Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, pravilno štelo, da je podan v 2. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih določen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V skladu z navedeno določbo je nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, zaradi česar ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku 11. 3. 2013. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se ugotovi, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še vedno traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2001 in da se toženi stranki naloži, da tožnika pozove nazaj na delo, mu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v z zakonom predpisana socialna zavarovanja, mu v vsakokratni mesečni višini obračuna bruto plačo, skladno s pogodbo o zaposlitvi, ter mu po odvodu davkov in prispevkov iz delovnega razmerja izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za plačo prejšnjega meseca. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik v obdobju, ko je tožena stranka spremljala njegovo delo, ni dosegel pričakovanih rezultatov dela, saj dela ni opravil pravočasno, strokovno in kvalitetno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na izpovedbo prič, ki so v delovnem razmerju pri toženi stranki in že zaradi tega niso pošteno in po resnici izpovedovale. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj tožniku ni bila dana možnost poštenega obravnavanja pred sodiščem. Tožnik ne more razumeti, da se mu je po 11 letih strokovnega, pravočasnega in kvalitetnega dela pričelo očitati, da dela ne opravlja strokovno, pravočasno in kvalitetno, čeprav svojega dela ni spremenil. Tožena stranka je tožnika sicer opozorila na napake in mu dala možnost zagovora ter ga je več mesecev intenzivno spremljala, vendar tožnik želi, da Vrhovno sodišče presodi, ali ne gre v tem primeru za nedovoljeno oženje pravic delavcev in samovoljno razlago postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče ni preverjalo, ali je tožena stranka res sledila določbam materialnega prava, ki delodajalcu nalagajo, da v primeru ugotovitve nesposobnosti, delavca na to opozori in mu da možnost zagovora. Tožena stranka ni preverila, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Zgolj zato, ker so vse zaslišane priče zaposlene pri toženi stranki, tožniku ni bila kratena možnost obravnavanja pred sodiščem. Revizijski očitek je tudi nerazumljiv, saj sta stranki kot priče predlagali izključno zaposlene pri toženi stranki, kar je glede na vsebino spora tudi razumljivo. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem priče D. D., ki je bila tudi zaslišana. Zgolj to, da so priče zaposlene pri toženi stranki in da sta dve priči bili tožniku nadrejeni ter da sta sodelovali v postopku ugotavljanja pričakovanih delovnih rezultatov in ocenjevanja dela tožnika, v ničemer ne krši tožnikove pravice do obravnavanja pred sodiščem.

7. Revizijska graja, da je tožnik 11 let delo opravljal strokovno, pravočasno in kvalitetno, da v spornem obdobju svojega dela ni spremenil, in da zato ne more sprejeti ocene tožene stranke, da dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, pomeni v pretežnem delu izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Tudi sicer je to revizijsko zatrjevanje v nasprotju z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik še pred začetkom postopka spremljanja njegovega dela večkrat pisno in ustno opozorjen na napake oziroma pomanjkljivosti pri opravljanju dela. Sicer pa za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni bistveno, kako je tožnik svoje delo opravljal pred obdobjem, za katerega je tožena stranka ugotavljala, ali je tožnik delo opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno.

8. Sodišče druge stopnje je zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo tudi s stališča predhodnega postopka, ki ga je bila tožena stranka dolžna izvesti, na podlagi svojih splošnih aktov, to je pravilnika o sistemizaciji delovnih mest in pravilnika o delovnih razmerjih. Pravilnika namreč določata, da mora neposredno nadrejeni delavec, če ugotovi, da delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, tega pisno opozoriti in mu določiti pisne kriterije za pričakovane delovne rezultate. Na podlagi teh kriterijev ga mora nato spremljati najmanj en mesec in nato podati oceno napredka delavca. Če napredka ni, lahko prične s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka te obveznosti v celoti izpolnila. Pri tem je izhajalo iz naslednjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano: - neposredno nadrejena delavca sta tožniku na sestanku 6. 12. 2012 predočila napake in pomanjkljivosti pri njegovem delu in ga seznanila s pričakovanimi rezultati dela; - na tem sestanku je bilo določeno obdobje spremljanja tožnikovega dela (od 6. 12. 2012 do 7. 1. 2013), ki je bilo zaradi tožnikove odsotnosti podaljšano do 4. 2. 2013; - na sestanku 4. 2. 2013 so bili tožniku predstavljeni rezultati spremljanja njegovega dela; - tožena stranka je tožniku 15. 2. 2013 omogočila zagovor in mu 11. 3. 2013 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

9. Tožnikov poziv Vrhovnemu sodišču, da naj presodi, ali gre v tem primeru za nedovoljeno oženje pravic delavcev in samovoljno razlago postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je sicer nekoliko nejasen, saj tožnik ne navaja, v čem naj bi šlo za nedovoljeno oženje pravic delavcev in samovoljno razlago postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, pravilno štelo, da je podan v 2. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) določen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V skladu z navedeno določbo je nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, zaradi česar ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

10. Pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljena odločilna dejstva, na podlagi katerih sta sodišči utemeljeno zaključili, da tožnik dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, so predvsem naslednja: - tožnik v obdobju, ko je tožena stranka spremljala njegovo delo, 17 krat ni združil vseh oglasov za tekoči dan do 14. ure, kot se je to od njega zahtevalo, - tožnik je večkrat oddal nepopolno ali nedokončano poročilo, - tožnik 25 krat v obdobju spremljanja ni zaključil poročila o nezdruženih oglasih in ga posredoval asistentom vodij projektov do dogovorjene 17. ure, - tožnik je nepravilno združeval oglase za naročnika B. B..

11. Protispisna je revizijska navedba, da sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, ali je tožena stranka upoštevala obveznost, da pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti, delavca pisno seznani z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogoči zagovor. Obe sodišči sta zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojali tudi s stališča, ali je tožena stranka izpolnila obveznost iz drugega odstavka 85. člena ZDR in tožniku pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti omogočila zagovor v roku, ki ne sme biti krajši do treh delovnih dni. Ugotovili sta, da je tožena stranka tožniku tak zagovor omogočila in da se je tožnik zagovora udeležil. V pisnem vabilu na zagovor je bil naveden obrazložen razlog, zaradi katerega je delodajalec nameraval odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum ure in kraj zagovora (tretji odstavek 83. člena ZDR).

12. Prav tako je protispisna revizijska navedba, da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni preverila, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Sodba sodišča prve stopnje ima glede upoštevanja te določbe obširne razloge v 20. točki obrazložitve. Tožnik s pritožbo teh razlogov niti ni izpodbijal, zato se sodišče druge stopnje do njih niti ni posebej opredeljevalo, temveč je v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava soglašalo s pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.