Jedro

Subjektivna vrednost prevzemnikovih obveznosti je lahko za preužitkarja večja kot njihova matematično izračunana vrednost. Odplačnosti aleatorne pogodbe zato ni mogoče ugotavljati s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, pač pa z ugotavljanjem volje in namena pogodbenih strank. Ker po ugotovitvah sodišč F. Ž. ni podarila niti dela izročenega premoženja, so zahtevki tožnikov za uveljavljanje nujnega deleža z vračanjem izročenega premoženja neutemeljeni.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnikov iz prve pravde, da se ugotovi, da predstavljajo nepremičnine vpisane v vl. št. ... k.o. ... in so predmet izročilne pogodbe, sklenjene 17.11.1082 med Ž. A. kot prevzemnikom, darilo do 191/1000 in da so toženke dolžne te nepremičnine v navedenem obsegu vrniti v zapuščino pokojne F. Ž. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnikov iz druge pravde, da se ugotovi, da so navedene nepremičnine darilo 80/1000, zaradi česar je v tem obsegu prišlo do prikrajšanja nujnega deleža S. L. in da so toženke dolžne v zapuščino po pokojni F. Ž. vrniti 80/1000 teh nepremičnin. Vsem tožnikom je naložilo, da povrnejo toženkam odmerjene stroške pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča vlagajo vsi tožniki, razen B. J., dve reviziji. F. J., D. J., M. P., C. C. in A. C. vlagajo revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarjajo, da je bilo v izročilni pogodbi navedeno tudi, da mora izročevalka k obveznostim prevzemnika redno prispevati iz svoje pokojnine in da se je izročevalka že tedaj, ko je sama pridobila kmetijo, zavezala, da bo tožnicam zagotovila primerne dedne deleže. Trdijo, da ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za sklep, da je bila sklenjena odplačna pogodba o preužitku. Izročevalka je imela stanovanje, z vsakomesečnimi dohodki pa je lahko zase ustrezno skrbela. Oskrbe do šest mesecev pred smrtjo sploh ni potrebovala, kasneje pa je bila na svoje stroške nameščena najprej v bolnišnici, nato pa v domu starejših občanov. Ob sklepanju pogodbe ni izoblikovala pogodbenega namena, ampak se je uklonila volji prevzemnika, ki je bil prvenstveno in izključno zainteresiran za sklenitev izročilne pogodbe. Obravnavana izročilna pogodba predstavlja klasično izročilno pogodbo po določbah ZD. Pogodba ni bila v celoti odplačna, niti odplačana. Njen neodplačni in neodplačani del je treba upoštevati kot darilo pri izračunu nujnega deleža. Tožniki predlagajo, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da ugodi njihovi pritožbi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške, vključno z revizijskimi.

Tožnik M. S. vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da je zmotno stališče nižjih sodišč, da je sporna pogodba po vsebini pogodba o preužitku in da izključuje uporabo pravil o enakovrednosti nasprotnih storitev. Temeljna značilnost pogodbe o preužitku je v tem, da sta vrednosti izpolnitve ene in druge stranke sorazmerni, kolikor namen ni tudi darilo prevzemniku. Če se s primerjavo vrednosti nasprotnih izpolnitev ugotovi pomembna razlika, velja domneva, da sta stranki v tem delu v pravnem razmerju na podlagi darilne pogodbe. Ker je bila izročevalka ob sklenitvi sporne pogodbe dobro situirana in še ni potrebovala pomoči, je pravilen edino sklep, da ni šlo za v celoti odplačno razmerje. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi tako spremeni, da zahtevku tožnikov v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo njihove pravdne stroške, vključno z revizijskimi.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkam, ki nanjo niso odgovorile.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnica K. J. pred izdajo sodbe pritožbenega sodišča umrla. Do prekinitve pravdnega postopka ni prišlo, ker jo je tedaj v postopku zastopala pooblaščenka (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3). S smrtjo K. J. so v njen procesni položaj vstopili dediči, ugotovljeni s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 17.3.2008 pod opr. št. D737/2007 - D. J., B. J. in F. J. Tožnik M. S. v reviziji ni navedel, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo pritožbeno sodišče. Ta nekonkretiziran revizijski očitek zato ni upošteven, saj revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

