Jedro

Ker je bil postopek na prvi stopnji končan dne 12. 3. 2008, je ob odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje o dopustitvi revizije pravilno odločilo po določilu 32. člena ZDSS-1. Utemeljenost pritožbe zoper sklep o nedopustitvi revizije je bilo zato potrebno presojati po določilih ZDSS-1 in ne določilih ZPP-D (in v tem okviru 367.a členu ZPP-D), za kar se zavzema tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. 1005-5/2007-19 z dne 29. 6. 2007 spremeni tako, da se tožniku prizna pravica do nadomestila za ločeno življenje od 1. 7. 2007 dalje. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati iz naslova mesečnih zneskov, zapadlih od 6. 8. 2007 do 6. 3. 2008, skupaj znesek 2.368,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v bodoče dospele zneske do vsakega 5. dne v mesecu, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazložilo je, da bi tožniku pripadalo uveljavljano nadomestilo ob upoštevanju 1. člena Uredbe o skupnih osnovah in kriterijih, na podlagi katerih delavcem v državnih organih in funkcionarjem, ki jih imenuje Vlada RS, pripada nadomestilo za ločeno življenje (Ur. l. RS, št. 46/2002, v nadaljevanju: uredba) le v primeru, če bi od razporeditve dalje živel ločeno od svoje družine. Ker ta ob razporeditvi na delo v enoto helikopterskih oddelkov v Cerklje ob Krki dne 1. 8. 2004 še ni živel v izvenzakonski skupnosti ali pa tega toženi stranki ni sporočil, do nadomestila ni upravičen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo pravico do nadomestila za ločeno življenje in toženi stranki naložilo plačilo 2.368,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede odločitve o plačilu v bodoče dospelih zneskov je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Kot bistveno za priznanje nadomestila za čas od 1. 7. 2007 dalje je štelo, da tožnik zaradi službenih potreb živi ločeno od svoje družine od junija 2007. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je sklenilo, da revizije ne dopusti.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 in navaja, da med odločitvami sodišča druge stopnje o pomembnem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o plačilu nadomestila za ločeno življenje (v nadaljevanju: nadomestilo) še ni odločalo. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in s sprejeto odločitvijo bistveno vplivalo na pojmovanje pravice do nadomestila. Čas razporeditve delavca mora sovpadati z začetkom ločenosti od družine, kar v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da razlog za nastanek ločenega življenja ni bil na strani tožene stranke (razporeditev), temveč se je tožnik sam zavestno odločil, da bo ustvaril družino izven kraja zaposlitve. Tožena stranka se sklicuje tudi na določilo 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) in navaja, da je odločitev Vrhovnega sodišča v tej zadevi ključnega pomena za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe materialnega prava ter za razvoj prava preko sodne prakse. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da revizijo dopusti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po 2. alinei prvega odstavka citiranega člena.

6. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu, sodna presoja Vrhovnega sodišča pa je omejena izključno na vprašanje, ali je stranka dokazala obstoj razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Pritožbene navedbe, iz katerih izhaja nestrinjanje tožene stranke z meritorno odločitvijo sodišča druge stopnje, zato ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga.

7. Pritožba neuspešno navaja, da v sodni praksi sodišča druge stopnje ni enotnosti o pravnem vprašanju, ki je bilo bistvenega pomena za odločitev, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Vrhovno sodišče je že v večjem številu svojih odločb(1) zavzelo stališče, da zgolj pavšalno zatrjevanje obstoja neenotne sodne prakse ne zadošča, temveč mora stranka uveljavljani pritožbeni razlog utemeljiti z navedbo konkretnih sodnih odločitev. Tega tožena stranka v obravnavani pritožbi ni storila.

8. Nepravilno je pritožbeno sklicevanje na določilo 367.a člena ZPP. To določilo je začelo veljati dne 1. 10. 2008 z novelo ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) in ureja institut dopuščene revizije, o kateri odloča Vrhovno sodišče. V izpodbijanem sklepu gre za vsebinsko drugačen institut, in sicer dopuščeno revizijo po 5. točki 31. člena ZDSS-1, ki je urejena v 32. členu tega zakona in o kateri odloča višje sodišče (Vrhovno sodišče odloča le o pritožbi zoper sklep, da se revizija ne dopusti). Z dnem uveljavitve ZPP-D je določilo 32. člena ZDSS-1 resda prenehalo veljati, vendar se v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZPP-D v primeru, da je bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. Ker je bil v obravnavani zadevi postopek na prvi stopnji končan dne 12. 3. 2008, je ob odločanju o pritožbi sodišče druge stopnje o dopustitvi revizije pravilno odločilo po določilu 32. člena ZDSS-1. Utemeljenost pritožbe zoper sklep o nedopustitvi revizije je bilo zato potrebno presojati po določilih ZDSS-1 in ne določilih ZPP-D (in v tem okviru 367.a členu ZPP-D), za kar se zavzema tožena stranka.

9. Ker tožena stranka ni dokazala obstoja pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Op. št. (1): npr. sklepi Dsp 18/2008 z dne 25. 3. 2008, 5/2009 in 10/2009 z dne 24. 2. 2009, idr..