Jedro

Za razliko od večine odplačnih poslov, ki so komutativni, saj je že v času sklenitve pravnega posla določena oziroma določljiva vrednost nasprotnih dajatev, so pogodbe, ki vsebujejo obveznost dosmrtnega preživljanja, aleatorne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da predstavljajo nepremičnine, vpisane pri vl. št. 200 k. o. Ž., kot predmet izročilne pogodbe, sklenjene 17.11.1982 med Ž.F. kot izročevalko in Ž.A. kot prevzemnikom, darilo do 191/1000 (za prve tri navedene tožnice) oziroma do 80/1000 (za pokojno četrtotožnico), in da je tožena stranka dolžna vrniti v zapuščino po pokojni F..Ž. navedeni delež nepremičnin. Prvim trem tožnicam je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženim strankam v znesku 3.645,95 EUR, četrto in petotožeči stranki pa v znesku 2.544,25 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom pa je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke proti sklepu o začasni odredbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Zoper izdano sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da glede na predhodna napotila pritožbenega sodišča ponovno ni ugotovilo dejanskega stanja popolno in odpravilo postopkovnih kršitev, saj ni opravilo nič več pravdnih dejanj in obravnavalo nič več spornih vprašanj kot v predhodnih postopkih. Prvostopenjsko sodišče je le povzelo dosedanji dokazni sklep, prebralo izpovedbe že zaslišanih prič in pravdnih strank ter izvedenskih mnenj in podatke ostalih dokaznih listin v spisu, vse ostale podane dokazne predloge pa zavrnilo kot nepotrebne. Glede sporne pogodbe meni, da je temeljna značilnost pogodbe o preužitku načelo enake vrednosti obeh nasprotnih izpolnitev, t.j. izročitve premoženja preužitkarja in preživljanja prevzemnika. To načelo je spoštovano, če sta obe vrednosti približno enaki, to je sorazmerni, v času sklenitve pogodbe, sicer se lahko presežek vrednosti izpolnitve ene od strank šteje kot darilo drugi stranki in v tem delu veljajo pravila o darilni pogodbi. Tveganost pogodbe pa se kaže v nepomembni okoliščini, kolikšno starost preužitkar v resnici dočaka. Če se ugotovi pomembna razlika med vrednostima izpolnitve, se domneva, da je zavezanec več vredne nasprotne izpolnitve sklenil pogodbo zaradi neodplačne obogatitve drugega pogodbenika, in imajo v tem darilnem delu nujni dediči pravico zahtevati vrnitev darila zaradi dopolnitve njihovega nujnega dednega deleža. Aleatorna narava pogodbe o preužitku sama po sebi sploh ne izključuje možnosti, da gre za mešano pogodbo, t. j. delno tudi neodplačno, ki omogoča prikrajšanim dedičem vrnitev darila v zapuščino. Zato je potrebno v vsakem primeru presoditi ali je bila sklenjena pogodba v celoti ali le delno odplačana s strani prevzemnika. V konkretni zadevi izpostavlja kot pomembne okoliščine sklenitve pogodbe med 82-letno materjo in 46-letnim sinom, pri čemer je morala mati iz lastne pokojnine vsak mesec tudi sama prispevati, saj je bila uživalka kmečke borčevske pokojnine, vojaške vojne invalidnine ter invalidskega dodatka. Poudarja tudi, da mati sklenitve pogodbe ni ponujala nobeni izmed prvih treh tožnic, niti pravni prednici četrtotožnice in petotožnika. Pokojna izročevalka sploh ni imela osebne potrebe in interesa skleniti takšno pogodbo, saj je bila v celoti sposobna skrbeti za lastne potrebe. Iz izpovedbe prve tožnice je razvidno, da je slednji potarnala, da sta jo pokojni toženec in njegov bratranec L.L. doma prepričevala, naj gre že pripravljeno pogodbo le podpisat. Edini, ki je imel interes skleniti takšno pogodbo, je pokojni toženec, saj se je po razvezi zakonske zveze z A.Ž. za stalno vrnil na domačo kmetijo. Zato je tudi dal sestaviti pogodbo, ki bi vključevala tudi navajanje dedne odpravljenosti njegovih sestra, t.j. tožnic. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče, ki naj obravnava pritožbo v drugem senatu kot predhodno, pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da uveljavljanemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in toženi stranki naloži v plačilo njihove pravdne stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje drugemu sodniku.

