Jedro

V zvezi z izvajanjem revizije tožeče stranke o zapadlosti terjatev za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se sodišče v celoti strinja s tem, da pride tožnik v zamudo tedaj, ko obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni obveznost (324. člen ZOR oziroma 299. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ). Toda vse navedeno pri doslej uveljavljeni sodni praksi ni vplivalo na datum, od katerega so sodišča prisojala zamudne obresti. Argumenti, ki jih ponuja revizija, so strokovno utemeljeni in prepričljivi, toda pri spremembi uveljavljene sodne prakse je treba upoštevati, da morajo biti enaki primeri obravnavani enako, različni pa različno. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 26.06.2002 sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem je mogoče priznati zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ dne 01.01.2002 dalje. Pravno mnenje določa tudi obrestno mero zamudnih obresti, tako da v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO - A Ur. l. RS, št. 109/2001) ni dvojne valorizacije.

Ker je tožena stranka ugovarjala, da je bila tožnica nezmožna za delo le en mesec, med obravnavo dne 02.03.2000 pa sta se pravdni stranki sporazumeli "da pripada tožnici na račun materialne škode 70.000 tolarjev do sedaj" in nista navedli datuma, od katerega naj tečejo obresti, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožeči stranki iz naslova premoženjske škode 70.000 tolarjev in obresti od prvega zahtevanega zneska 200.000 tolarjev od 02.09.1997 do plačila. Tako je ocenilo poravnavo tudi sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, da je bil sklenjen le sporazum o višini škode, ne pa tudi o začetku tega zamudnih obresti, da pripadajo tožeči stranki zamudne obresti po 186. členu ZOR in da prisojeni tek zamudnih obresti po tožbenem zahtevku celo presega datum končanega bolniškega staleža.

Izrek

1. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem zniža na 500.000 SIT, tako da se sodbi sodišč prve in druge stopnje delno spremenita in mora tožena stranka po 2. točka izreka v sodbi sodišča prve stopnje plačati tožeči stranki skupaj 1.520.000 SIT (en milijon petsto dvajset tisoč tolarjev) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 70.000 SIT od 2.9.1997 do plačila, in - od zneska 1.450.000 SIT od 2.3.2000 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

