizijskih navedb v zvezi s tožniku očitano kršitvijo dejansko pomeni poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

8. Tožena stranka je tožniku podala sporno odpoved zato, ker v treh primerih v času od 8. 7. 2010 do 24. 7. 2010 kot natakar gostu pri plačilu ni izstavil računa za izdane napitke. Pri tem se pod pojmom izstavitve računa gostu utemeljeno šteje tudi izročitev računa stranki. Na te dejanske ugotovitve je sodišče vezano.

9. Na podlagi 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Pri tem mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (člen 32 ZDR).

10. Glede na navedeno ni bistveno, ali je bil tožnik z navodilom tožene stranke, da mora pri postrežbi gostov in zaračunavanju napitkov gostom izročiti račun, seznanjen z vročitvijo nepodpisanega izvoda posebnega pravilnika, ali pa bi bil s takim navodilom zgolj ustno seznanjen. Da natakarji pri toženi stranki takih navodil sploh ne bi imeli, pa tožnik ni zatrjeval. S tem, ko v treh ugotovljenih primerih tožnik gostu pri zaračunavanju in plačilu storitve ni izročil računa, je torej kršil navodila tožene stranke, ki so imela tudi sicer podlago v pogojih za njeno zakonito poslovanje.

11. Sodišče je po vsebinski presoji predhodno v mesecu maju 2010 tožniku izdanega pisnega opozorila na kršitev obveznosti z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve, v zvezi s posredovanjem podatkov za obračun stroškov prevoza na delo utemeljeno presodilo, da je bil na tak način podan pogoj za podajo sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga iz prvega odstavka 83. člena ZDR.

12. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča, da zaradi tega, ker je v postopku odpovedi tožnik podal svoj zagovor že dva dni po prejemu vabila na zagovor, odpoved ni bila nezakonita. Pravilno sodišče ugotavlja, da tridnevni rok za pripravo delavca na zagovor iz drugega odstavka 83. člena ZDR ni absolutni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob dejstvu, da se tožnik na prekratek rok za podajo zagovora v samem postopku odpovedi ni skliceval, da je zagovor podal in da tudi ni bilo ugotovljeno, da zaradi kršitve navedenega roka delodajalcu ni mogel predočiti dejstev, ki bi bila ovira za podajo sporne odpovedi, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ugotovilo, da je bila tožniku zagotovljena pravica do zagovora.

13. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.