Jedro

Obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku je podan le, kadar bi bila lahko na podlagi novih dokazov, ki jih stranka predlaga v predlogu za obnovo postopka, izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za obnovo postopka in ji naložilo, da je dolžna tožencu v 15 dneh povrniti 153.875,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sklepa do plačila.

Zoper tak sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da nov dokaz, ki ga je ponudila v obnovitvenem postopku, ne bi imel vpliva na odločitev v obravnavani zadevi. Gre namreč za bistveni dokaz in sicer dokumentacijo izvedenca B. B., ki je že leta 1983 izdelal predlog fizične delitve skupnega premoženja N. S. in V. D. Iz dokumentacije izhaja, da je šlo za del nepremičnine, s katero toženec ne bi mogel razpolagati in bi pripadal tožnici. Pritožnica zato predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in obnovo postopka dovoli.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je predlagala obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta obnovitveni razlog je podan, če stranka najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. V obnovitvenem postopku je tožnica predložila nov dokaz - Predlog za fizično razdružitev skupnega premoženja izvedenca B. B. (priloga A3 v spisu). Sodišče prve stopnje je v skladu z zgoraj citirano določbo ZPP predloženi dokaz ocenilo in pravilno zaključilo, da ne gre za tak dokaz, na podlagi katerega bi bila lahko izdana za tožnico ugodnejša odločba.

Za odločitev v tej (pravnomočno končani) pravdni zadevi je moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ali je tožnica pridobila lastninsko pravico na vtoževanem delu nepremičnine. Pri tem je bilo ključno vprašanje, na kakšen način sta si pravna prednika pravdnih strank razdelila obravnavano nepremičnino oz. kateri od pravnih prednikov je pridobil lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine. Za ugotovitev tega dejstva se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na Sporazum o razdružitvi in določitvi solastninskih deležev z dne 10.1.1987 (priloga B2 v spisu), s katerim je sporni del nepremičnine pridobil V. D. in ga s kupno pogodbo z dne 1.3.1991 prodal tožencu. Pravna prednika pravdnih strank sta namreč razdelila solastnino na sporni nepremičnini s Sporazumom z dne 10.1.1987. V omenjenem Sporazumu, kot pojasnjuje že sodišče prve stopnje, očitno nista upoštevala starejšega Predloga za fizično razdružitev skupnega premoženja izvedenca B. B. iz oktobra 1983, ki je zato za odločitev v obravnavani zadevi povsem brezpredmeten.

V pritožbi uveljavljani razlog torej ni podan, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi na katere višje sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožnice v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.