2. V preostalem delu se revizija tožene stranke in v celoti revizija tožeče stranke zavrneta.

3. Izrek o pravdnih stroških se v 3. in 4. točki odločbe sodišča prve stopnje spremeni, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 97.295 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2000 do plačila, izrek v odločbi sodišča druge stopnje pa se spremeni tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 7425 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2001 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 34.654 SIT stroškov za revizijo, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.920.000 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 1.850.000 tolarjev od izdaje sodbe dne 02.03.2000 do plačila in od odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 70.000 tolarjev od 02.09.1997 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči dne 11.06.1997, da je zaradi tega utrpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo in da je zanjo odgovorna tožena stranka, pri kateri je imel povzročitelj nesreče J. D. zavarovano odgovornost za svoje vozilo. V zvezi s primarnim in sekundarnima tožbenima zahtevkoma je sodišče zavrnilo oba zahtevka, razen zadnjega, ki ga je tožeča stranka spremenila na koncu, preden je sodišče razsodilo v zadevi. Sodišče je tožnici priznalo premoženjsko škodo v znesku 70.000 tolarjev, ker sta se za tak znesek sporazumeli pravdni stranki, obresti od tega zneska pa je prisodilo glede na nastanek škode in tožbeni zahtevek. Za nepremoženjsko škodo je prisodilo tožnici naslednje zneske: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 900.000 tolarjev, za strah 150.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 800.000 tolarjev. Zamudne obresti od nepremoženjske škode v skupnem znesku 1.850.000 tolarjev je prisodilo od dneva izdaje sodbe dalje.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na glavni tožbeni zahtevek in na plačilo obresti, spremenilo je le izrek o pravdnih stroških.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je bila potrjena sodba prvega sodišča, sta pravočasno vložili reviziji obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe v znesku 1.150.000 tolarjev in proti datumu od katerega tečejo zamudne obresti za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Najprej graja tek zamudnih obresti in meni, da bi moralo sodišče uporabiti določilo prvega odstavka 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89) ter prisoditi zamudne obresti od 22.10.1997 do plačila. Po njenem bi morala zavarovalnica plačati odškodnino v 14 dneh ali dokazati razloge, ki so ji to preprečevali. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 312/98 in na sodbi Okrožnega sodišča v Celju in Mariboru. Ker sodišče ni razložilo, zakaj meni, da tožena stranka ni mogla v 14 dneh ugotoviti obsega in višine škode, mu očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Revizija navaja, da sodišče podpira pasivnost zavarovalnic in mnenje, da brez izvedenčevega mnenja ni mogoče likvidirati odškodninskega primera. Ker sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali zamude tožene stranke pri določanju datuma, od katerega tečejo zamudne obresti, jima očita, da ščitita zavarovalnice, ki svojim delavcem izplačujejo visoke plače in nudijo druge ugodnosti. Revizija graja stališče, da je postal obseg škode znan šele s pridobitvijo izvedenčevega mnenja. V resnici je bistveno vprašanje, kdaj se škoda manifestira v določenem obsegu, da oškodovanec lahko uveljavlja odškodninski zahtevek. Pri tem opozarja na analogijo z zastaranjem in meni, da je treba v primeru zamude s plačilom in v primeru zastaranja upoštevati čas, ko je bilo končano zdravljenje. Glede mnenja višjega sodišča, češ da bi v primeru, če bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, prišlo do dvojne valorizacije, trdi, da to ni res in problematizira težave pri oblikovanju tožbenega zahtevka ob vložitvi tožbe in problem uspeha v pravdi. Sodiščema prve in druge stopnje tudi očita, da nista upoštevali, da je morala tožeča stranka nerazumno dolgo čakati na plačilo odškodnine in da sta določili prenizko denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Povzema dejanske ugotovitve o tožničinem trpljenju, ki ga je in ga bo prestajala ter zaključuje, da bi moralo sodišče prisoditi vse, pred izdajo sodbe vtoževane zneske. Tako bi moralo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem prisoditi 1.460.000 tolarjev, prisojeni odškodnini za strah očita, da je zelo nizka in meni, da bi bila pravična odškodnina 370.000 tolarjev, pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa navaja, kaj vse tožnica po poškodbi težje dela in česa sploh ne more več opravljati ter poudarja, da je bila v času poškodbe stara 33 let. Zato trdi, da bi bila za to obliko škode primerna odškodnina 1.170.000 tolarjev. Prilaga primerjalno tabelo s tožnico primerljivih oškodovancev, katerim so prisojene višje odškodnine in valorizacijo teh odškodnin.

Tožena stranka je vložila revizijo, v kateri predlaga znižanje prisojenih odškodnin za 1.100.000 tolarjev ali razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka opozarja na razhajanja med razlogi sodbe (na primer da je bila tožnica nezmožna za delo od 11.05.1997, čeprav naj bi se zgodila prometna nesreča 11.06.1997). Podobno je s prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem kjer se sprašuje, če je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino tudi za bodoče telesne bolečine, ker je navedlo le pravno podlago iz 200. člena ZOR; sodišče druge stopnje pa je navedlo tudi 203. člen ZOR, a ga ni razložilo. Zato meni, da gre za bistvena razhajanja med zatrjevanjem tožnice, izvedenimi dokazi in razlogi v obeh sodbah in da zaradi tega sodb ni mogoče preizkusiti. To je povzročilo tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči nista pojasnili, kako sta uporabili pravni standard pravične odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Sprašuje se, zakaj je sodišče druge stopnje na tretji strani sodbe zapisalo "tako pripada tožnici po 300.000 tolarjev za prestane bolečine, bodoče bolečine in neugodnosti". Tožena stranka izraža prepričanje, da tožnici za to obliko škode ne pripada 900.000 tolarjev, saj hudih bolečin sploh ni trpela, srednje močne in blage bo-lečine pa je imela le krajši čas. Tudi odškodnina za strah v znesku 150.000 tolarejev se ji zdi pretirana, ker strah ni bil niti intenziven, niti dolgotrajen; daleč pretirana pa je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti, ker ima tožnica malenkostno omejena samo dva giba pri skrajni levi (verjetno legi) vratne hrbtenice, zaradi česar objektivno ne more trpeti, saj tudi mlajši ljudje nimajo stoodstotne gibljivosti vratne hrbtenice. Revizija graja tudi datum, od katerega tečejo zamudne obresti za premoženjsko škodo in navaja, da sta se pravdni stranki na glavni obravnavi dogovorili za obresti odtlej dalje, to je od 02.03.2000. Če se obseg materialne škode določa na določen dan, potem lahko tečejo obresti po 189. členu ZOR le od dneva sojenja dalje, ne pa za nazaj. Tožena stranka na koncu navaja, da se "pritožuje tudi zoper pravdne stroške in obresti od pravdnih stroškov".

