Jedro

S prenehanjem veljavnosti sodbe, s katero je bila izrečena kazen zaplembe premoženja, je treba vzpostaviti stanje, kot da takšne sodbe ni nikoli bilo. Gre za posebno situacijo vzpostavljanja prejšnjega stanja, za katero ni mogoče uporabiti obligacijskopravnih predpisov glede na to, da jo ureja poseben predpis - zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78 in RS 58/93 - v nadaljevanju ZIKS) v 145. členu. Zahteva za varstvo zakonitosti zato utemeljeno zatrjuje, da se je sodišče druge stopnje materialnopravno zmotno sklicevalo tudi na določbo 1. odstavka 185. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti kljub temu ni utemeljena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je Občina Š. dolžna plačati A. B. in M. B. vsakemu po 3.721.335 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila in povrniti stroške postopka in sicer A. B. v znesku 184.502 SIT, M. B. pa v znesku 8.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo, sklep sodišča prve stopnje pa tako spremenilo, da je Občini Š. naložilo v plačilo 1.200.649 SIT (vsakemu od predlagateljev po 600.324,50 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 1994 dalje do plačila, ter povrnitev stroškov postopka v znesku 143.350,50 SIT (A. B.) oziroma 8.000 SIT (M. B.).

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je vložil Javni tožilec Republike Slovenije pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljal nepravilno uporabo 2. in 3. odstavka 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS - in 1. odstavka 185. člena ZOR. Določbe 145. člena ZIKS predstavljajo specialni predpis. Zato sodišče druge stopnje splošnih določil iz 185. člena ZOR ne bi smelo uporabiti. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno štelo, da je v obravnavanem primeru vrnitev, ki jo ima v mislih 1. odstavek 145. člena ZIKS, že izvršena. Bistvo problema je v vprašanju, ali v času razveljavitve kazni zaplembe premoženja vrnitev le-tega stvarno ali pravno ni več možna. V obravnavanem primeru občina spornih zemljišč v času razveljavitve zaplembe ni več imela oziroma z njimi ni več razpolagala. Ker je tedaj vrnitev zemljišč pravno nemogoča, je potrebno glede na specialno določbo 145. člena ZIKS določiti odškodnino v višini dejanske vrednosti tega premoženja (zemljišč) po času izdaje sklepa in po stanju v času zaplembe. Samo dejstvo, da je sporna zemljišča kupil prav A. B., kateremu so bila zemljišča zaplenjena, na obveznost občine v ničemer ne vpliva. Stališče sodišča druge stopnje, da je restitucija oziroma vrnitev zaplenjenega premoženja že izvršena, je materialnopravno zmotno. Za odločitev je v obravnavanem primeru pomembno le dejstvo, da občina pravno ne more vrniti zaplenjenega premoženja (z njim je namreč že pred tem odplačno razpolagala), zaradi česar mora plačati odškodnino, določeno v skladu z 2. odstavkom 145. člena ZIKS.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena udeležencem postopka, ki nanjo niso odgovorili (390. člen v zvezi z 408. členom zakona o pravdnem postopku - ZPP - in 37. členom zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S prenehanjem veljavnosti sodbe, s katero je bila izrečena kazen zaplembe premoženja, je treba vzpostaviti stanje, kot da takšne sodbe ni nikoli bilo. Gre za posebno situacijo vzpostavljanja prejšnjega stanja, za katero ni mogoče uporabiti obligacijskopravnih predpisov glede na to, da jo ureja poseben predpis - zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list SRS, št. 17/78 in RS 58/93 - v nadaljevanju ZIKS) v 145. členu. Zahteva za varstvo zakonitosti zato utemeljeno zatrjuje, da se je sodišče druge stopnje materialnopravno zmotno sklicevalo tudi na določbo 1. odstavka 185. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti kljub temu ni utemeljena.

ZIKS določa, da se v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem (1. odstavek 145.člena). Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, mora povrniti dejansko vrednost zaplenjenega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela (2. odstavek 145.člena ZIKS). O vrnitvi zaplenjenega premoženja in o odškodnini odloča sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja (3. odstavek 145.člena ZIKS). V obravnavanem primeru nepremičnina, ki je bila zaplenjena, še obstaja. Vrnitev je tedaj stvarno mogoča. Pravilen pa je tudi materialnopravni zaključek drugostopnega sodišča, da je vrnitev zaplenjene nepremičnine tudi pravno mogoča. Določbo ZIKS, da se "zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem" je namreč potrebno razlagati tako, da mora obsojenec (oziroma njegovi njegovi dediči) pridobiti zaplenjeno premoženje v last in posest na neodplačen način, saj zakonski izraz "vrniti" pomeni lahko le to, da se da (neodplačno) nekomu nekaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto. Taka vrnitev zaplenjenega premoženja pa je v obravnavanem primeru pravno mogoča in sicer ravno na tak način, kakršnega je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu uporabilo drugostopno sodišče - z vrnitvijo kupnine, ki jo je moral plačati pravni prednik predlagateljev nasprotnemu udeležencu za zaplenjeno (odvzeto) premoženje. Na ta (in v obravnavanem primeru samo na ta) način bo obsojenec (oziroma sedaj njegovi dediči) dobil vrnjeno tisto premoženje (in nič več ali manj), ki mu je bilo zaplenjeno in glede katerega obstaja po citiranih določbah ZIKS dolžnost vrnitve.

Po povedanem v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana zmotna uporaba določb ZIKS ni podana. Zato je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen in 408.člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).