Jedro

Ker je bil tožnik napoten na delo izven kraja svoje stalne zaposlitve in hkrati izven kraja stalnega prebivališča svoje družine, mu pripada pravica do nadomestila za ločeno življenje v višini, kot je določena v Ugotovitvenem sklepu o zneskih dnevnic za službeno potovanje in nadomestilo za ločeno življenje.

Tožnik je iz naslova nadomestila za ločeno življenje upravičen le do izplačila zneskov, ki so zapadli v plačilo do dneva odločitve sodišča prve stopnje, saj sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je že zapadla do konca glavne obravnave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „1. Odločba tožene stranke št. 1005-5/2007-19 z dne 29.6.2007 se spremeni tako, da se tožniku prizna pravica do nadomestila za ločeno življenje od 1. 7. 2007 dalje. Tožena stranka mora tožniku v roku 8 dni plačati 2.368,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: od zneska 296,11 EUR od 6. 8. 2007 dalje do plačila, od zneska 296,11 EUR od 6. 9. 2007 dalje do plačila, od zneska 296,11 EUR od 6. 10. 2007 dalje do plačila, od zneska 296,11 EUR od 6. 11. 2007 dalje do plačila, od zneska 296,11 EUR od 6. 12. 2007 dalje do plačila, od zneska 296,11 EUR od 6. 1. 2008 dalje do plačila, od zneska 296,11 EUR od 6. 2. 2008 dalje do plačila in od zneska 296,11 EUR od 6. 3. 2008 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 546,62 EUR v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede plačila v bodoče dospelih zneskov) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 321,46 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamudne z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se spremeni odločba tožene stranke št. 1005-5/2007-19 z dne 29. 6. 2007 tako, da se mu prizna pravica do nadomestila za ločeno življenje od 1. 7. 2007 dalje in da mu mora tožena stranka v roku 8 dni izplačati 2.368,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov v višini 296,11 EUR za posamezni mesec in sicer za julij, avgust, september oktober, november in december 2007 ter januar in februar 2008 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vsakega od 6. v mesecu za znesek iz preteklega meseca, ter v bodoče dospele zneske do vsakega 5. v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 163,86 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek po priznanju pravice do nadomestila za ločeno življenje z obrazložitvijo, da tožniku ta pravica ne pripada, ker ob razporeditvi na delo v enoto Cerklje ob Krki še ni živel v izven zakonske skupnosti, nima opore v Uredbi o skupnih osnovah in kriterijih, na podlagi katerih delavcem v državnih organih in funkcionarjem, ki jih imenuje Vlada Republike Slovenije, pripada nadomestilo za ločeno življenje. V tožnikovem primeru so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih uredba in pravilnik o plačah Ministrstva za obrambo in organov v sestavi določata za priznanje pravice do nadomestil. Tožnik je razporejen na delo izven kraja stalne zaposlitve in izven kraja stalnega bivališča svoje družine in zato zaradi službenih potreb živi ločeno od svoje družine, pri čemer pa ni bistveno, da je tožnikova izven zakonska skupnost, ki jo je skladno z določbo 2. odstavka 2. člena uredbe in 2. odstavka 46. člena pravilnika treba šteti za družino, nastala šele po prerazporeditvi tožnika. Tožnik ima pravico do nadomestila od takrat, ko se stečejo vsi pogoji. Stališče kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ustvarja neenake položaje in razlike med delavci, za katere ni opravičljivega razloga in pomenijo kršitev ustavne pravice iz 14. člena Ustave RS. Razlike med delavci, ki so zaradi službenih potreb razporejeni ali napoteni na delo izven kraja svojega bivanja, zaradi česar so ločeni od družine, ni mogoče delati zaradi okoliščine, da so nekateri najprej ustvarili družino in bili šele nato razporejeni na delo izven kraja stalnega bivališča, drugi pa so bili najprej razporejeni na delo, nato pa so si ustvarili družino.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo deloma napačno ugotovitev.

Uredba o skupnih osnovah in kriterijih, na podlagi katerih delavcem v državnih organih in funkcionarjem, ki jih imenuje Vlada Republike Slovenije, pripada nadomestilo za ločeno življenje (Uredba, Ur. l. RS, št. 46/2002) v 1. členu določa, da ima delavec, ki je zaradi službenih potreb razporejen ali napoten na delo izven kraja svoje stalne zaposlitve in hkrati izven kraja stalnega prebivališča svoje družine ter zato zaradi službenih potreb živi ločeno od svoje družine, pravico do nadomestila za ločeno življenje. Po 2. odstavku 2. člena uredbe, se za družino v smislu te uredbe šteje tudi življenjska skupnost zakoncev oz. izven zakonskih partnerjev. Uredba v 1. členu določa pogoje, pod katerimi ima delavec oz. funkcionar pravico do nadomestila za ločeno življenje. Vsi v 1. členu Uredbe določeni pogoji morajo obstajati sočasno, pravica pa se lahko pridobi šele, ko so izpolnjeni vsi, pri čemer Uredba vrstnega reda izpolnitve pogojev ne določa. Tako je napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da pripada ta pravica le delavcu, ki je zaradi službenih potreb razporejen na delo izven kraja stalnega prebivališča in bo od razporeditve dalje živel ločeno od svoje družine. Tega Uredba ne določa, saj je bistveno, da delavec zaradi službenih potreb živi ločeno od družine. Ker je bil tožnik na delo v Cerklje ob Krki razporejen 1. 8. 2004 in ker od 2. 6. 2007 živi z izven zakonsko partnerico, vsekakor zaradi službenih potreb živi ločeno od svoje družine od junija 2007. Tako so pritožbene navedbe v tem delu povsem utemeljene in tožniku pripada pravica do nadomestila za ločeno življenje, upravičen pa je tudi do izplačila zneskov nadomestil v vtoževani višini, saj je zahtevek postavljen v višini, kot je za nadomestilo za ločeno življenje določena v Ugotovitvenem sklepu o zneskih dnevnic za službeno potovanje in nadomestila za ločeno življenje (Ur. l. RS, št. 62/2007). Vendar pa je tožnik upravičen le do izplačila zneskov, ki so zapadli v plačilo do dneva odločitve sodišča prve stopnje, saj sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (1. odstavek 311. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika po spremembi izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 29. 6.2007 in zahtevku po izplačilu 2.368,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot izhaja iz izreka, za kar je imelo podlago v 4. točki 358. člena ZPP, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (zahtevek po izplačilu v bodoče dospelih zneskov) skladno s 353. členom ZPP.

Ker se je spremenil uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in sicer skladno s 154. in 155. členom ZPP, Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in spremembe) ter Zakonom o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 20/2004 in spremembe). Tožeča stranka v pravdi ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti povzročene stroške postopka. Za sestavo tožbe je sodišče tožeči stranki priznalo 200 točk, za prvo pripravljalno vlogo in narok za glavno obravnavo po 300 točk, za končno poročilo stranki 20 točk ter 20 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR po OT znese 451,65 EUR, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti tudi stroške sodnih taks in sicer takse za tožbo in sodbo v višini 112,97 EUR.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela le s sorazmerno majhnim delom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP) in sicer stroške za sestavo pritožbe – 375 točk, 20 % DDV in stroške sodne takse v višini 114,94 EUR, tako da pritožbeni stroški ob vrednosti točke 0,459 EUR znašajo 321,46 EUR.

Ker v obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem je revizija dovoljena po 31. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), prisojeni znesek pa tudi ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. točke 31. člena in določbo 32. člena istega zakona, v zvezi z 2. odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008 – ZPP-D) odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.