Jedro

Tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, saj dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: 1. za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 11. 3. 2013, nezakonita in se razveljavi; 2. za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2001; 3. da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v z zakonom predpisana socialna zavarovanja, mu v vsakokratni mesečni višini obračunati bruto plačo skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 2. 2001 in mu po odvodu davkov in prispevkov iz delovnega razmerja izplačati neto izplačilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega izplačila plače, ki zapade najkasneje 18. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila; 4. da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti po sodišču odmerjene stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v tem primeru drugemu senatu, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka na prvi in drugi stopnji. Navaja, da so tudi ostali zaposleni v času nadomeščanja tožnika spote (v nadaljevanju: oglase) združevali po 14. uri, saj prej niso imeli vpisanih potrebnih kod. Prav tako so tudi poročila oddajali po 17. uri, saj je bilo potrebno povprečno pregledati in združiti najmanj 130 pogodb. Zaključki sodišča prve stopnje glede tega, kako je potekalo delo, so napačni in brez dejanske podlage. Zaposlene asistentke so kode za oglase, ki jih je tožnik potreboval pri opravljanju dela, v pogodbe vpisovale dnevno šele po 13. uri oziroma po tem, ko so bili oglasi tehnično pregledani in odobreni s strani tehnike. Tožnik je od tožene stranke in njenih zaposlenih mediaplan za naročnika A. prejel šele ob četrtkih po 15. uri. Število oglasov za tega naročnika se je od začetka povečalo s 300 na 400. Glede mesečnih pogodb (prehod iz enega meseca v drug mesec) navaja, da so asistentke kode za oglase praviloma vpisovale šele zadnji dan. Pri tem je imel vsak naročnik oglasov svoje zahteve, skladno s katerimi so se oglasi tudi združevali. V vseh očitanih primerih je tožnik obveščal asistentke oziroma jih je obvestil celo večkrat, odgovora pa ni prejel. Vsi oglasi za naročnika A. bi morali vsebovati 7-mestno kodo, saj bi se v nasprotnem primeru podvajali, ker je bilo samo od tega naročnika okrog 4000 oglasov. Koda posameznega oglasa je bila ključna in nujno potrebna, saj se imena oglasov v mediaplanu in sami oglasi dostikrat niso ujemali. Tožnik je zato za opravljanje svojega dela potreboval kode in dela ni mogel opraviti, dokler jih ni imel. Tožnik vztraja in meni, da je svoje delo opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Iz sodnega spisa izhaja, da je tožnik asistentke za isti manjkajoči oglas opozoril pisno (prek elektronske pošte) najmanj trikrat, včasih tudi šestkrat dnevno in en dan prej v poročilu. Teh navedb sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo njegovih predlogov za izboljšanje procesa dela, saj sta B. in C. ločena programa, ki sta vsebovala ločene pogodbe in ločene oglase, ki sta jih od nekdaj združevala dva delavca in ne eden. To so potrdile tudi priče tožene stranke. Tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni postopala v skladu z zakonom, saj tožnika ni sproti opozarjala na nepravilnosti pri delu. Tožena stranka je sama priznala, da tudi D.D. in E.E., ki sta tožnika nadomeščali, nista vedno združili oglasov do 14. ure. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta priči D.D. in E.E. izpovedali pristransko v prid svojega delodajalca. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo praktično vse priče tožene stranke, zavrnilo pa je dokazne predloge tožnika in jih brez razlage ni upoštevalo. Izpodbijani sodbi manjkajo bistveni deli, in sicer opravljen preizkus verodostojnosti izvedenih dokazov. V tem delu sodba, tudi zaradi neizvedenih dokazov, nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je spregledalo dele izpovedi prič oziroma celotno vsebino izvedenih dokazov in se do njih ni vrednostno opredelilo. Vsebina sodbe iz tega vidika v bistvenem nasprotuje izvedenim dokazom, kot izhajajo iz zapisnikov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnika. Prereka njegove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta naj bi bila po mnenju tožnika podana, ker izpodbijana sodba zaradi neizvedenih dokazov in pomanjkljive dokazne ocene izvedenih dokazov naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Očitana kršitev ni podana že iz razloga, ker dokazna ocena izvedenih dokazov in obrazložitev odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov ne predstavlja navedb o dejstvih. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe izhaja ustrezna dokazna ocena izvedenih dokazov in tudi obrazložitev, zakaj sodišče prve stopnje ni izvedlo nekaterih dokazov. Glede na navedeno tako ni podana niti smiselno uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP zaradi pavšalno očitane pomanjkljive dokazne ocene izvedenih dokazov.

7. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je ravnalo nepravilno, ker je zavrnilo tožnikove dokazne predloge in da te svoje odločitve ni obrazložilo. Pritožba ne pove, katerih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni izvedlo in zakaj bi jih moralo, kar bi tožnik glede na relativno naravo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka moral navesti. Že iz tega razloga očitek kršitve iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP ni utemeljen. V vsakem primeru pa očitana kršitev ni podana, ker je sodišče prve stopnje v resnici izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani s strani tožnika, zavrnilo je zgolj dokazne predloge tožene stranke. Zato bi bila v vsakem primeru neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov (do katere se je pritožbeno sodišče opredelilo zgoraj), saj tožnik nima pravnega interesa za pritoževanje zoper odločitev, ki ne gre njemu v škodo.

8. V pritožbi tožnik smiselno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa se pritožbeno sodišče do navedenega očitka ne more opredeliti, saj so pritožbene navedbe v tem delu povsem pavšalne (tožnik navede zgolj, da vsebina izpodbijane sodbe z vidika neupoštevanja vsebine izvedenih dokazov nasprotuje zapisniško izvedenim dokazom).

9. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 11. 3. 2013. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 2. 2001 dalje za nedoločen čas in je opravljal delo terminskega planerja.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka v skladu s svojimi notranjimi akti (Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest in Pravilnik o delovnih razmerjih) izpeljala obširen postopek. Notranji akti toženi stranki namreč nalagajo, da mora neposredno nadrejeni delavca, če ugotovi, da ta ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, pisno opozoriti in mu določiti pisne kriterije za pričakovane delovne rezultate za delo v prihodnje. Skladno s temi kriteriji ga mora nato spremljati najmanj en mesec in nato podati oceno napredka delavca. Če napredka ni, lahko prične s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka postopala po določbah svojih notranjih aktov. Ugotovilo je, da sta se neposredno nadrejena F.F. in direktor organizacijske enote G.G. s tožnikom sestala 6. 12. 2012. Takrat so bile tožniku predočene napake in pomanjkljivosti pri opravljanju njegovega dela, pojasnjeno pa mu je bilo tudi, kakšne posledice imajo te napake oziroma pomanjkljivosti na delovni proces (tudi drugih zaposlenih). Tožnik je bil na tem sestanku seznanjen s pričakovanimi rezultati dela, s katerimi se je v pretežni meri strinjal (razen z določitvijo roka za združevanje pogodbe z naročnikom A., ki je bil na njegovo željo podaljšan za en dan). Določeno je bilo obdobje spremljanja tožnikovega dela (od 6. 12. 2012 do 7. 1. 2013), ki je bilo zaradi tožnikove odsotnosti podaljšano do 4. 2. 2013. Tega dne je bilo na sestanku tožniku sporočeno, da napredka pri opravljanju njegovega dela ni bilo zaznati in predstavljene so mu bile napake oziroma pomanjkljivosti, ki so bile opažene v obdobju spremljanja. Tožnik je takrat (ponovno) lahko pojasnil razloge za napake oziroma pomanjkljivosti, vendar je tožena stranka ugotovila, da niso utemeljeni. Tožena stranka je nato tožniku dne 15. 2. 2013 omogočila zagovor v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in dne 4. 3. 2013 še dodatni zagovor v zvezi s kasneje (dne 15. 2. 2013) ugotovljenimi kršitvami pri identifikaciji dolžine oglasov naročnika A..

11. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je nadalje razvidno, da je tožnikovo delo (ves čas zaposlitve pri toženi stranki od leta 2001) obsegalo vnos oglasov v sistem ... (paketni mediaplani zunanjih zastopnikov, neodplačne objave, paketno oglaševanje hišnih produktov in storitev) ter vnos oglasov v bazo oglasov, posredovanje oglasov v tehnični pregled in obveščanje trženja o morebitni tehnični neustreznosti. Od tožnika se je pričakovalo (s čimer je bil seznanjen v okviru postavljenih kriterijev na sestanku dne 6. 12. 2012), da vsak delovnik preveri, ali so na razpolago vsi podatki za združevanje oglasov do 11. ure in v primeru manjkajočih podatkov o tem obvesti asistente vodij projektov, da združi oglase za tekoči dan do 14. ure oziroma, če to iz utemeljenih razlogov ni mogoče, o tem obvesti nadrejeno osebo, da (ustrezno) oblikuje poročilo o nezdruženih oglasih do 17. ure, da sproti vpisuje podatke v bazo oglasov in da ažurno obvešča asistente vodij projektov glede tehničnih komentarjev. Enkrat tedensko, in sicer vsak četrtek do 15. ure (ta rok je bil na tožnikovo željo podaljšan do petka do 15. ure) pa je moral združevati pogodbo naročnika A.. Tožena stranka je zaznala, da tožnik nepravočasno združuje oglase in nepravočasno obvešča asistente o manjkajočih podatkih, nepravočasno in nekvalitetno pripravlja poročila o nezdruženih oglasih ter nepravočasno ažurira bazo podatkov. Te napake oziroma pomanjkljivosti pri opravljanju tožnikovega dela so se nadaljevale tudi v obdobju spremljanja njegovega dela od 6. 12. 2012 do 4. 2. 2013. Kasneje je bilo ugotovljeno še, da ni pravilno združeval oglasov naročnika A., saj niso bili dolgi vsaj 15 minut, kot se za tv prodajo zahteva. Ker pa so bili hkrati daljši od 12 minut, gre za kršitev Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS; Ur. l. RS, št. 87/2011).

12. Tožnik tako v postopku pri toženi stranki kot tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je delo v resnici opravljal pravočasno in brez napak ali da je tožena stranka od njega zahtevala opravljanje dela, ki ni sodilo v njegov krog delovnih nalog. Navajal je zgolj razloge, zaradi katerih svojega dela ni mogel opravljati pravočasno, strokovno in kvalitetno. Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo tožnikovega zagovora. Ker je ugotovilo, da tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, je presodilo, da mu je tožena stranka utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama. Razlog nesposobnosti je v 2. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora biti tak, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR).

13. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tako s pravnimi kot tudi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja na pritožbene navedbe.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka v sodnem postopku zatrjevala še druge razloge, ki jih v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla. Tožena stranka je po presoji pritožbenega sodišča tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala zgolj razloge, ki so zelo določno in obširno opisani že v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Natančneje pa se pritožbeno sodišče do tega očitka ne more opredeliti, saj tožnik v pritožbi ne pojasni, katere razloge naj bi tožena stranka v sodnem postopku uveljavljala, ni pa jih navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

15. Neutemeljen je očitek, da tožena stranka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpeljala na zakonit način, ker tožnika ni sproti opozarjala na vsako storjeno napako. Iz izvedenih dokazov (izpoved priče F.F.) izhaja, da je bil tožnik še pred začetim postopkom spremljanja njegovega dela večkrat tako pisno po elektronski pošti kot tudi ustno opozorjen na napake oziroma pomanjkljivosti pri opravljanju dela. Poleg tega pa pritožbeno sodišče dodaja, da ne ZDR ne interni akti tožene stranke od nje ne zahtevajo, da bi morala delavce posebej sproti opozarjati na vsako storjeno napako oziroma pomanjkljivost, zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga v nobenem primeru ne bi bila nezakonita. Tožena stranka je pri izvedbi postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ravnala v skladu s svojimi internimi akti. Ti pa dajejo delavcem tožene stranke celo več pravic, kot bi jih imeli po določbah ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (drugi odstavek 83. člena in tretji odstavek 88. člena ZDR).

