Jedro

Skupno premoženje zakoncev je praviloma nedeljiv materialnopravni pojem in da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Glede na dejstvo, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, to pomeni, da so od tega dopustne določene izjeme. Tako je sodna praksa že večkrat zavzela tudi stališče, da je zaradi posebnega vložka enega izmed zakoncev v nepremičnino, ki predstavlja skupno premoženje razvezanih zakoncev, mogoče določiti deleže zakoncev v drugačnem razmerju na eni in v drugačnem razmerju na drugi nepremičnini.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja parc. št. 2461 – dvorišče v izmeri 466 m2 ter stanovanjska stavba v izmeri 59 m2, vpisana v z.k. vl. 1210, skupno premoženje pravdnih strank in da na tej nepremičnini znaša solastninski delež tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) ¼ celote, tožene stranke (v nadaljevanju toženka) pa ¾ celote. V presežku do zahtevane višine solastninskega deleža tožnika na navedeni nepremičnini, in sicer do ½ celote je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo ter o stroških celotnega pravdnega postopka odločilo tako, da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.566,14 EUR v 15 dneh od prejema prvostopenjske sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Proti citirani sodbi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava – 2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da pritožbeno sodišče ugotovi, da znaša solastniški delež tožnika pri navedeni nepremičnini ½ celote in v stroškovnem delu sodbe tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti vse pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka izpodbija obsodilni del sodbe (smiselno prvi in drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe) ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava – 2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP in s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri celotne zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev sodbe v izpodbijanem obsegu in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pravdni stranki na pritožbo druge nista odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V obravnavani zadevi je že pravnomočno odločeno, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank parc. št. x (dvorišče v izmeri 359 m2 ter stanovanjska stavba v izmeri 94 m2), vpisana v z.k. vl. 1211 in da znaša solastninski delež tako tožnika kot toženke na tem skupnem premoženju vsakega do ½ celote. Takšna odločitev vsebovana v sodbi z dne 9. 12. 2009 je postala pravnomočna, pritožbeno sodišče pa je ob reševanju pritožbe tožnika razveljavilo prvostopno odločitev, vsebovano v navedeni sodbi, s katero je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi parc. št. 2461, katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je toženka na podlagi pogodbe o preužitku z dne 22. 7. 2002 in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

7. Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri očitanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti – drugi odstavek 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tokrat sodišče prve stopnje vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev o še odprtem delu tožbenega zahtevka, pravilno in tudi v popolni meri ugotovilo, glede na te pa je uporabilo pravo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določila drugega odstavka 51. člena in drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ko je predhodno pravilno opredelilo naravo preužitkarske pogodbe kot odplačnega pravnega posla. Sprejeto odločitev je skrbno, vsestransko in razumno obrazložilo, pri svojem delu pa ni storilo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato slednje v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le dodaja: K pritožbi tožeče stranke:

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku prisodilo delež na skupnem premoženju zgolj v solastninskem deležu ¼, kršilo prvi odstavek 59. člena ZZZDR, ki pravi, da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka in da se pri delitvi skupnega premoženja glede na obstoj citirane zakonske domneve ne morejo uporabiti določila 216. člena ZPP o prostem preudarku, ker da je kakršenkoli sodni preudarek v takšnih zadevah omejen s citirano zakonsko domnevo, razen tega pa se omenjeno določilo nanaša na uporabo prostega preudarka pri odškodninskih oziroma drugih dajatvenih zahtevkih, ne pa pri zadevah delitve skupnega premoženja bivših zakoncev. Vse navedeno je res, vendar je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje potem, ko je zaključilo, da nepremičnina parc. št. x spada v skupno premoženje pravdnih strank, tudi izhajalo iz navedene zakonske domneve, da sta deleža zakoncev na tem premoženju enaka, vendar je glede na dokazni postopek povsem pravilno, ob dejstvu, da citirano zakonsko določilo tudi določa, da lahko zakonca dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju, kot je domneva, zaključilo, da je toženka k temu premoženju prispevala več, zato je njen solastninski delež ocenilo na ¾, tožnikov pa na ¼ celote. Res je tudi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe uporabilo določbo 216. člena ZPP, vendar po tem, ko je v dokaznem postopku ugotovilo, katera dela v zvezi s sporno nepremičnino oziroma preužitkarsko pogodbo in koliko časa je opravljal tožnik in koliko teh obveznosti iz pogodbe in prav tako koliko časa je izvrševala toženka (od prenehanja življenjske skupnosti – april 2007 do smrti preužitkarice – junij 2008 je izključno vse obveznosti iz preužitkarske pogodbe izvrševala toženka sama). Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, zakaj je sodišče o deležu odločilo tudi po prostem preudarku, in sicer ker matematično natančno in numerično izraženo ovrednotenje prispevkov zakoncev pri izpolnjevanju obveznosti z upoštevanjem vseh okoliščin iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR, niti ni mogoče. Navedeno pomeni, da sodišče o zahtevku tožnika ni odločilo zgolj po prostem preudarku, temveč po prosti presoji okoliščin, navedenih v drugem odstavku 59. člena ZZZDR, in sicer kako sta pravdni stranki prispevali k nastanku tega skupnega premoženja.