Po 375. členu ZPP sta bili reviziji vročeni nasprotnima pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je delno utemeljena.

Tožeča in tožena stranka očitata sodiščema prve in druge stopnje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožeča stranka navaja, da sodišči nista pojasnili, zakaj sta zavrnili del tožbenega zahtevka za plačilo zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas pred izdajo prve sodbe, toda to ni res. Sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in je sodilo po zadnjem tožbenem zahtevku, ki ga je oblikovala tožeča stranka, je upoštevalo predlog za plačilo zamudnih obresti od dneva razsoje dalje (4. stran sodbe). Sodišče druge stopnje pa je pravilno zapisalo, da je tožeča stranka po nepotrebnem oblikovala odškodninski zahtevek v dva zahtevka in je v drugem odstavku na 3. strani utemeljitve sodbe pojasnilo razloge za prisojo zamudnih obresti od izdaje sodbe dalje. Razlogi za tako ravnanje spadajo med pravilno uporabo materialnega prava, zato bo revizijsko sodišče pojasnilo svoje stališče o tem kasneje.

Tudi očitek tožene stranke, češ da sodišče prve stopnje ni popolno navedlo pravne podlage in da so razhajanja med zatrjevanji tožnice, izvedenimi dokazi in razlogi v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ni utemeljen. Sodbi imata res določene pomanjkljivosti in pisne napake, toda te ne vplivajo na razumljivost sodb in revizijsko sodišče ni imelo težav pri njunem preizkusu. Sodišče prve stopnje, ki je pri določitvi pravnega standarda pravične odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pomanjkljivo navedlo samo 200. člen ZOR, je v tretjem odstavku na 6. strani utemeljitve sodbe natančno pojasnilo tudi tiste bolečine, ki pri tožnici še trajajo, zato je razumljivo, da je pri prisoji odškodnine za to obliko nepremoženjske škode upoštevalo tudi povrnitev bodoče škode. Uporabo 200. in 203. člena ZOR pa je pri telesnih bolečinah in nevšečnostih v zvezi z zdravljenjem izrecno navedlo sodišče druge stopnje. Uporabo tega določila je tudi razložilo, saj je jasno zapisalo, da je presojalo prestane bolečine in bodoče bolečine ter nevšečnosti. Napaka sodišča druge stopnje v zapisu tretjega odstavka na tretji strani sodbe, da pripada tožnici za to po 300.000 tolarjev, je očitna, ker je v začetku odstavka pravilno zapisan znesek 900.000 tolarjev in napaka ni tako huda, da bi šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Enako velja za zapis sodišča prve stopnje o trajanju bolniškega staleža, ker je pri presoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pravilno upoštevalo čas od 12.06. do 18.07.1997 (drugi odstavek na 6. strani sodbe).

Napaka v zapisu v sodbi na 8. strani utemeljitve in izračun, da je trajal stalež "nekaj manj kot dva meseca" bi lahko vplival na prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo, toda glede te sta se pravdni stranki sporazumeli za znesek 70.000 tolarjev, zato ni bistvene kršitve, niti po prvem odstavku, niti po drugem odstavku 339. člena ZPP.

