Jedro

Če je delavec z odločbo o prenehanju delovnega razmerja ugotovljen kot trajni presežek in mu delovno razmerje preneha po izteku šestih mesecev od dokončnosti odločbe, je upravičen do odpravinne po preteku šestih mesecev.Ker je delavec umrl pred potekom šestih mesecev mu odpravnina ne pripada. Zahtevek dedičev zato ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila tožena stranka dolžna plačati vsakemu od tožnikov po 228.103,30 SIT neto odpravnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti, to je od 10.7.1996 do plačila ter na to odpravnino obračunati in plačati morebitne davke in prispevke ter tožnikoma povrniti vsakemu polovico stroškov tega postopka prav tako z zamudnimi obrestmi. Glede na tak izid pravde je tožnikoma naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov toženi stranki. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh treh pritožbenih razlogov ter navajata, da je njuna pokojna mati pridobila pravico do odpravnine z dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe o trajnem višku in ne šele po preteku 6 mesečnega odpovednega roka. S sklepom o trajnem višku je bila namreč določena le zapadlost odpravnine v izplačilo, pravico do odpravnine pa je pridobila že z dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe. Pravno naziranje sodišča prve stopnje ni pravilno, kajti 36.f člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerij izrecno določa, da je delodajalec dolžan izplačati delavcu, ki je zaposlen pri delodajalcu najmanj dve leti, odpravnino v višini najmanj polovice njegovega povprečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih za zadnje leto dela pri delodajalcu. Tega ni dolžan storiti le v primeru, da mu v okviru programa razreševanja presežka delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji, oziroma pri delodajalcu ali dokupi delovno dobo. Zakon torej taksativno našteva izključitvene pogoje, v katerih odpravnina delavcu ne gre. Tak izključitveni pogoj pa gotovo ni smrt delavca v času odpovednega roka, potem ko je postal sklep o trajnem presežku dokončen in pravnomočen. Pokojna mati tožečih strank - delavka tožene stranke je res umrla še pred iztekom odpovednega roka, vendar pa po dokončni ugotovitvi, da je trajni presežek delovne sile. Zaradi te ugotovitve pa ima pravico do odpravnine, ki izhaja, tako kot že zakon sam določa, iz njene dotedanje delovne dobe, torej iz pridobljenih pravic na osnovi minulega dela. Tožeči stranki poudarjata, da odpovedni rok na pravico do odpravnine ne more imeti vpliva, saj bi se delodajalec lahko odločil, delavec pa bi lahko zahteval plačilo odpravnine takoj po izdaji sklepa o trajnem presežku, ter gre v konkretnem primeru zgolj za določitev zapadlosti odpravnine v plačilo in ne za odločitev o pravici do odpravnine po preteku odpovednega roka. O tej pravici je bilo namreč odločeno že s sklepom o trajnem presežku. Ker pa je pri materi tožečih strank pred zapadlostjo odpravnine v plačilo nastopila smrt sta do odpravnine upravičena otroka, kot njena zakonita dediča. Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Tožnika v pritožbi ne povesta katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka imata v mislih, kajti ta pritožbeni razlog uveljavljata povsem neobrazloženo. Pritožbeno sodišče, ki je sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti v smeri tega pritožbenega razloga, je ugotovilo, da sodišče prve stopnje nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Tudi ostala dva uveljavljana pritožbena razloga nista podana. Dejansko stanje med pravdnima strankama sploh ni sporno, kot to ugotavlja sodišče v zadnjem odstavku obrazložitve na drugi strani sodbe. Tudi v pritožbi tožnika ne zatrjujeta drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi sama navajata, da je tožena stranka izdala odločbo dne 10.1.1996, ki je postala dokončna in pravnomočna 25.1.1996 in da je nesporno mati tožećih strank umrla 24.6.1996, torej v času teka odpovednega roka. V čem je torej zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja si pritožbeno sodišče ne zna razlagati. Ostane torej odprto le še vprašanje, ali je sodišče prve stopnje na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba pravi, da bi lahko delodajalec odklonil izplačilo odpravnine le iz razlogov, ki jih določa zakon v 36.f členu. To je sicer res, vendar pa v danem primeru ne gre za tako situacijo. Zakon pravi, da organizacija oziroma delodajalec ni dolžna odplačati odpravnine delavcu, kateremu v okviru programa razreševanja presežkov delavcev zagotovi ustrezno zaposlitev v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu ali dokupi delovno dobo. V našem primeru pa organizacija pokojni materi tožnikov ni zagotavljala ustrezne zaposlitve drugje, niti ni dokupila delovne dobe, ampak je zanjo izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja. Brez nadaljnjega bi šla pokojni materi tožečih strank odpravnina, če bi se izpolnili pogoji iz odločbe z dne 10.1.1996. Ta odločba pravi, da je delavec upravičen do odpravnine po prenehanju delovnega razmerja. Delovno razmerje pa bi prenehalo materi tožečih strank po preteku 6 mesecev od dneva dokončnosti te odločbe. Ker pa je umrla pred potekom šestmesečnega odpovednega roka, ji seveda odpravnina ne gre in tako tudi tožnika do nje nista upravičena. Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, zaradi česar je pritožbeno sodišče sodbo potrdilo, pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno.