Jedro

V situaciji, ko je oseba, ki ji je bilo premoženje zaplenjeno, to premoženje odkupila, je bila restitucija že izvršena. Odškodnina je lahko samo tisto, kar je oseba plačala, valorizirano na dan izdaje sklepa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se glasi: "Občina je dolžna plačati A. B. in M. B., vsakemu znesek 600.324,50 SIT (z besedo: šeststotisoč tristoštiriindvajset tolarjev 50/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1994 dalje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Občina je dolžna povrniti A. B. stroške tega postopka, odmerjene v znesku 143.350,50 SIT, M. B. pa stroške v znesku 8.000,00 SIT, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je Občina dolžna izplačati A. B. in M. B., vsakemu 3,721.335,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa in povrniti A. B. stroške v višini 184.502,50 SIT, M. B. pa stroške v višini 8.000,00 SIT. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za zaplenjeno premoženje po čl. 145 Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in sicer po stanju na dan zaplembe in po vrednosti na dan izdaje sklepa.

Ugotovilo je, da je del premoženja bil vrnjen na podlagi sodne poravnave. 7057 m2 ne more biti vrnjeno zato, ker je bilo to uporabljeno za cesto, 35.334 m2 pa zato, ker je to površino pridobil pok. oče strank, A. B., na podlagi kupnih pogodb z Občino. Pok. oče je bil tisti, ki mu je bilo premoženje zaplenjeno. Štelo je, da gre upravičencema glede na določbo čl. 145 Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij dejanska vrednost premoženja, ne glede, koliko je pok. A. B. plačal, kajti nepremičnin, ki jih je pok. oče kupil, ni več mogoče vrniti. Nepomembno je, kdo je kupec. Upravičenca zaradi tega ne moreta biti prikrajšana.

Proti sklepu se pritožuje Občina zaradi napačne uporabe materialnega prava in navaja: Odškodnino za 7057 m2 v ocenjeni višini 929.200,00 SIT priznava, ne strinja pa se z odškodnino za prodana zemljišča v vrednosti 6,513.470,00 SIT. Restitucija je bila izvršena že leta 1965, zato sta predlagatelja upravičena le do valorizirane kupnine v vrednosti 271.449,00 SIT. Uporaba 145 čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij bi tu pomenila neupravičeno obogatitev predlagateljev.

Pritožba je utemeljena.

Dejansko stanje v tej zadevi ni sporno, sodišče prve stopnje pa tudi ni napravilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sklep spremenilo (čl. 373 tč. 4 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl. 37 Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

Tudi v pritožbi ostaja sporno le še vprašanje tistega premoženja, ki ga je pok. oče upravičencev odkupil od Občine, v zvezi s tem pa vprašanje, ali gre upravičencema dejanska vrednost zaplenjenega premoženja po stanju ob zaplembi in po vrednosti ob izdaji sklepa, ali pa le valorizirana vrednost tistega, kar je pok. oče upravičencev, ki je bil hkrati tisti, ki mu je bilo premoženje zaplenjeno, plačal ob nakupu zaplenjenih zemljišč. Stališče, da gre upravičencema lahko le tisto, kar je pok. oče plačal, je že bilo izraženo v sklepu Višjega sodišča II Cp ..... z dne 10.3.1993, zato velja sedaj to le ponoviti. Restitucija je bila izvršena, zato premoženja ni več mogoče vrniti. Ne gre torej za čisto situacijo iz čl. 145 citiranega zakona, ki predvideva, da vrnitev ni več mogoča. Seveda ni mogoča, pa tudi potrebna ne, ker je vrnitev že izvršena.

Tretji odstavek citiranega člena izrecno govori o odškodnini. Tedaj je jasno, da je škoda lahko samo tisto, kar je pok. A. B. za zemljišča plačal, njegovo prikrajšanje torej. 1.odstavek čl. 185 Zakona o obligacijskih razmerjih govori o tem, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo, preden je škoda nastala.

To določilo, preneseno na konkreten primer pomeni, da bo vzpostavitev takega stanja opravljena, ko bodo dobili upravičenci tisto, kar je njihov oče plačal za zemljišča. Ponovno velja tudi poudariti, da bi v situaciji, ko bi pokojni oče plačal več kot je bila dejanska vrednost, ne bilo mogoče zagovarjati načela, da mu gre le dejanska vrednost. Tako se tudi ni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bila upravičenca prikrajšana, če bi dobila le valorizirano vrednost. Dobiti morata toliko kot je oče plačal - pa če je to več ali manj od dejanske vrednosti.

Kot je že bilo rečeno, dejansko stanje ni sporno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša valorizirana vrednost 271.449,00 SIT.

Do take ugotovitve je prišlo, potem ko je izvedenec dopolnil svoje mnenje in potem, ko stranke niso imele ugovorov in tudi ne vprašanj za izvedenca. Glede na tak potek postopka je sodišče druge stopnje štelo, da ugotovitev o tem, da znaša valorizirana vrednost tistega, kar je pok. oče kupil s pogodbami leta 1965, ni sporna. Vzelo jo je torej za podlago svoje odločitve, ko je glede na zgoraj citirane določbe ZPP in ZNP sklep spremenilo. Štelo je torej, da znaša na dan odločanja na sodišču prve stopnje ta vrednost 271.449,00 SIT. Če se k temu znesku prišteje znesek 929.200,00 SIT, ki predstavlja odškodnino za 7057 m2 in ki v pritožbi ni sporen, dobimo znesek 1,200.649,00 SIT. Toliko je torej Občina dolžna plačati obema upravičencema skupaj. Polovica od tega zneska je 600.324,50, SIT.

Ker je bilo na novo odločeno o višini odškodnine, je bilo na novo treba odločiti tudi o stroških postopka, ki so odmerjeni od določene odškodnine. Tako je sodišče druge stopnje priznalo 415 točk po stroškovniku na list. št. 52, 400 točk po stroškovniku na list. št. 67, 420 točk po stroškovniku na list št. 107 in 540 točk po stroškovniku na list. št. 124, poleg tega pa še stroške izvedenca v enakem obsegu kot sodišče prve stopnje in znesek 500,00 SIT po stroškovniku na list št. 124. Ni pa priznalo stroškov za pobudo za varstvo zakonitosti, ker to ni sredstvo, ki je na voljo strankam, prav tako pa ne pribitka 50% za specialistična znanja po čl. 6/3 odvetniške tarife, ker ne gre za tak primer. Stroški so sicer obračunani v skladu z odvetniško tarifo, specifikacija pa je natančneje razvidna iz spisa. Tako torej znašajo stroški A. B. 143.350,50 SIT, M. B. pa 8.000,00 SIT.

Odločitev o stroških postopka temelji na določilu čl. 166/2 ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP.