Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali sta sodišči utemeljeno odstopili od splošnega pravila, da se skupno premoženje bivših zakoncev pri določitvi deležev na njem obravnava celovito?“

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali sta sodišči utemeljeno odstopili od splošnega pravila, da se skupno premoženje bivših zakoncev pri določitvi deležev na njem obravnava celovito?“

Obrazložitev

1. Tožnik je bil na pravdo napoten iz nepravdnega postopka in je zahteval ugotovitev, da sta nepremičnini parc. št. 2461 in 2462/1 k.o. ... skupno premoženje in da je njegov delež na tem premoženju 7/10. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju odločilo, da parc. št. 2462/1 spada v skupno premoženje in da je solastninski delež vsake od pravdnih strank na tej nepremičnini ½. Glede parc. št. 2461 pa je zahtevek zavrnilo. Višje sodišče je odločitev v zvezi s parc. št. 2462/1 potrdilo, odločitev o zavrnitvi zahtevka glede parc. št. 2461 pa razveljavilo.

2. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo, da tudi parc. št. 2461 k.o. ... spada v skupno premoženje. Navedlo je, da je bila nepremičnina sicer pridobljena s preužitkarsko pogodbo, katere sopogodbenica je bila le toženka, da pa sta oba bivša zakonca izpolnjevala obveznosti iz te pogodbe. Sodišče je odločilo, da je toženka v večji meri izpolnjevala obveznosti po pogodbi in da ji gre za to večji delež na tej nepremičnini. Tako je odločilo, da ima tožnik na tej nepremičnini le ¼ solastninski delež. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije. Poudarja, da je bil pristop obeh sodišč napačen, ker nista premoženja obravnavali celovito in upoštevali prispevkov obeh pravdnih strank v vsem obdobju skupnega ustvarjanja. Opozarja, da pri odločanju o deležih na parc. št. 2461 nista upoštevali okoliščin iz 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in dejstva, da je sicer morda toženka več prispevala pri izpolnjevanju obveznosti iz preužitkarske pogodbe, da pa je tožnik sicer več prispeval k ustvarjanju skupnega premoženja. Poudarja, da je na napačen pristop sodišč opozarjal že med postopkom, zlasti na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 231/2008, da pa višje sodišče njegovega ugovora ni upoštevalo. Opozarja, da se je višje sodišče sklicevalo na odločbo II Cp 1006/93, ki obravnava povsem drugačen življenjski dogodek. Toženec opozarja, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo odstopilo od uveljavljene sodne prakse in pri tem opozarja na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 231/2008, II Ips 347/2009 in II Ips 869/2009. 4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je od odločitve v tem primeru mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse, zato je predlogu ugodilo tako, da je revizijo dopustilo glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa (tretji odstavek 367. c člena Zakona o pravdnem postopku).