Jedro

Soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje za terjatev/obveznost, ki je z notarskim zapisom določena ali vsaj določljiva. Soglasje za neposredno izvršljivost se glede na določbe ZIZ lahko razteza zgolj na obstoječe terjatve.

Ko je dolžnikova obveznost enkrat ugotovljena v notarskem zapisu, se za njeno zastaranje uporabi določba 356. člena OZ in ne ostale določbe o zastaranju. Dolžnik zaradi svojega pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 14. 10. 2019 razveljavilo za terjatev v znesku 10.447,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2019 dalje, terjatev v znesku 6.728,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2019 dalje, zakonske zamudne obresti od zneska 21.062,30 EUR od 19. 11. 2013 do 3. 10. 2016, zakonske zamudne obresti od zneska 2.462,67 EUR od 8. 12. 2013 do 3. 10. 2016, zakonske zamudne obresti od zneska 12.747,55 EUR od 9. 12. 2013 do 3. 10. 2016, zakonske zamudne obresti od zneska 9.167,39 EUR od 16. 12. 2013 do 3. 10. 2016, terjatev v znesku 3.285,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2013 dalje, terjatev v znesku 7.653,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 2. 2014 dalje, terjatev v znesku 6.541,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 1. 2014 dalje, terjatev v znesku 5.589,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 2. 2014 dalje, terjatev v znesku 2.487,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 1. 2014 dalje, terjatev v znesku 4.786,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20 .2. 2014 dalje, terjatev v znesku 2.391,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9.3.2014 dalje, terjatev v znesku 3.771,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17 .2. 2014 dalje, terjatev v znesku 6.352,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 3. 2014 dalje, terjatev v znesku 4.759,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 3. 2014 dalje, terjatev v znesku 2.499,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 18. 3. 2014 dalje, terjatev v znesku 218,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 3. 2014 dalje, terjatev v znesku 162,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 3. 2014 dalje, terjatev v znesku 5.482,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24 .4. 2014 dalje, terjatev v znesku 2.186,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 4. 2014 dalje, terjatev v znesku 5.137,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 4. 2014 dalje, terjatev v znesku 2.410,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 4. 2014 dalje, terjatev v znesku 7.566,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 4. 2014 dalje, terjatev v znesku 3.162,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 4. 2014 dalje, terjatev v znesku 3.170,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 4. 2014 dalje, terjatev v znesku 56,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 4. 2014 dalje, terjatev v znesku 91,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 4. 2014 dalje, terjatev v znesku 16.829,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 5. 2014 dalje, terjatev v znesku 18.000,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31. 5. 2014 dalje, terjatev v znesku 2.398,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 6. 2014 dalje, terjatev v znesku 40.555,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 7. 2015 dalje, terjatev v znesku 8.156,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 7. 2015 dalje in za terjatev v znesku 5.317,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 7. 2015 dalje ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). V preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da mora upnik dolžniku plačati stroške v višini 366,74 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Proti sklepu se pravočasno pritožujeta tako upnik in dolžnik. Upnik s pritožbo izpodbija I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se ugovor dolžnika v celoti zavrne oziroma, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa se dolžniku naloži povrnitev upnikovih pritožbenih stroškov. Vztraja pri svoji trditvi, da je notarski zapis potrditve dogovora SV 689/13 z dne 19. 9. 2013 izvršilni naslov tudi za bodoče terjatve, ki jih navaja v predlogu pod št. 2, 3, 8 in naprej. Stranki sta namreč jasno opredelili, iz katerega pravnega naslova dolžnik odgovarja kot solidarni porok ter na ta način bodoče terjatve naredila določljive.

