Jedro

Moralna dolžnost obstoji takrat, kadar ni zakonske obveznosti. Plačilo odškodnine je procesna (zakonska) in ne moralna obveznost.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo zneska 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bil toženec leasingojemalec pri družbi V. d.o.o. Najeti avto je tožnik brez toženčeve vednosti 14. 6. 2004 uporabil in pod vplivom alkohola poškodoval. Pravdni stranki, ki sta bila prijatelja, sta se dogovorila, da tožnik povrne tožencu škodo na vozilu. Dne 28. 6. 2004 je tožnik tožencu plačal 6.259,39 EUR (takrat 1.500.000 SIT). Toženec je imel pri Zavarovalnici d.d. sklenjeno kasko zavarovanje v korist leasingodajalca. Na toženčevo prijavo škode je zavarovalnica družbi V. d.o.o. izplačala odškodnino za škodo na vozilu tedanjih 2.335.800 SIT. Pogodba o leasingu je bila predčasno prekinjena, toženec je vozilo predčasno odkupil. Na podlagi dogovora o plačilu regresa tožnik plačuje zavarovalnici odškodnino, ki jo je ta izplačala leasingodajalcu. Tožnikov zahtevek je utemeljen na podlagi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pravna podlaga za izplačilo zneska 6.259,39 EUR (1.500.000 SIT) je odpadla, ker je tožencu isto škodo kot tožnik plačala zavarovalnica in jo je torej tožnik plačal dvakrat, toženec pa je za isto premoženjsko škodo dvakrat prejel odškodnino. Prišlo je do neupravičenega zmanjšanja premoženja tožnika in do neupravičene obogatitve toženca.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (kršitev 164., 168., 190. in 192. člena OZ) in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da gre za pravna vprašanja, glede katerih je pričakovati odločitev, ki je pomembna za zagotovitev pravne varnosti. Glede vprašanja 192. člena OZ, to je o nepriznavanju obogatitvenih zahtevkov zaradi plačila zaradi moralne dolžnosti, toženec trdi, da ni sodne prakse.

4. Tožena stranka v predlogu zatrjuje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) češ da izpodbijana sodba protispisno ugotavlja, da je toženec vozilo odkupil po znatno nižji ceni. Za tako ugotovitev sodišče ni imelo nobene podlage in ni obrazložilo, kateri dokaz to dokazuje. Sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da toženec ni imel interesa za povrnitev premoženjske škode v smislu škode na avtu. Plačilo po pogodbi o poravnavi je moglo predstavljati le plačilo tistih stroškov, ki jih je imel toženec s plačilom stroškov v zvezi z leasingom in drugih stroškov v zvezi z vozilom. Torej nikakor ne gre za isto škodo in toženec ni obogaten. Končno toženec trdi, da sodišče ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, da je šlo pri plačilu po pogodbi o poravnavi tudi za moralno dolžnost. 5. Tožena stranka v predlogu za dopustitev revizije zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ker pritožbeno sodišče tožencu odreka pravico do povrnitve stroškov v zvezi z leasingom, ki so za toženca pomenili prikrajšanje premoženja, češ da ne gre za pravno priznano škodo. Če sodišče sodi, da ne gre za pravno priznano škodo, ne more hkrati zaključiti, da je povrnitev škode pravna obveznost in da zato ne gre za moralno obveznost. Moralno zadoščenje je odmena, ker je oškodovalec škodoval prijatelju, ne glede na obstoj prikrajšanja. Posledično je zmoten tudi zaključek o pravilni aktivni legitimacji in da pogodba o poravnavi ni pogodba v korist tretjega.

6. Predlog ni utemeljen.

7. Za ugoditev predlogu za dopustitev revizije morajo biti podani pogoji iz 367.a člena ZPP ter izpolnjene formalnosti iz 367.b člena ZPP. V zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka toženec trdi, da je potrebna dopustitev revizije, ker je od Vrhovnega sodišča pričakovati odločitev, ki je pomembna za zagotovitev pravne varnosti. Za slednje bi šlo po prvem odstavku 367.a člena ZPP v primerih, ko bi odločitev drugostopenjskega sodišča odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Tako odstopanje pa mora predlagatelj po četrtem odstavku 367.b člena ZPP konkretno izkazati z navedbo sodne prakse Vrhovnega sodišča. Tožena stranka tega ni storila. Tako odstopa od sodne prakse ni izkazala. Poleg tega niti ni izkazala zatrjevanih kršitev postopka. Ne drži, da pritožbeno sodišče ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve in ni odgovorilo na nekatere pritožbene trditve. Trditev, da je toženec vozilo odkupil za nižjo ceno, znižano za znesek izplačane odškodnine, je rezultat dejanskih ugotovitev in logičnega sklepanja. V zvezi s toženčevim interesom za povrnitev škode je pritožbeno sodišče odgovorilo v 6. in 7. točki svoje sodbe, v zvezi z vprašanjem moralne obveznosti pa je pojasnilo svoje stališče v 8. točki svoje sodbe.

8. Tudi za dopustitev revizije glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava bi moral toženec ob trditvi, da je revizijo potrebno dopustiti zaradi zagotovitve pravne varnosti, navesti in konkretno izkazati odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ker tega ni storil, niso podani pogoji za dopustitev revizije. Pri tem trditve o zmotni presoji glede aktivne legitimacije in glede pogodbe v korist tretjega sploh niso z ničemer obrazložene in utemeljene. Trditve v predlogu o tem, da so toženčevi stroški opredeljeni kot pravno nepriznana škoda pa ne držijo, saj nobeno sodišče toženčevih stroškov v zvezi z leasingom ni obravnavalo z vidika pravno priznane škode v smislu 168. člena OZ. Sodišči sta ugotovili, česar v revizijskem postopku ni dovoljeno izpodbijati, da sta tožnik in zavarovalnica (njej pa tožnik) plačala isto škodo, to je materialno škodo zaradi poškodbe vozila, ne pa morebitne druge škode v zvezi z leasingom. Za odločitev o neupravičeni pridobitvi pa je relevantno samo vprašanje dvakratnega plačila in prejema odškodnine za isto škodo.

9. Končno ostaja še vprašanje predlagane zavrnitve obogatitvenega zahtevka zaradi obstoja tožnikove moralne dolžnosti (192. člen OZ). Toženec trdi, da o tem vprašanju ni sodne prakse. To ne drži, saj iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 619/95 izhaja stališče, da lahko obstaja moralna dolžnost takrat, kadar ni zakonske obveznosti. Tako stališče je zavzeto tudi v izpodbijani sodbi, saj je pravilno pojasnjeno, da je tožnik plačal tožencu odškodnino kot pravno (zakonsko) obveznost iz 131. člena OZ, po kateri je povzročitelj škode drugemu dolžan to škodo povrniti. Razglabljanje o moralni dolžnosti povrnitve pravno nepriznane škode pa je glede na vse zgoraj obrazloženo brezpredmetno.

10. Vrhovno sodišče zaključuje, da niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije, zato je na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP toženčev predlog zavrnilo.