Jedro

Presoja dobroverne posesti.

Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. To pa je takrat, ko utemeljeno misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni izročiti tožeči stranki v neposredno posest nepremičnino, parc. št. X1, k.o. S. in odstraniti s te nepremičnine ograjo, postavljeno po južni, vzhodni in zahodni meji parcele, ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.008,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi sodbe toženi stranki do plačila.“ Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 291,19 EUR.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan izročiti tožnici v neposredno posest nepremičnino, parc. št. X1, k.o. S. in odstraniti s te nepremičnine ograjo ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino. Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati tožencu njegove pravdne stroške v znesku 660,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da bi lahko toženec na podlagi listin, s katerimi razpolaga, izvedel zemljiškoknjižni prepis lastništva parc. št. X1, k.o. S., saj to brez overjenega zemljiškoknjižnega dovolila lastnice pač ni mogoče. Toženec pa s tožničino pravno prednico tudi sicer ni sklenil nobenega pravnega posla v zvezi s to nepremičnino. Na podlagi geometrove oznake na skici izmere še ni mogoče zaključiti, da je bila kupna pogodba sklenjena. Neobrazložen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila cena 1000 DEM sprejemljiva za sporno zemljišče. Ker gre za nepremičnino, tudi ne pride v poštev teorija realizacije, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Tožničina pravna prednica pogodbe ni podpisala, zato toženec, kljub temu, da je bil posestnik sporne nepremičnine, ni mogel biti v dobri veri. Ker zavezovalni pravni posel ni bil sklenjen v pravilni obliki, ne more biti zakonit pravni naslov in podlaga za dobro vero ter priposestvovanje. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je obrazložitev o teh tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Tožnica s tožbo zahteva, da ji toženec izroči v posest nepremičnino, parc. št. X1, k.o. S. in da s te nepremičnine odstrani ograjo ter opusti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino. Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine, ki jo je pridobila od svoje tete M. Ž. na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 20.3.2000 (priloga A6). Tožničin zahtevek na izročitev stvari in prepoved posegov temelji na določilih 92. člena in 99. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ).

Toženec pa je tekom pravde ugovarjal (le), da je navedeno nepremičnino, za katero ni bilo sporno, da jo ima v posesti, priposestvoval in s tem na njej pridobil lastninsko pravico. Navajal je, da njegova posest temelji na kupni pogodbi, ki jo je sklenil s tedanjo lastnico – tožničino teto M. Ž., ki sicer ni izpolnjevala obličnostnih zahtev, bila pa je obojestransko realizirana. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je toženec sporno nepremičnino priposestvoval in tako na njej s potekom priposestvovalne dobe dne 26.3.2007 pridobil lastninsko pravico, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Vendar pa pritožba utemeljeno navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec sporno nepremičnino priposestvoval, napačen.

Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let (2. odstavek 43. člena SPZ v zvezi z 269. členom SPZ). Pridobitev toženčeve lastninske pravice na podlagi navedenega zakonskega določila ni izkazana. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec kot kupec M. Ž. kot prodajalki izročil kupnino za sporno nepremičnino, ta pa mu jo je izročila v posest, s čimer je bila njuna ustna kupoprodajna pogodba v zvezi s to nepremičnino v celoti realizirana (glej 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami - ZOR, ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07- OZ – pravni posel med tožencem in M. Ž. naj bi bil sklenjen v letu 1992). Vendar pa toženec kljub tej pogodbi ni mogel biti dobroverni posestnik sporne nepremičnine. Ne gre namreč spregledati, da predstavlja ta nepremičnina v naravi gozd, kar pomeni, da je bila za veljavnost omenjene kupoprodajne pogodbe predpisana naknadna odobritev pristojne upravne enote ter da je bila pogodba tako sklenjena pod odložnim pogojem te odobritve (glej 29. člen takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih – Ur. l. SRS, št. 26/73 s spremembami – ZKZ, podobno določa tudi sedaj veljavni ZKZ v 22. členu – Ur. l. RS, št. 59/96; glej tudi sklep VS RS II Ips 835/2007), do katere pa ni prišlo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da navedena odobritev upravne enote ni relevantna, ker gre za priposestvovanje. Toženec se je namreč zavedal, da pogodbe ni odobrila upravna enota in da je bila pogodba zato neveljavna ter da njegova posest tako ni temeljila na veljavnem pravnem naslovu, zato ni mogoče zaključiti, da je bil dobroverni posestnik sporne nepremičnine. Priposestvovalec mora biti namreč v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. To pa je takrat, ko utemeljeno misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, kar v primeru, ko naj bi pridobil lastninsko pravico s pravnim poslom, pomeni, da mora utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice, ki so pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost prenosnika (glej M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 264 in 266; tako tudi sodba VSL I Cp 1782/2009). V obravnavani zadevi pa toženec ni mogel biti v dobri veri, saj poleg tega, da ni razpolagal z veljavnim pravnim naslovom, je vedel tudi, da ni vpisan (in da se glede na to, da ni razpolagal z listino, ki bi bila sposobna za vknjižbo njegove lastninske pravice, tudi ne bi mogel vpisati) kot lastnik v zemljiški knjigi, kar predstavlja pridobitni način za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla na nepremičnini (glej 49. člen SPZ - tako tudi prej veljavni 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s spremembami – ZTLR). Ker toženec tako ni bil dobroverni posestnik sporne nepremičnine, na njej tudi ni mogel pridobiti lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (2. odstavek 43. člena SPZ).

Kot že povedano, je toženec tožničinemu zahtevku na izročitev sporne nepremičnine v posest in prepovedi vznemirjanj ugovarjal le s tem, da je to nepremičnino priposestvoval in tako postal njen lastnik, kar pa se je izkazalo za neutemeljeno. Toženec pa sicer ni izpodbijal tožničine lastninske pravice – ni zahteval npr. ugotovitve (delne) ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere se je tožnica vknjižila kot lastnica sporne nepremičnine, oziroma ugotovitve neveljavnosti vknjižbe tožničine lastninske pravice (glej 243. člen Zakona o zemljiški knjigi – Ur. l. RS, št. 58/03 s spremembami – ZZK-1). Ker je tako tožnica nedvomno lastnica sporne nepremičnine, je v skladu z 92. členom SPZ upravičena do vrnitve te nepremičnine v neposredno posest. Kot že povedano, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da ima to nepremičnino v posesti toženec. Prav tako je tožnica kot lastnica v skladu s 1. odstavkom 99. člena SPZ upravičena od toženca zahtevati, da odstrani s te nepremičnine ograjo, za katero med pravdnima strankama prav tako ni bilo sporno, da jo je postavil toženec, in da opusti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je toženec dolžan izročiti tožnici v neposredno posest nepremičnino, parc. št. X1, k.o. S., in odstraniti s te nepremičnine ograjo, postavljeno po južni, vzhodni in zahodni meji parcele, ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino (5. alinea 358. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08 - v nadaljevanju ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, je v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče je tako tožnici na podlagi njenega stroškovnika v spisu in v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo 400 točk za sestavo tožbe, 400 točk za sestavo prve pripravljalne vloge, 100 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 5.3.2009, 400 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 5.5.2009, 200 točk za pristop na narok za glavno obravnavo dne 1.10.2009 in 100 točk za trajanje tega naroka, 20 točk za končno poročilo stranki, 116 EUR za plačano sodno takso za tožbo in 20% DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR) skupaj znaša 1.008,30 EUR, ki ji jih je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

Ker je tožnica s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 500 točk za sestavo pritožbe, 20 točk za poročilo stranki, 2% za materialne stroške in 20% DDV, kar skupaj znese 291,19 EUR, ki ji jih je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni. Ker tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ji pritožbeno sodišče le-teh ni dosodilo (1. odstavek 2. člena ZPP).