V zvezi z uporabo materialnega prava sta se sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, da tožeči stranki pripada denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ker spada pravica do življenja in zdravja med temeljne človekove pravice, in je bila prizadeta pomembna dobrina. Posledice poškodbe so bile tudi dovolj intenzivne in (dolgo)trajne, da opravičujejo denarno satisfakcijo za prestano in bodoče trpljenje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje tudi načeloma pravilno uporabili pravni standard pravične odškodnine. V dokaznem postopku sta natančno ugotovili obseg posameznih oblik nepremoženjske škode, nato pa sta skušali individualizirati obseg tožničinega trpljenja. Individualizacija je pomembna zato, ker ljudje ne čutimo enako in se različno odzivamo na bolečino in na tuje okolje, zlasti velike razlike med ljudmi pa se kažejo pri duševnih posledicah zaradi poškodbe. Te se lahko odražajo kot strah ali kot duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki so močno odvisne od posameznega oškodovanca in od njegovega načina življenja. Uporaba pravnega standarda pravične odškodnine poteka v dveh fazah. Sodišče najprej opravi širšo individualizacijo, govor je o objektivni pogojenosti višine odškodnine, to je o določitvi razpona, ki ga je treba upoštevati za primere te vrste. Pri tem se kaže kako določena družba v določenem času vrednoti posamezne dobrine, pomembno vlogo pa imajo tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni primeri v sodni praksi, pri čemer je treba primerjati povsem podobne primere in upoštevati, kdo je vložil pravno sredstvo. Zato Vrhovno sodišče sproti spremlja svojo sodno prakso v elektronski bazi podatkov, ki so jo v knjižni obliki delno zbrali mag. Dunja Jadek Pensa, Božena Novak, Mojca Smrekar Tomelj in Zvone Strajnar z naslovom: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, in sicer za čas od leta 1991 do dneva izdaje knjige v letu 2001. Ožja individualizacija pomeni prilagoditev konkretnemu dejanskemu stanju, to je konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu. To pomeni dokončno določitev višine odškodnine za dani primer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica utrpela izvin vratne hrbtenice in udarnino levega ramenskega sklepa ter udarnino leve podlehti s podkožnim izlivom krvi. V zadnjem času je primerov poškodb vratne hrbtenice pri prometnih nesrečah veliko, toda pri primerjavi je treba upoštevati le tiste primere, ki so enaki, se pravi da gre za enake in ne tudi kombinirane poškodbe, za enak način zdravljenja in njegovega trajanja ter za približno enake posledice. Konkretno poškodbo tožnice je uvrstiti med lahke do srednje hude primere (druga do tretja skupina po Fisherjevi razvrstitvi poškodb v šest skupin), zato je treba njeno odškodnino primerjati s takimi primeri (če se tožeča stranka zgleduje po primerih v knjigi, so ti navedeni nekako od št. 345 dalje). Sodišče je namreč upoštevalo, da so tožničine anatomske posledice zaradi poškodbe minimalne.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da tožnica zaradi poškodbe ni trpela hudih bolečin, temveč srednje in lahke, da je njeno zdravljenje potekalo ambulantno 36 dni, da ni bila operirana in da je nosila vratno oporo 8 dni, je revizijsko sodišče prepričano, da je za njene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem pravična odškodnina 500.000 tolarjev. Pri tem ni spregledalo, da je tožnica relativno mlada in da jo bodo lažje obremenilne bolečine v vratnem delu hrbtenice spremljale vse življenje. Pri posledicah poškodbe pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali, da se je tožnica pri nesreči ustrašila in je bila nato zaskrbljena za izid zdravljenja. Njen strah ni mogel biti intenziven, je pa trajal približno mesec dni, kar ni malo, zato sta sodišči pravilno določili odškodnino za strah v znesku 150.000 tolarjev. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je pravična. Gibljivost tožničinega vratu je le minimalno omejena, zato je tožbeni zahtevek pretiran. Toda ker gre za mlado žensko, ki zaradi poškodbe nekaterih opravil ne zmore več, marsikdaj pa ima težave pri opravljanju gospodinjskih del, kmečkih del in pri športnem udejstvovanju, je odškodnina v znesku 800.000 tolarjev ustrezna satisfakcija za duševne bolečine, ki jih je trpela in ki jih bo prestajala. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje nekoliko precenili odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, sicer pa sta pravilno uporabili materialno pravo in sta prisodili pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo.

