Jedro

Predlagatelj odstopa od sodne prakse ni izkazal. V vseh navedenih odločbah je revizijsko sodišče navedlo, da se dobrovernost posesti domneva in je dokazno breme na tisti od pravdnih strank, ki dobrovernost izpodbija. Sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi od tega pravila ni odstopilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala od sodišča naj razsodi, da ji je toženec dolžan izročiti v neposredno posest nepremičnino parc. št. 1112/374 k.o. ... in odstraniti s te nepremičnine ograjo, postavljeno po južni, vzhodni in zahodni meji parcele ter opustiti vsa nadaljnja poseganja v to nepremičnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine na podlagi sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju s pokojno M. Ž. in da ima toženec nepremičnino v posesti. Vendar je verjelo tožencu, da je s pokojno M. Ž. sklenil ustno prodajno pogodbo za sporno nepremičnino, ki je sicer kmetijsko zemljišče. Odločilo je, da dejstvo, da pravni posel ni bil sklenjen po pravilih Zakona o kmetijskih zemljiščih ne vpliva na morebitno (ne)dobrovernost toženca. Tako je odločilo, da je toženec lastninsko pravico priposestoval, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožnice in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. V obrazložitvi svoje odločitve je navedlo, da bi se toženec moral in mogel zavedati, da je pogodba neveljavna, ker ni bila sklenjena po pravilih Zakona o kmetijskih zemljiščih in da zaradi tega ni bil dobroveren.

3. Zoper odločbo sodišča druge stopnje toženec vlaga predlog za dopustitev revizije. Navaja, da je treba upravičenost do posesti presojati predvsem v razmerju do formalnega lastnika in ne v smislu obstoja vseh predpostavk za veljavnost pravnega posla, ki je bil podlaga za izročitev nepremičnine v posest kupcu. Meni, da če bi ta izpolnjeval vse predpostavke, do vprašanja priposestvovanja sploh ne bi moglo priti, saj bi se kupec lahko vknjižil kot lastnik na podlagi pravnega posla. Poudarja, da je vselej mogoče najti očitek nedobrovernosti posesti, če ne drugega pa dejstvo, da je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug. Navaja, da uveljavljena sodna praksa takega stališča ne potrjuje, niti zanj ni podlage v materialnem pravu in opozarja na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (II Ips 507/94, II Ips 556/96, II Ips 79/2000, II Ips 590/2007 in II Ips 119/2008). Meni, da navedene odločbe smiselno kažejo na to, da je sodišče druge stopnje odstopilo od uveljavljene sodne prakse. Toženec izpostavlja, da je pravno pomembno vprašanje, ali dejstvo, da pravnega posla za kmetijsko zemljišče ni odobrila pristojna upravna enota, izključuje dobrovernost kupčeve posesti in s tem možnost priposestvovanja takega zemljišča. 4. Predlog ni utemeljen.

5. Predlagatelj odstopa od sodne prakse ni izkazal. V vseh navedenih odločbah je revizijsko sodišče navedlo, da se dobrovernost posesti domneva in je dokazno breme na tisti od pravdnih strank, ki dobrovernost izpodbija. Sodišče druge stopnje v obravnavani zadevi od tega pravila ni odstopilo. Predlagatelj pa tudi ni izkazal, da bi bile okoliščine obravnavanega primera takšne, da bi odločitev o vprašanju, ki ga izpostavlja predlagateljica v predlogu, prispevalo k razvoju prava preko sodne prakse.

6. Ker pogoji za dopustitev revizije iz določbe prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP) niso podani, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).