Jedro

O pobotnem ugovoru bi moralo biti odločeno v izreku sodbe, saj gre za primer procesnega in ne materialnega pobotanja. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi že pred pravdo podala pobotno izjavo, kar bi pomenilo, da uveljavlja ugovor ugasle pravice (torej materialno pobotanje, o katerem sodišče odloči samo v obrazložitvi sodbe). Kljub takšni ugotovitvi pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni spreminjalo, saj bi bila odločitev o pobotnem ugovoru v izreku sodbe tožencu v škodo.

Zavarovalnica je odškodnino izplačala leasingodajalcu, ki je imel v primeru škodnega primera pravico, da od pogodbe o leasingu odstopi in da leasingojemalec vozilo predčasno odkupi. V takšnem primeru je moral leasingodajalec odšteti prejeti znesek odškodnine od terjatev, ki jih je imel nasproti leasingojemalcu. Toženec je neupravičeno obogaten, čeprav sam sicer ni neposredno prejel odškodnine od zavarovalnice, a je vozilo odkupil po znatno nižji ceni - nižji natančno za znesek škode, ki mu jo je plačal tudi tožnik. Tožnik pa je prikrajšan, ker je zavarovalnici dolžan povrniti izplačano odškodnino na podlagi regresnega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati znesek 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2004 do plačila (1. tč.). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 1.147,96 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (2. tč.).

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek, podrejeno pa, da jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno pravno podlago. Pravna podlaga izročenega zneska 1.500,000 SIT je pogodba o poravnavi (1050. čl. OZ; Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01 s kasnejšimi spremembami; OZ), glede katerega tožnik ni zatrjeval niti ničnosti niti izpodbojnosti. Tožnik se je skliceval na določbo 190. čl. OZ o neupravičeni obogatitvi, čemur je sodišče nekritično sledilo in zaključilo, da je zahtevek utemeljen na podlagi 1. in 3. odst. 190. čl. OZ. Takšen zaključek je protisloven, saj navedeni člen obravnava dve različni situaciji in ni možno, da bi nekdo bil hkrati obogaten brez pravnega temelja (1. odst. 190. čl. OZ) in zaradi tega, ker je pravna podlaga odpadla ali se ni uresničila (3. odst. 190. čl. OZ). V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, saj je dejstvo, da je zavarovalnica škodo povrnila leasingodajalcu, v nasprotju z zaključkom, da je bil obogaten toženec. Poleg tega zavarovalnica ni povrnila iste škode, kot mu jo je povrnil tožnik. Takšen zaključek sodišča je v nasprotju z vsebino listin in izpovedbami prič. Toženec ni imel nobenega interesa za povrnitev materialne škode na avtomobilu, saj je imel sklenjeno kasko zavarovanje, kar je tožnik vedel. Vsakomur pa je znano, da kasko zavarovanje pomeni, da bo celotno škodo krila zavarovalnica in je povzročitelj škode ni dolžan povrniti. Tako je tožnik tožencu povrnil premoženjsko izgubo, ki jo je utrpel zaradi njegovega protipravnega ravnanja, zaradi česar je bil avto razbit in ga je toženec moral predčasno odkupiti. Od avta ni imel nobene koristi, pa tudi v vozilo vložena sredstva se v 5 mesecih od nakupa do prometne nezgode niso amortizirala. Stroški, ki jih je imel toženec zato, ker pogodba o leasingu ni bila realizirana, so nedvomno pravno priznana škoda, ki pa je sodišče prve stopnje tožencu ne priznava. Predčasni odkup vozila škode toženca ne zmanjšuje. Sodišče je sledilo tudi izpovedi tožnika in njegovih staršev, da je šlo za povrnitev škode po cenitvi, čeprav je bila škoda ocenjena v znatno višjem znesku, kot ga je plačal tožnik. Pritožnik izpodbija tudi ugotovitve sodišča glede aktivne legitimacije. Sodišče je spregledalo, da je bil denar od tožnikovih staršev, tožnik pa ni podal nobenih navedb in dokazov, da je staršem, ki so dejansko povrnili škodo tožencu, odplačeval kredit. To je tožnik povedal le v svojem zaslišanju, ki pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da ne gre za pogodbo v korist tretjega. Soglasje za sklenitev pogodbe sta dosegli materi pravdnih strank. Sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni pojasnilo, kdo in na kakšen način se je sporazumel o bistvenih sestavinah pogodbe o poravnavi. Sodišče je tudi nerazumno zavrnilo ugovor tožnika, da je pri plačilu šlo za izpolnitev moralne dolžnosti, ki ne dovoljuje vrnitvenega zahtevka (192. čl. OZ). Sodba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu. Podrejeno se pritožuje tudi zoper odločitev o zakonskih zamudnih obresti, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj in od kdaj toženec od prisojenega zneska dolguje obresti, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodba tudi v stroškovnem delu ne vsebuje razlogov o tem, kateri stroški so bili tožniku priznani. V primeru razveljavitve sodbe pa bo sodišče moralo odločiti tudi o pobotnem ugovoru. Toženec je že v odgovoru na tožbo natančno obrazložil vse stroške in iz kakšnega naslova so mu nastali, priložil pa je tudi vse listine V. L. in A. V., iz katerih izhajajo njegova plačila. Pobotni ugovor je zato ustrezno obrazložen in dokazan.