3. Dolžnik predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru dolžnika v celoti ugodi, sklep o izvršbi razveljavi ter postopek izvršbe ustavi. Vztraja pri svojem stališču, da notarski zapis ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu določb 17., 20. in 21a. člena ZIZ. Skladno z določbo prvega odstavka 1034. člena OZ je tudi pri zastaranju uveljavljena akcesornost poroštva, zaradi česar se zastaranje obveznosti poroka veže na zastaranje obveznosti glavnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je nepravilno kot nepotrebne zavrnilo tudi stroške dolžnika za vlogo z dne 5. 2. 2020. Vlogo je dolžnik vložil na poziv sodišča. 4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Izvršilni postopek je namenjen realizaciji upnikove terjatve (ki mu je dolžnik ni poravnal prostovoljno), zato je primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu, ki ne pušča nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne terja dodatnega vsebinskega odločanja (načelo formalne legalitete – 17. člen ZIZ) odločilnega pomena. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik, dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ).

7. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem in razlogi, ki jih glede veljavnosti in primernosti predmetnega izvršilnega naslova podaja sodišče prve stopnje. Dolžnik se je v izvršljivem notarskem zapisu, katerega podpisnik je bil tudi glavni dolžnik terjatve, kot porok in plačnik samostojno zavezal, da bo družba A. d. o. o. (glavni dolžnik) upniku poravnala terjatev iz naslove kupnine za v preteklosti že dobavljeno blago, ki na dan 19. 9. 2013 znaša 309.794,65 EUR, in sicer da bo svojo poroštveno obveznost upniku izpolnil najkasneje v petnajstih delovnih dneh od prejema pisnega poziva upnika. Pri tem je tudi soglašal, da ima to njegovo jamstvo naravo neposredne izvršljivosti, torej da lahko upnik svojo terjatev od njega terja v izvršilnem postopku. Res je, kar navaja dolžnik, da pravni temelj nastanka prvotne obveznosti glavnega dolžnika ne izhaja iz javne listine (kupoprodajne pogodbe med upnikom in A. d. o. o. niso sklenjene v notarskem zapisu), vendar to ne vpliva na pravni položaj poroka, ki je svojo poroštveno zavezo podal v obliki neposredno izvršljive obveznosti. Porokova obveznost je odvisna (akcesorna) od obveznosti glavnega dolžnika in nastane, če oziroma ko nastane ta obveznost (1016. člen Obligacijskega zakonika ̶ OZ). Nastanek obveznosti do glavnega dolžnika je tako nujna predpostavka nastanka odgovornosti poroka za to obveznost. In obveznost glavnega dolžnika do upnika je v predmetnem notarskem zapisu ugotovljena.

8. Soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje za terjatev/obveznost, ki je z notarskim zapisom določena ali vsaj določljiva. Določljiva je, če je objektivno določljiva. Vendar v tem konkretnem primeru ne gre za vprašanje, ali je terjatev v zavrnjenem delu objektivno določljiva, temveč sploh za vprašanje, ali soglasje za neposredno izvršljivost notarskega zapisa oz. terjatve/obveznosti iz notarskega zapisa učinkuje – se veljavno razteza na tisti del notarskega zapisa, s katerim se je dolžnik zavezal upniku povrniti vse bodoče terjatve. Že iz dikcije 3. člena notarskega zapisa izhaja, da gre za bodočo terjatev – dolžnik se je kot porok zavezal plačati bodoče terjatve, ki bodo nastale iz naslova v bodoče sklenjenih kupoprodajnih pogodb med upnikom in družbo A. d. o. o. (tj. dolžnikom iz pravnega posla). Soglasje za neposredno izvršljivost ni mogoče pravno učinkovito dati iz naslednjih razlogov.