Pritožbeno sodišče je predlog tožeče stranke, da naj pritožbo obravnava drug senat, štelo kot predlog za izločitev sodnikov senata, ki so o zadevi odločali v predhodnem pritožbenem postopku. Navedeni predlog pa je predsednik pritožbenega sodišča zavrnil kot neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o predmetni zadevi že večkrat odločalo. Pri vsakokratni razveljavitvi odločitve sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje je dalo jasna navodila, da je treba zaradi ugotovitve narave pogodbe z dne 17.11.1982, sklenjene med pokojno F.Ž. kot izročevalko premoženja in pokojnim tožencem A.Ž. kot prevzemnikom premoženja, presoditi dejanske okoliščine v katerih je bila pogodba sklenjena, namen, vzrok (kavzo) sklenjenega pogodbenega razmerja, pogodbeno voljo ter vsebino pogodbe oziroma njenih pogodbenih določil. Teh okoliščin sodišče prve stopnje v prejšnjih postopkih ni obravnavalo oziroma ugotavljalo in presojalo, ker jih ni štelo za pravno relevantne. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da jih je v ponovljenem postopku presojalo in na podlagi izvedenih dokazov oziroma njihove ocene napravilo drugačen materialnopravni zaključek kot pri prejšnjih odločitvah. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni obravnavalo čisto nič več spornih vprašanj kot v predhodnem postopku. Prav tako pa je neutemeljeno tudi pritožbeno izpodbijanje materialnopravnega zaključka, da sklenjena pogodba predstavlja odplačno obligacijsko pogodbo z elementi tveganja oziroma pogodbo o preužitku. Ta temelji predvsem na presoji pogodbenih določil omenjene pogodbe ter izpovedi zaslišanih strank in prič.

Glede na zatrjevanje tožnic, da se s sklenitvijo pogodbe niso strinjale, v obravnavanem primeru ne gre za veljavno sklenitev izročilne pogodbe, za sklenitev katere 107. člen Zakona o dedovanju (ZD) zahteva soglasje vseh otrok, posvojencev in drugih izročiteljevih potomcev, ki bodo po zakonu poklicani, da po njem dedujejo. Takšna neveljavna izročilna pogodba lahko izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, če je to v skladu z namenom, ki so ga imeli pogodbeniki pred očmi ob sklenitvi pogodbe. Tako že ZD določa zakonsko konverzijo na podlagi posebnega pravila 1. odstavka 110. člena ZD, po katerem se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim, za darila in se po prednikovi smrti ravna z njimi kot z darili. To torej lahko velja le za neodplačna razpolaganja, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Iz pogodbe namreč jasno izhaja, da sta pogodbeni stranki oblikovali dvostransko vzajemno obligacijsko razmerje, v katerem je bila vsaka od pogodbenih strank hkrati upnik in dolžnik. F.Ž. se je zavezala, da bo na pravnega prednika toženk prenesla lastninsko pravico na nepremičnem in premičnem premoženju, ta pa se je kot prevzemnik zavezal, da bo "poravnal izročnino" z nudenjem stanovanja, ki bo zakurjeno in razsvetljeno, ter z nego in oskrbo izročevalke. Že uporabljen pogodbeni termin o "poravnanju izročnine" kaže, da pogodbena volja izročevalke ni bila v neodplačni naklonitvi premoženja prevzemniku. Zato je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da namen pogodbenih strank kaže na sklenitev pogodbe o preužitku. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da se je pogodba o preužitku, ki pred Obligacijskim zakonikom (OZ) ni bila zakonsko urejena, v praksi sklepala in imenovala izročilna pogodba (prim. Komentar OZ, tretja knjiga, str. 567). Takšen pogodbeni namen potrjujejo tudi druge dejanske okoliščine. Iz odločbe o zapuščini po pokojnem možu z dne 24.3.1948 izhaja, da se je F.Ž. zavezala izročiti prevzeto premoženje enemu od svojih otrok, sebi pa zagotoviti preužitek, primeren izročenemu premoženju. Tak namen so toženke zatrjevale v svojem laičnem odgovoru na tožbo, ko so navedle da zapustnica zaradi starosti ni več zmogla gospodariti in da je zato ponujala kmetijo tudi drugim. Te navedbe sta potrdili tožnici K.J. in C.C., ko sta izpovedali, da jima je mati ponujala premoženje, če bi prevzele skrb zanjo, vendar tega nista hoteli. Pri tem je treba še navesti, da predstavlja pritožbena trditev, da je bila sklenitev pogodbe v interesu pravnega prednika toženk neupoštevno pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da je pravni prednik toženk že pred sklenitvijo pogodbe na kmetiji izvajal posamezna dela, kar izhaja tudi iz same pogodbe, ko pogodbenika navajata "da so bila vsa sredstva za obnovo stavb vložena že pred zapisom te pogodbe iz prevzemnikovih sredstev". Glede na navedeno je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazan nikakršen darovalni namen zapustnice. Pri zapustničinem razpolaganju s premoženjem ni šlo za darilo niti v delu. Nasprotnega tožeča stranka tudi ni dokazala, čeprav je bilo na njej dokazno breme. Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje zapustničinega darilnega namena oziroma, da naj bi s svojim premoženjem razpolagala tako, da ga je (v delu) neodplačno naklonila pravnemu predniku toženk. Na (delno) neodplačnost pogodbe meri s primerjavo vrednosti obeh pogodbenih nasprotnih izpolnitev, ki po mnenju tožeče stranke niso sorazmerne. Takšno stališče ni pravilno.