16. Povsem pavšalen in neutemeljen je pritožbeni očitek, da tudi drugi zaposleni pri toženi stranki v času nadomeščanja tožnika oglasov niso združevali do 14. ure in poročil niso oddajali do 17. ure. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje so zaslišane priče (F.F., D.D., E.E.) smiselno enako izpovedale, da delavci v času nadomeščanja tožnika z opravljanjem njegovega dela niso imeli težav, da so ga opravljali pravočasno in brez napak, zraven pa so v določen obsegu opravljali tudi svoje siceršnje naloge. V dveh ugotovljenih primerih delo ostalih zaposlenih sicer res ni bilo opravljeno pravočasno, vendar so bili za to podani objektivni razlogi, ki pa v primeru tožnikovih zamud niso obstajali, kar je tožena stranka posebej preverila.

17. V postopku se je prav tako izkazalo, da razlog za tožnikove zamude pri združevanju oglasov ni v neažurnosti asistentk, ki so morale tožniku na njegovo zahtevo posredovati manjkajoče podatke. Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnik v vseh primerih podatke od asistentk zahteval prepozno, kar velja tudi za mesečno združevanje pogodb, v nekaterih primerih pa zahtevanih podatkov za opravo svojega dela ni potreboval (potrebni podatki so mu bili na voljo v mediaplanu oziroma je lahko oglase združil zgolj na podlagi imena oglasa in ni potreboval 7-mestne kode, kar mu je bilo večkrat pojasnjeno). Tudi dejstvo, da je mediaplan za združevanje oglasov naročnika A. prejel šele ob četrtkih po 15. uri, samo po sebi ne bi smelo vplivati na pravočasnost njegovega dela, saj je bil rok zanj podaljšan do petka do 15. ure. Sicer pa so zaslišane priče F.F., D.D. in E.E. izpovedale, da so bili tožniku potrebni podatki na voljo pravočasno, če je za njih pravočasno zaprosil. V vsakem primeru pa tožena stranka delavcem nepravočasno opravljenega dela, do katerega je prišlo iz objektivnih razlogov, ni štela v škodo (izpoved prič F.F. in D.D.). Tožnik v pritožbi omenja tudi, da se je število oglasov naročnika A. povečalo s 300 na 400. Sodišče prve stopnje je presodilo, da se obseg tožnikovega dela pri toženi stranki ni povečal, čeprav so se kasneje oglasom B. pridružili še oglasi C. in šestih tematskih programov. Število vseh oglasov skupaj se je namreč postopno zmanjševalo, oglasov na tematskih programih pa celo ni bilo več. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tudi izhaja, da se je obseg dela med letom spreminjal in da je bil tožnik spremljan v obdobju leta, ko je dela manj.

18. Tožnik tudi v pritožbi vztraja, da bi moral en delavec združevati oglase samo za en televizijski program. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je tožnik vztrajal pri svojem načinu opravljanja dela, ki pa je bilo bolj zamudno in ga ni želel spremeniti, čeprav mu je bilo večkrat pojasnjeno, kako naj dela, da bo delo opravil hitreje. Tudi na predlog, da naj bi en terminski planer združeval oglase le enega televizijskega programa, mu je tožena stranka pojasnila (čeprav ji ne bi bilo treba, saj gre za organizacijo dela, ki se ji mora delavec podrediti), da je tak način, ko en terminski planer združuje oglase vseh programov, bolj optimalen, saj se oglasi na različnih televizijskih programih ponavljajo in tako ne prihaja do nepotrebnega podvajanja dela. Glede na to, da so drugi delavci v času nadomeščanja tožnika njegovo delo opravili brez težav (in zraven še nekaj svojega dela), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obseg dela ni bil takšen, da ga tožnik ne bi mogel opraviti pravočasno in da to torej ni bil razlog, da tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov.

19. Neutemeljeno tožnik sodišču prve stopnje očita, da pri oceni verodostojnosti izpovedi prič D.D. in E.E. ni upoštevalo, da sta še vedno zaposleni pri toženi stranki. Delovno razmerje priče pri eni od pravdnih strank namreč samo po sebi ne more vplivati na oceno verodostojnosti izpovedi te priče, drugih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v verodostnojnost izpovedi pa tožnik v pritožbi ne navaja. Dokazna ocena vseh zaslišanih prič pa je sicer povsem ustrezna, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).