Jedro

Kljub človekovi pravici do prostovoljnega zdravljenja in pravici do osebne svobode je dopustna tudi prisilna hospitalizacija ali pridržanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji tudi take osebe, ki ogroža "samo" svoje življenje ali le sebi povzroča hudo škodo. Izpolnjena pa morata biti še dva pogoja: da taka oseba zaradi duševne bolezni ali zaradi duševnega stanja ni sposobna sama sprejeti zavestne odločitve o zdravljenju in če je tak ukrep nujno potreben zaradi varstva drugih ustavnih pravic take osebe, to je pravice do življenja, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti in pravice do zdravstvenega varstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom na podlagi 70. člena Zakona o nepravdnem postopku (Ul. RS št. 30/86; v nadaljevanju: ZNP) odločilo, da se udeleženec S. Š. pridrži v zaprtem oddelku Zavoda za duševno in živčno bolne Hrastovec - Trate za dobo do 1 leta. Njegovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Udeleženec v pravočasni reviziji proti sklepu sodišča druge stopnje zatrjuje, da so bile postavljene napačne diagnoze, da so zato psihiatri in sodniki ravnali krivično, saj je on le politični zapornik, sicer pa je absolutno potrjeno zdrav. Smiselno se zavzema za ugoditev reviziji z ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP).

Revizija ni utemeljena.

Neprostovoljno bivanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji pomeni omejitev človekove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije in človekove pravice do prostovoljnega zdravljenja iz tretjega odstavka 51. člena Ustave Republike Slovenije. Človekove pravice so po tretjem odstavku 15. člena omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Ta v drugem odstavku 19. člena in v tretjem odstavku 51. člena dopušča omejitev pravice do osebne svobode in pravice do prostovoljnega zdravljenja le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Ker gre za omejitev človekovih pravic, mora biti tudi zakonska ureditev taka, da upošteva načelo sorazmernosti in dopusti poseg v človekove pravice le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega so človekove pravice omejene.

Postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah je določen v VII. poglavju ZNP, sami materialnopravni pogoji za pridržanje pa so določeni v 70. členu ZNP. Nepravdno sodišče odloči o pridržanju osebe v zaprtem oddelku take zdravstvene organizacije, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim svetom, ker ogroža življenje ali povzroča hudo škodo bodisi sebi bodisi drugim ljudem. Poudarek na nujni potrebnosti pomeni, da nevarnosti ogrožanja življenja ali povzročitve hude škode ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom. Kljub človekovi pravici do prostovoljnega zdravljenja in človekovi pravici do osebne svobode je torej dopustna prisilna hospitalizacija ali pridržanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji tudi take osebe, ki ogroža "samo" svoje življenje ali le sebi povzroča hudo škodo, če taka oseba zaradi duševne bolezni ali zaradi duševnega stanja ni sposobna sama sprejeti zavestne odločitve o zdravljenju in če je tak ukrep nujno potreben zaradi zagotovitve varstva ostalih ustavnih pravic take osebe, to je pravice do življenja, pravice do osebnega dostojanstva in varnosti in pravice do zdravstvenega varstva.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje ter podatkov spisa v tej nepravdni zadevi izhaja, da udeleženec boluje zaradi kronične duševne bolezni paranoidne shizofrenije, da je bil invalidsko upokojen že leta 1979, da je bil vsaj dvanajstkrat hospitaliziran v psihiatrični bolnici, da je bil med drugim tudi 8 let v Zavodu za duševne in živčno bolne Hrastovec - Trate in da mu je bila v nepravdnem postopku odvzeta poslovna sposobnost, zaradi česar mu je bilo v različnem obdobju postavljeno več skrbnikov. Po zadnjem odpustu iz zavoda v septembru 1997 je živel doma v D., k sestrama je hodil na kosila, zanj pa je skrbel tudi takratni skrbnik. Po več mesecih je nehal z rednim jemanjem zdravil in z obiski pri psihiatru, zaradi česar se je pričelo njegovo zdravstveno stanje slabšati in postopoma je prišlo do poslabšanja njegove bolezni. Opustil je redno prehrano, pričel se je klatiti okoli, nadlegovati ljudi in kršiti javni red in mir. Pomanjkanje stalnega nadzora nad jemanjem zdravil in obiski pri psihiatru ter neredna prehrana so tako poslabšali njegovo duševno in telesno stanje, da je bil spomladi 1999 ponovno nekaj mesecev hospitaliziran v psihiatrični bolnici, od koder so ga v avgustu 1999 z njegovo privolitvijo prepeljali v sedanji zavod. Tudi v času sedanjega bivanja v zavodu je udeleženec popolnoma nekritičen do svoje bolezni in potrebe po rednem medikamentoznem zdravljenju, kar izhaja iz njegove izpovedi in vlog, pa tudi iz izpovedi zaslišanih prič in izvedenca. Sodišče prve stopnje še ugotavlja, da so zaradi takega udeleženčevega ravnanja izčrpane možnosti, da bi bival v domačem okolju.

Ob takih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče poudarilo, da udeleženec potrebuje stalno ustrezno zdravljenje, ki pa ga je v času bivanja doma opustil. Za redne psihiatrične kontrole in dnevno medikamentozno terapijo ni mogel poskrbeti niti njegov skrbnik, ker je udeleženec odklanjal stalni nadzor. Zato je prišlo do poslabšanja udeleženčeve duševne bolezni, kar se je kazalo tudi v njegovi begavosti, socialni in telesni zanemarjenosti ter telesni izčrpanosti. Sodišče druge stopnje je še ocenilo, da je udeleženec s takim ravnanjem povzročil veliko škodo svojemu zdravju, to pa je tako velika in pomembna dobrina, da presega interese varstva njegove osebne svobode.

Po oceni revizijskega sodišča sta glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč materialnopravno pravilni tudi odločitev sodišča prve stopnje o pridržanju udeleženca v zaprtem oddelku psihiatrične zdravstvene organizacije in odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi udeleženčeve pritožbe. Zaradi popolne nekritičnosti do svoje bolezni udeleženec ni sposoben oblikovati pravno relevantne izjave o zdravljenju, zato njegovega upiranja pridržanju v zdravstveni psihiatrični organizaciji ni mogoče obravnavati kot pravno upoštevnega uveljavljanja pravice do prostovoljnega zdravljenja.

Zakonski pogoji za prisilno zdravljenje in bivanje v zaprtem oddelku psihiatrične zdravstvene organizacije in zakonski pogoji za omejitev njegove pravice do osebne svobode so izpolnjeni, saj je izrečeni ukrep ob že izčrpanih drugih možnostih nujno potreben za varstvo udeleženčevega zdravja in življenja. To izkazuje med drugim tudi bistveno poslabšanje njegovega telesnega in duševnega zdravja v obdobju od septembra 1997 do spomladi 1999, ko je zaradi slabega izvajanja in kasneje neizvajanja dnevne medikamentozne terapije in psihiatričnih kontrol (kar vse je odklanjal udeleženec sam, odklanjal pa je tudi skrbnikov nadzor) prišlo do poslabšanja njegove duševne bolezni in tudi do telesne izčrpanosti. V zavodu mu bodo zagotovljeni tako nujno potrebno vsakodnevno medikamentozno zdravljenje, kot redne psihiatrične kontrole. Tako bo ustrezno varovana njegova pravica do zdravstvenega varstva, ki tudi po oceni revizijskega stališča v njegovem primeru pretehta pravico do osebne svobode.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo udeleženčevo neutemeljeno revizijo.