Pri ugotovljeni dvostransko odplačni pogodbi se ne morejo v celoti uporabiti splošna določila obligacijskega prava, ki na splošno veljajo za odplačne pravne posle. Pri pogodbah, ki vsebujejo obveznost dosmrtnega preživljanja je odločilna njena specifična pravna narava, ki se kaže v njeni tveganosti oziroma aleatornosti. Za razliko od večine ostalih odplačnih pravnih poslov, ki so komutativni, saj je že v času sklenitve pravnega posla določena oziroma določljiva vrednost nasprotnih dajatev ali storitev, so pogodbe, ki vsebujejo obveznost dosmrtnega preživljanja, aleatorne, saj je negotovo, koliko časa bo preživljanec živel in bil tako potreben preživljanja. Zaradi aleatorne narave pogodbe je zato izključena vsaka možnost uporabe pravil o enakovrednosti nasprotnih izpolnitev v času sklenitve pogodbe, za kateri se ne more trditi, da morata biti v času sklenitve pogodbe vsaj približno enaki oziroma sorazmerni. Aleatornost je namreč tako pomembna karakteristika pogodbe, da popolnoma izključuje kakršenkoli matematičen izračun nasprotnih izpolnitev. V nasprotnem primeru bi bil povsem izničen namen sklenitve takšnih pogodb, saj bi bil prevzemnik vedno izpostavljen le negativnemu tveganju, da bo izročeno premoženje večje vrednosti, kot je na koncu vrednost preživljanja, ki ga sam nudi, in se bi tako štelo, da je sklenjena pogodba v presežku vrednosti premoženja neodplačna, s tem pa bi bil izpostavljen zahtevkom ostalih dedičev za vrnitev presežka v zapuščino zaradi prikrajšanja njihovega nujnega deleža. Takšna interpretacija bi povsem izničila pozitivno tveganje preživljalca, da bo vrednost preživljanja večja od vrednosti izročenega premoženja in bi ga tako vsekakor odvrnila od sklenitve takšne pogodbe. V primeru, da aleatornosti, v smislu tako negativnega kot pozitivnega tveganja za preživljalca, ni, lahko takšna pogodba pomeni kakšno drugo obliko odplačnega pravnega posla (npr. pogodbe o delu, ipd.). Zato je ravno aleatornost osrednja in najpomembnejša okoliščina, ki omogoča sklep, da gre v konkretnem primeru za popolnoma odplačno pogodbo, pri kateri je preživljanje odmena oziroma plačilo za izročeno premoženje, ne glede na to, kakšna bo dejanska dosežena vrednost preživljanja, ki bo odvisna izključno od negotovega dejstva dosežene starosti preživljanca. Ob tem je treba opozoriti na izpoved tretjetožnice, da z materjo, ki ji je ponujala sklenitev pogodbe, te ni hotela skleniti, ker bi morala izplačati druge, hkrati pa kmetija ni nudila dovolj sredstev, da bi se deleži lahko izplačali. Hkrati pa tudi na izpoved tretjetoženke, ko je zaslišana kot stranka navedla, da je bila pokojna izročevalka vesela, da je nekdo prevzel kmetijo in obvezo, da skrbi zanjo. Uvrstitev obeh izjav v socialni kontekst, ki je še vedno aktualen na slovenskem podeželju (v času sklepanja pogodbe leta 1982 pa zaradi socialno ekonomskih razmer toliko bolj), kaže na dejansko težavo starejših kmetov, ki so imeli posestvo, pa ga zaradi starosti niso bili več zmožni obdelovati in problem kako najti nekoga, ki bo prevzel skrb za kmečko posestvo in hkrati za njihovo preživljanje. Bilo bi skoraj izključeno najti prevzemnika, če bi se izhajalo iz stališča, da imajo dediči vedno pravico zahtevati svoj delež, če obstoji nesorazmerje med vrednostjo dobljenega in danega premoženja in danega preživljanja. Pri vprašanju primerjave nasprotnih dajatev pogodbenikov pa je treba upoštevati tudi okoliščino, ki kaže na njegovo nesmiselnost, in sicer, da prevzemnik prevzame nase skrb za preživljanje sopogodbenika, torej skrb za ohranitev njegovega življenja, ki je njegova največja vrednota. Subjektivna vrednost preživljanja je za preužitkarja lahko celo večja kot matematično izračunana vsota vrednosti posameznih prevzemnikovih dajatev in storitev (Komentar OZ, tretja knjiga, str. 572).

Zgoraj navedena tvegana narava pogodbe pa ne izključuje možnosti sklenitve mešane pogodbe, torej pogodbe, ki bi bila v delu neodplačna, kar bi torej omogočalo prikrajšanemu dediču, da zahteva vrnitev takega darila. V tem primeru bi moral, kot je bilo že navedeno, dokazati, da je pogodba v delu darilo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta pogodbenika sklenila odplačno pogodbo, po kateri je zapustnica izročila premoženje zaradi zagotovitve preživljanja in ne (tudi v delu ne) zaradi neodplačne obogatitve prevzemnika. Tožeča stranka tako ni dokazala, da naj bi bila podlaga za sklenitev pogodbe darilo. Ker pravni prednik toženk ni dobil podarjenega nobenega premoženja, ga toženke tudi niso dolžne vračati.

Takšnega zaključka pritožbene trditve ne izpodbijejo, zato je bilo treba pritožbo, po ugotovitvi, da v postopku tudi niso bile zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).