9. Res je, kot nadalje poudarja pritožba, ko se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 231/2008 z dne 5. 11. 2009, da je določbi 51. in 59. člena ZZZDR potrebno razumeti tako, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem in da ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja ni mogoče. Glede na dejstvo, da je skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, to pomeni, da so od tega dopustne določene izjeme. Tako je sodna praksa že večkrat zavzela tudi stališče, da je zaradi posebnega vložka enega izmed zakoncev v nepremičnino, ki predstavlja skupno premoženje razvezanih zakoncev, mogoče določiti deleže zakoncev v drugačnem razmerju na eni in v drugačnem razmerju na drugi nepremičnini.(1) Prav za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je obveznosti iz pogodbe o preužitku, na podlagi katere je sporno nepremičnino pridobila toženka, v večji meri in tudi dalj časa (nekaj časa izključno) izvrševala toženka, zato je temu primerno tudi določilo solastninske deleže. Na nastanek in ohranitev skupnega premoženja, ki ga predstavlja sporna parcela, ni vplival dohodek zakoncev, zato sodišče njunih dohodkov, kar je sicer pravilno upoštevalo pri že pravnomočno ugotovljenem deležu na skupnem premoženju (stanovanjski hiši, ki sta jo skupaj gradila), pri določitvi deležev glede sporne parcele pravilno ni upoštevalo, kot tudi ne drugih okoliščin, na podlagi katerih je odločilo o deležih na že pravnomočno ugotovljenem skupnem premoženju, zato pritožbeno sodišče vsa ta pritožbena izvajanja kot neutemeljena zavrača. 10. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da toženka zakonske domneve o enakosti deležev na skupnem premoženju ni izpodbijala, ker da v svojih vlogah in ostalih navedbah ni ugovarjala in dokazovala, da bi bila vrednost oskrbe po preužitkarski pogodbi manjša kot pa vrednost pridobljene nepremičnine. Glede tega pritožbeno sodišče le poudarja, da je toženka ves čas postopka nasprotovala zahtevku tožnika, da nepremičnina parc. št. x spada v skupno premoženje ter je na tem uveljavljala izključno lastninsko pravico, kar pomeni, da je s tem izpodbijala tudi zakonsko domnevo.

11. Neutemeljena pa je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve sodišča prve stopnje, ker da bi moralo sodišče posebej ugotavljati uspeh glede na ugotovitev obsega skupnega premoženja in posebej uspeh glede na prisojeni delež na skupnem premoženju. Takšno razlogovanje pritožbe nima podlage v določilih ZPP, ki se nanašajo na pravdne stroške. Sodišče namreč o teh odloči glede na končni uspeh ene in druge stranke v postopku, pri čemer predstavlja ugotovitev obsega skupnega premoženja temelj za določitev solastninskega deleža na tem premoženju, odločitev o tem pa predstavlja uspeh ene in druge stranke. Pritožbeno sodišče zato tudi ta pritožbena izvajanja kot neutemeljena zavrača. K pritožbi toženke:

12. Toženka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da obravnavana nepremičnina spada v skupno premoženje pravdnih strank in sodišču prve stopnje očita zmotne dokazne zaključke izvedenih dokazov ter posledične zmotne uporabe materialnega prava iz razloga, ker se je s pogodbo o preživljanju izključno toženka obvezala preživljati Z. – izročevalko - preužitkarico, torej sta bili stranki pogodbe le toženka in Z., medtem ko tožnik stranka te pogodbe ni bil. Takšni pritožbeni očitki so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, da je preužitkarsko pogodbo šteti za odplačno pogodbo, ki je glede ekvivalenta dajatev ene in druge stranke aleatornega značaja, zato je tudi pri takšni pogodbi, ne glede na njeno določilo, da se jo je zavezala izključno izvrševati toženka, pomembno, kdo jo je izvrševal in v kakšnem obsegu ter koliko časa. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo in presodilo, in sicer je o zadevi odločilo v skladu z že uveljavljeno sodno prakso, ki jo povzema tudi pritožba. Ob tem ni moč pritrditi pritožbenemu stališču, da je sodna praksa v takih primerih različna, in sicer da je po nekaterih stališčih, ki izhajajo iz kar nekaj sodnih odločb treba, da sta obveznost iz pogodbe izpolnjevala oba zakonca, po drugih stališčih pa ni potrebno izpolnjevanje pogodbe obeh zakoncev, ker da zadostuje, da je eden soprispeval svoje delo oziroma sredstva v življenjsko skupnost in s tem kril manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, kar je slednji namenil za preživljanje preživljanca. Oboje namreč pomeni eno, da sta ali oba s svojim delom prispevala, ali pa da je eden zakonec s svojim drugačnim prispevkom omogočil drugemu zakoncu neposredno izvrševati obveznosti iz izročilne ali preužitkarske pogodbe. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru.

13. Res je, kot nadalje trdi pritožba, da je tožnik neposredno s svojim delom v manjšem obsegu izvrševal pogodbene obveznosti in tudi krajši čas kot toženka, vendar je z drugim svojim delom toženki omogočil, da je v večji meri izvrševala te obveznosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pravilno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da je toženka od prenehanja življenjske skupnosti pa do smrti preužitkarice sama izvrševala pogodbene obveznosti (ravno v tem času so bile najzahtevnejše), kar vse se kaže v pravilnem razmerju določitve solastninskih deležev v obsegu, kot je te določilo sodišče prve stopnje.

14. Po vsem obrazloženem pritožbeno sodišče pritožbama ni moglo priznati uspeha, zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje – 353. člen ZPP.

15. O stroških pritožbenega postopka obeh strank je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sta dolžni sami nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Tako Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 1006/93