V obravnavanih pravdnih zadevah zahtevajo tožniki zaradi prikrajšanja nujnih deležev vrnitev dela izročenega premoženja v zapuščino pokojne F. Ž.. Ta je z izročilno pogodbo z dne 17.11.1982 svojemu sinu in prvotnemu tožencu A. Ž. izročila nepremičnine, vpisane v vl. št. 200 k.o. Ž.. Nižji sodišči sta ugotovili, da njen namen pri tem ni bil darovati imetja, ampak ga prepustiti odplačno tistemu otroku, ki bi ji zagotovil stanovanje in ustrezno oskrbo. Ob sebi je želela imeti koga od svojih bližnjih. Svoje imetje je ponujala tudi tožnicam, če bi prevzele skrb zanjo, vendar se nobena za to ni odločila. Po določilih sporne pogodbe je bil A. Ž. dolžan nuditi svoji materi stanovanje v izročeni hiši, hrano pri skupni mizi, v bolezni in starosti pa primerno bolniško prehrano ter popolno bolniško nego. Te pogodbene obveznosti je A. Ž. tudi izpolnjeval. Na domači kmetiji pa je delal že pred sklenitvijo pogodbe. Izboljšal je življenjske pogoje na njej in v njeno obnovo vlagal svoja sredstva. V okviru izročnine so zato v skladu z namenom izročevalke upoštevana tudi njegova vlaganja v izročeno kmetijo.

Izročilno pogodbo je ZD (Zakon o dedovanju, Ur. l.SRS, št. 15/76 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ - Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) urejal v 106. in naslednjih členih. Za primere, ko se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, je vzpostavljal domnevo, da je bila sklenjena darilna pogodba (prvi odstavek 110. člena ZD). Ta domneva pa je bila v obravnavani zadevi izpodbita, saj sta sodišči zaključili, da je bila sklenjena odplačna pogodba obligacijskega prava. Ugotovili sta, da F. Ž. pri sklepanju obravnavane pogodbe ni imela darilnega namena in da sporna pogodba ni darilo niti v delu. Revizijske trditve, ki izpodbijajo ugotovitve nižjih sodišč o volji in namenu pogodbenih strank pri sklepanju obravnavane pogodbe, so neupoštevne, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Upoštevaje te dejanske zaključke, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, sta sodišči pravilno presodili, da sta F. in A. Ž. sklenila pogodbo o preužitku. Tovrstne pogodbe je normativno uredil šele OZ, vendar je sodna praksa njihovo veljavnost priznavala že prej (prim. načelno mnenje razširjene občne seje Zveznega vrhovnega sodišča št. 8/57 in pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 14. in 15.10.1980, Poročilo I/1980 str. 25). Na podlagi zaveze iz te pogodbe preužitkar že za časa svojega življenja prenese na prevzemnika lastninsko pravico na svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zaveže, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve. Ker ob sklepanju pogodbe o preužitku ni gotovo, koliko časa bo moral prevzemnik izpolnjevati svoje obveznosti, gre za pogodbo z elementi tveganja oziroma za pogodbo aleatorne narave. Sodišči sta pravilno zaključili, da taka narava pogodbe izključuje uporabo pravil o enakovrednosti nasprotnih izpolnitev. Stališču pritožbenega sodišča, da je lahko subjektivna vrednost prevzemnikovih obveznosti za preužitkarja večja kot njihova matematično izračunana vrednost, se pridružuje tudi revizijsko sodišče. Odplačnosti pogodbe zato ni mogoče ugotavljati s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, pač pa z ugotavljanjem volje in namena pogodbenih strank. Ker po ugotovitvah sodišč F. Ž. ni podarila niti dela izročenega premoženja, so zahtevki tožnikov za uveljavljanje nujnega deleža z vračanjem izročenega premoženja (34. člen ZD) neutemeljeni, odločitev nižjih sodišč, da se zavrnejo, pa materialnopravno pravilna.

Revizijsko sodišče je zato neutemeljeni reviziji tožnikov zavrnilo (378. člen ZPP).