V zvezi z izvajanjem revizije tožeče stranke o zapadlosti terjatev za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se sodišče v celoti strinja s tem, da pride tožnik v zamudo tedaj, ko obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni obveznost (324. člen ZOR oziroma 299. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list RS, št. 83/01). Toda vse navedeno pri doslej uveljavljeni sodni praksi ni vplivalo na datum, od katerega so sodišča prisojala zamudne obresti. Argumenti, ki jih ponuja revizija, so strokovno utemeljeni in prepričljivi, toda pri spremembi uveljavljene sodne prakse je treba upoštevati, da morajo biti enaki primeri obravnavani enako, različni pa različno. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji dne 26.06.2002 sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem je mogoče priznati zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve Obligacijskega zakonika dne 01.01.2002 dalje. Pravno mnenje določa tudi obrestno mero zamudnih obresti, tako da v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO - A Uradni list RS, št. 109/2001) ni dvojne valorizacije. Tožeča stranka se v reviziji sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. II Ips 312/98, ki pa temelji na drugačnem dejanskem stanju. V navedenem primeru je šlo za izključno pogodbeno zavarovanje odgovornosti podjetja in presojo razmerja po 919. členu ZOR, v primeru tožnice pa gre za uporabo predpisov, ki zahtevajo obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu. Zato za odločitev v tožničinem primeru ni pomembno kdaj bi tožena stranka lahko ugotovila obstoj in znesek svoje obveznosti in sodišče ne odgovarja na razglabljanje tožeče stranke o vplivu mnenja izvedenca na določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tudi tožena stranka vlaga revizijo zaradi datuma, od katerega je sodišče prisodilo obresti, toda od premoženjske škode v znesku 70.000 tolarjev. Če bi šlo za odškodnino, ki bi bila odmerjena po cenah na dan sodbe, bi bilo njeno sklicevanje na drugi odstavek 189. člena ZOR utemeljeno. Toda dejanska podlaga tožbenega zahtevka je drugačna. V tožbi je tožeča stranka zahtevala odškodnino, ker v času bolniškega staleža od 12.06.1997 do 18.07.1997 ni mogla obdelovati kmetije in je tedaj plačala drugim delavcem za delo, ki so ga opravili namesto nje. Pri zadnji spremembi tožbenega zahtevka je zahtevala plačilo zneska 200.000 SIT od 02.09.1997 do plačila, dodala pa je še škodo v znesku 180.000 SIT od 01.09.1997 do 28.02.1999, pri čemer je zahtevala zamudne obresti od 01.03.1999 dalje in znesek 110.000 SIT za čas od 01.03.1999 do 31.01.2000, pri čemer je zahtevala zamudne obresti od 01.02.2000 do plačila. Ker je tožena stranka ugovarjala, da je bila tožnica nezmožna za delo le en mesec, med obravnavo dne 02.03.2000 pa sta se pravdni stranki sporazumeli "da pripada tožnici na račun materialne škode 70.000 tolarjev do sedaj" in nista navedli datuma, od katerega naj tečejo obresti, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožeči stranki iz naslova premoženjske škode 70.000 tolarjev in obresti od prvega zahtevanega zneska 200.000 tolarjev od 02.09.1997 do plačila. Tako je ocenilo poravnavo tudi sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, da je bil sklenjen le sporazum o višini škode, ne pa tudi o začetku tega zamudnih obresti, da pripadajo tožeči stranki zamudne obresti po 186. členu ZOR in da prisojeni tek zamudnih obresti po tožbenem zahtevku celo presega datum končanega bolniškega staleža. Tožena stranka je na koncu revizije navedla tudi to, da se "pritožuje" proti pravdnim stroškom in datumu od katerega tečejo zamudne obresti od teh stroškov, vendar sodišče tega ni upoštevalo, ker revizija proti odločitvi o pravdnih stroških ni mogoča (prvi odstavek 384. člena ZPP). V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodb in znižane odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem spremenjen uspeh v pravdi (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je uspeh pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje približno enak, naj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer pa mora tožena stranka povrniti stroške za izvedenino, kakor jo je odmerilo sodišče druge stopnje v zadnjem stavku četrtega odstavka odločbe na 4. strani. V pritožbenem postopku je sedaj izkazan delen uspeh tožene stranke, zato naj ji tožeča stranka povrne 27,5% od pritožbenih stroškov v znesku 27.000 tolarjev, to je 7.425 tolarjev. Prav tako mora tožeča stranka povrniti toženi stranki glede na 36% uspeh z revizijo, ustrezen delež od 96.260 tolarjev (32.000 tolarjev za takse in 64.260 tolarjev odvetniških stroškov), to je 34.654 tolarjev.