(3) Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga, da ji pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne ter tožencu naloži plačilo njenih stroškov odgovora na pritožbo.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Izpodbijana sodba je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker je odpadel pravni temelj za plačilo 1.500.000,00 SIT s strani tožnika. Odločitev sodišča ni protislovna, kot to želi prikazati pritožnik, ker naj bi sodišče presodilo, da je zahtevek utemeljen hkrati po 1. in 3. odst. 190. čl. OZ. Zatrjevanega protislovja v sodbi ni, kajti iz obrazložitve je nedvoumno razviden zaključek sodišča prve stopnje, da je odpadla podlaga za plačilo 1.500.000,00 SIT tožencu, ker je za isto škodo odškodnino izplačala zavarovalnica, zaradi česar je bil toženec neupravičeno obogaten. To pomeni, da je zahtevek utemeljen samo na podlagi 3. odst. 190. čl. OZ.

(6) Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožnik moral izpodbijati pogodbo o poravnavi. Za predmetni spor ni odločilno, ali je bil dogovor, na podlagi katerega je tožnik izročil sporni znesek, neveljaven, temveč to, da je podlaga za plačilo spornega zneska odpadla, ker je isto škodo povrnila zavarovalnica. Zavarovalnica je odškodnino izplačala leasingodajalcu, ki je imel v primeru škodnega primera pravico, da od pogodbe o leasingu odstopi in da leasingojemalec vozilo predčasno odkupi. V takšnem primeru je moral leasingodajalec odšteti prejeti znesek odškodnine od terjatev, ki jih je imel nasproti leasingojemalcu. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 190. čl. OZ; toženec je neupravičeno obogaten, čeprav sam sicer ni neposredno prejel odškodnine od zavarovalnice, a je vozilo odkupil po znatno nižji ceni - nižji natančno za znesek škode, ki mu jo je plačal tudi tožnik. Tožnik pa je prikrajšan, ker je zavarovalnici dolžan povrniti izplačano odškodnino na podlagi regresnega zahtevka.

(7) Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Pritožbene navedbe, da zavarovalnica in tožnik nista povrnila iste škode, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je sporni znesek nanašal na povračilo materialne škode, saj plačila toženca iz naslova pogodbe o leasingu, ki jih je plačal do škodnega dogodka (plačani leasing obroki, plačilo obveznega in kasko zavarovanja), ne predstavljajo škode. Toženec prav tako ni oškodovan, ker je vozilo predčasno odkupil, saj ga je odkupil po ceni, od katere je bila odšteta odškodnina, ki jo je izplačala zavarovalnica. V dokazno oceno sodišča, ki je prepričljiva in izčrpna ter tudi povsem logična, pritožbeno sodišče ne dvomi in se v celoti strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča. Na drugačen zaključek ne more vplivati niti dejstvo, da naj tožnik ne bi imel interesa za povračilo materialne škode, ker je bilo za vozilo sklenjeno kasko zavarovanje in je celotno škodo pokrila zavarovalnica. Zavarovalnica je povrnila škodo leasingodajalcu (toženca), v korist katerega je bilo sklenjeno kasko zavarovanje, od povzročitelja (tožnika), ki je škodo povzročil protipravno, pa je imela pravico terjati izplačano odškodnino.

