Jedro

Opustitev izdaje računa za naročeno in opravljeno storitev predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in lahko predstavlja razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Dejstvo, da je imel tožnik za pripravo na zagovor le dva delovna dneva, glede na to, da se je zagovora udeležil in podal zagovor (na katerem ni navajal, da je imel premalo časa za pripravo obrambe), ne predstavlja kršitve v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, zaradi katere bi bila odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 9 .8. 2010 nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 8. 9. 2010 in da še traja z vsemi pravicami. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek (1.točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2.točka izreka).

Zoper sodbo (v zavrnilnem delu) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče zavrača navedbe tožnika glede nejasnosti določb pravilnika o poslovanju pri toženi stranki, na katerega se sklicuje tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vztraja, da je pravilnik neveljaven, saj ni podpisan s strani pristojnih oseb. Tudi tožena stranka pravilnik ni štela kot veljaven, saj ga ni uporabljala, saj se na primer ni dnevno poračunavalo razlik v položenem iztržku, kot določa pravilnik. Meni, da je dejansko stanje v delu, kjer sodišče zaključuje, da je tožniku tožena stranka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nepopolno ugotovljeno. Zaključki izpodbijane sodbe temeljijo na ugotovitvah detektiva G.O.. Sodišče je njegovo pričanje ocenilo kot verodostojno, kljub temu, da detektiv ni bil prepričan, ali je imel delavec, katerega kršitve je ugotavljal nameščeno tablico s priimkom in da priča ni videla denarja. Detektiv je že v poročilu z dne 31. 7. 2010 dopustil možnost, da dejansko ni videl evidentiranja naročila in tiskanja računa. Odsotnost ponuditve računa gostu ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme v zvezi z obstojem odpovednega razloga, je tista, ki bi morala dokazati, da storitev v blagajni ni bila evidentirana in račun ni bil natisnjen. Opozarja na okoliščino, da je prokuristka J.J. izpovedala, da se kontrole pri toženi stranki opravljajo enkrat letno. Tožnik je bil pri toženi stranki in pravnih prednikih zaposlen 22 let in z njegovim delom ni bilo nikakršnih težav. Glede predhodnega pisnega opozorila navaja, da ni sporno, da je tožena stranka tožniku v maju 2010 izdala pisno opozorilo. Sodišče ni verjelo obrazložitvi tožnika, zakaj je pristal na izplačilo stroškov na relaciji Ljubljana - V., glede na to, da je že v prvi pripravljalni vlogi pojasnil, da se je s tem uklonil pritiskom delodajalca. Vztraja, da zaradi odsotnosti istovrstnih obravnavanih kršitev obvestilo z 6.5.2010 ne more predstavljati opozorila v smislu 83.člena ZDR. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka (14.točka 2. odstavka 339. člena ZPP), saj izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in sicer v zvezi z okoliščino, da je bil detektiv najet in plačan s strani tožene stranke, da detektiv ni ugotovil, da tožnik ni izdal in blokiral računa. Tožnik graja tudi stališče, da zagotovitev zgolj dveh delovnih dni za pripravo na zagovor ne predstavlja absolutne kršitve delodajalca. Okoliščina, da tožnik na to ni opozoril na samem zagovoru, ne more voditi do zaključka, da za zagovor ni potreboval več časa. Glede na nezakonito odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožnik, kot vsi zaposleni, so bili seznanjeni z vsebino pravilnika, ki se je pri toženi stranki ves čas uporabljal. Glede očitane kršitve opozarja, da tožniku ni bilo očitano, da si je denar zadržal. Glede prekratkega roka za zagovor, bi se tožnik lahko skliceval že na zaslišanju, pa tega ni storil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št.26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče po izvedenih dokazih sprejelo odločitev.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene ugovore pa dodaja: Zakon o delovnih razmerjih ( ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) v 3. alineji 1. odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog), pri čemer delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2.odstavek 88.člena ZDR). V primeru krivdnega razloga mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v 6 mesecih od nastanka utemeljenega razloga, kot to določa 6. odstavek 88. člena ZDR. Po določilih 83. člena ZDR mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je dne 8. 7. 2010, 11. 7. 2010 in 24. 7. 2010 v poslovni enoti V. II, kjer opravlja delo po pogodbi o zaposlitvi, postregel in zaračunal stranki storitev, vendar za storitev stranki ni izstavil računa. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pravilnik o poslovanju - ravnanju z blagajno tožene stranke natančno določal, da je obveznost delavca, da vsako storitev ob naročilu blokira, izda račun in ga ponudi gostu. Tožnik je vedel, da je potrebno gostom izstavljati račune, zato je takšna opustitev tožnika kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki onemogočajo nadaljevanje dela. Tožnik je očitane kršitve zanikal, sodišče prve stopnje njegovim navedbam ni sledilo, temveč je kot verodostojen dokaz sprejelo poročilo detektiva in njegovo izpovedbo. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi priče G.O., da mu tožnik trikrat ni izstavil računa za pijačo in kavo. Pravilnik o poslovanju - ravnanje z blagajno v 12. točki določa, da mora vsako storitev ob naročilu delavec blokirati, izdati račun in ga ponuditi gostu. V kolikor gost računa ne vzame, ga mora delavec strgati in vreči v koš. Opustitev izdaje računa za naročeno in opravljeno storitev, opustitev evidentiranja in blokiranja storitev oziroma poslovanje, ki ni registrirano preko blagajne, pomeni hujše kršenje delovnih obveznosti. Obveznosti so lahko določene v pogodbi o zaposlitvi ali pa izhajajo lahko iz drugih pravnih virov, konkretno iz Zakona o delovnih razmerjih, ki v 31. členu določa, da je dolžnost delavca, da vestno opravlja delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in da mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32.člen ZDR). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mora po določbi 31. člena ZDR delavec vestno opravljati svoje delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo poslovanja pri delodajalcu. Neupoštevno je navajanje tožnika, da so določbe pravilnika o poslovanju nejasne in da pravilnik sploh ni veljaven, ker ni podpisan s strani pristojnih oseb. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so določbe pravilnika jasne, posebno 12. člen, ki jasno nalaga dolžnosti delavca pri evidentiranju storitev. Ne glede na to, da pravilnik ni podpisan, je bistveno, da so bili delavci, med njimi tudi tožnik seznanjeni z vsebino pravilnika, tožnik je podpisal, da je pravilnik prejel in se seznanil z njegovo vsebino.

Tožena stranka je pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, v skladu z določbo 1. odstavka 83. člena ZDR. Zakon ne določa, da morajo biti kršitve istovrstne, zato je nerazumljiva pritožbena navedba , da obvestilo z dne 6. 5. 2011 (pravilno 2010) ne more predstavljati opozorila v smislu 83. člena ZDR.

Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta od vročitve vabila do zagovora minila le dva delovna dneva, nadalje pa je ugotovilo, da je imel ne glede na navedeno dovolj časa za pripravo na zagovor, da je na zagovor prišel in podal zagovor ter da je šele v tožbi navajal, da se v tako kratkem času ni mogel pripraviti na zagovor. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je tožnik imel za pripravo na zagovor le dva delovna dneva, da se je zagovora udeležil in podal zagovor, ne da bi uveljavljal pred zagovorom, da je imel premalo časa, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve v postopku redne odpovedi, zaradi česar bi bila že iz tega razloga odpoved nezakonita.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravnoupoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353.člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.