(8) Nadalje so neutemeljeni očitki pritožbe glede aktivne legitimacije. Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre kljub temu, da so pri dogovorih v zvezi s povrnitvijo škode sodelovali starši pravdnih strank, za dogovor med tožnikom in tožencem. Predvsem pa je toženec tisti, ki je obogaten in tožnik tisti, ki je prikrajšan. Za aktivno (stvarno) legitimacijo ni odločilno, na kakšen način oziroma od koga je tožnik dobil denar. Prav tako je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zakaj ne gre za pogodbo v korist tretjega, saj sta voljo za sklenitev takšnega sporazuma (izročitev in sprejem denarja za povračilo škode, ki jo je povzročil tožnik) izrazili pravdni stranki. Z razlogi prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se nanje sklicuje. Tudi za izpolnitev moralne obveznosti v konkretnem primeru ne gre, kajti obveznost povrniti povzročeno škodo ni moralna, temveč pravna obveznost. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je v skladu s 1. odst. 131. čl. OZ dolžan povrniti.

(9) Ne drži, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov v delu, ki se nanaša na obveznost plačila zamudnih obresti. Sodišče je presodilo, da toženec dolguje zamudne obresti od 28. 6. 2004 (to je dan, ko je vtoževani znesek prejel od tožnika). Takšno odločitev je sodišče utemeljilo s tem, da toženec dolguje obresti od dneva pridobitve spornega zneska, ker je bil ob pridobitvi nepošten (193. čl. OZ), saj je že pred tem zavarovalnici prijavil škodni primer oziroma zahteval povrnitev škode od zavarovalnice in je torej tedaj že utemeljeno pričakoval povračilo iste škode.

(10) Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je sodišče prve stopnje ustrezno in v zadostni meri pojasnilo vsa odločilna dejstva, od katerih je bila odvisna podlaga in višina toženčeve obveznosti.

(11) Neutemeljena je tudi pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru. Ker toženec ni določno specificiral posameznih stroškov, ki jih je uveljavljal v pobot, je sodišče prve stopnje njegov pobotni ugovor pravilno zavrnilo. V pravdnem postopku je namreč dolžnost strank, da priskrbijo ustrezno trditveno in dokazno podlago (7. in 212. čl. ZPP), pri čemer pa pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomestiti z dokaznimi sredstvi. Toženec je v odgovoru na tožbo po višini opredelil le stroške, ki jih je imel na podlagi pogodbe o leasingu (za katere je sodišče ugotovilo, da ne predstavljajo škode), drugih stroškov, ki naj bi jih imel zaradi prometne nesreče (potni stroški, stroški avtovleke, izostanek iz dela, najem drugega avtomobila, ipd.) pa po višini ni posebej opredelil. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tega ugovora so torej pravilni.

(12) Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru moralo odločiti v izreku sodbe, saj gre v predmetni zadevi za primer procesnega in ne materialnega pobotanja. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi že pred pravdo podala pobotno izjavo, kar bi pomenilo, da uveljavlja ugovor ugasle pravice (torej materialno pobotanje, o katerem sodišče odloči samo v obrazložitvi sodbe). Kljub takšni ugotovitvi pa pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni spreminjalo, saj bi bila odločitev o pobotnem ugovoru v izreku sodbe (glede na ugotovitev pod 11. tč., da je bil le-ta pravilno zavrnjen) tožencu kvečjemu v škodo (359. čl. ZPP; prepoved reformatio in peius), kajti odločitev o (ne)obstoju v pobot uveljavljanje terjatve bi v skladu s 3. odst. 319. čl. ZPP postala pravnomočna.

(13) Ustrezno obrazložen je tudi izrek o stroških, saj je razvidno, kateri stroški in v kakšnem obsegu so bili priznani tožniku. Sodišče je pojasnilo, da je priznalo vse priglašene stroške, ki so razvidni iz stroškovnika tožnikovega odvetnika, kar je pravilno, konkretno pa pritožnik temu niti ne nasprotuje.

(14) Glede na navedeno in ker sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(15) Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povračila svojih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo je bil po oceni pritožbenega sodišča nepotreben, zato tudi tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške (155. čl. ZPP).