9. ZIZ v 1. točki prvega odstavka 16. člena ZIZ določa, da izraz “terjatev“ označuje pravico do denarnega zneska. To pomeni, da ZIZ z izrazom terjatev razume obligacijo v ožjem pomenu besede. Upnik ima tako materialnopravno upravičenje kot tudi pravovarstveni zahtevek za plačilo določenega denarnega zneska. Po prvem odstavku 20.a člena ZIZ je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla (kaj pa je terjatev, določa zgoraj citirani člen ZIZ). ZIZ v 20.a členu v nadaljevanju določa le, kako se dokazuje zapadlost terjatve; ne pa, kar je bistveno, kako se dokazuje nastanek in obstoj same terjatve. Sama terjatev mora biti določena ali vsaj objektivno določljiva v notarskem zapisu, da je neposredno izvršljiva, ali povedano drugače: da se nanjo razteza soglasje za neposredno izvršljivost obveznosti iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Da se soglasje za neposredno izvršljivost razteza zgolj na obstoječe terjatve, poleg citiranih členov ZIZ izhaja tudi iz Zakona o notariatu – ZN. Ta v 4. členu določa, da je notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla. Terjatev _dati_ mora torej biti obstoječa. Če gre za bodočo terjatev, je dopustno le zavarovanje terjatve (prim. 129. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Zato ima 3. člen notarskega zapisa lahko le takšno pravno naravo, ni pa v tem delu izvršilni naslov. Dodatna argumenta, s katerima višje sodišče utemeljuje svoje pravno stališče, da se soglasje o neposredni izvršljivosti po ZIZ ne more raztezati na bodoče terjatve, pa sta naslednja. Prvi izhaja iz ustroja slovenskega izvršilnega naslova. Ugovorni razlogi so našteti v 55. členu ZIZ, sicer primeroma, a vendarle. V izvršbi na podlagi izvršilnega naslova je npr. dopustno ugovarjati, da je terjatev prenehala (prim. 8. točko prvega odstavka). Nikakor pa ni dopustno v izvršilnem postopku odločati o tem, ali je sploh nastala (če je, v kakšni višini, kaj je z morebitnimi ugovori nepravilne izpolnitve nasprotne stranke...). Da je, izkazuje javna listina, ki imam moč izvršilnega naslova. Zato je dopustno ugovarjati le, da je _izvršljiva terjatev_ prenehala, zastarala, da se ni uresničil pogoj za izvršbo... Drugi argument pa je v zgodovinskem razvoju ZIZ. ZIZ je ob uveljavitvi dopuščal glede bodočih in pogojnih terjatev le zavarovanje (gl. razveljavljeni tretji odstavek 250. člena ZIZ). Nikakor pa ni dopuščal izvršbe bodočih in pogojnih terjatev. Ko pa pritožnik v pritožbi navaja, da so neposredno izvršljive tudi pogojne terjatve, je tudi to materialnopravno zmotno. ZIZ v 26. členu ne govori o pogojni terjatvi, temveč o izvršbi, ki je odvisna od nastopa pogoja.

10. Pritožnik se je v podkrepitev pravilnosti svojega stališča skliceval na razloge, ki jih je višje sodišče zavzelo v sklepih: VSL, II Ip 3692/2017; VSL, II Ip 1582/2017, in VSL, II Ip 2533/2015. Sklep VSL, II Ip 1582/2017, se nanaša na vprašanje izvršljivosti procesnih obresti, če takšno določbo vsebuje že neposredno izvršljiv notarski zapis. Zadeva s to zadevo ni v nobeni pravno pomembni zvezi. Tudi sklep VSL, II Ip 2533/2015, se ne nanaša na izterljivost bodočih terjatev, temveč se nanaša na določljivost terjatve (na potrebo po objektivni določljivosti je višje sodišče zgoraj opozorilo). Stališče višjega sodišča je v konkretni zadevi drugačno kot je stališče višjega sodišča v sklepu VSL, II Ip 362/2017. Zakaj, je zgoraj obrazložilo. Tudi sicer pa ena citirana odločba še ni stališče ustaljene sodne prakse.1

11. Neutemeljeni so nadalje tudi pritožbeni očitki, ki sodišču prve stopnje očitajo nepravilno uporabo materialnega prava glede vprašanja zastaranja zahtevanih terjatev. Dolžnik se je v ugovoru skliceval na določbo prvega odstavka 1034. člena OZ, po kateri se zastaranje obveznosti poroka veže na zastaranje obveznosti glavnega dolžnika, zato je potrebno uporabiti triletni zastaralni rok. Te ugovorne navedbe dolžnika so neutemeljene. Kot že povedano, je bila dolžnikova poroštvena zaveza podana v veljavnem in primernem izvršilnem naslovu. Terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, se upoštevajoč njegovo pravno naravo, razlikujejo od terjatev, ki zastarajo v splošnem zastaralnem roku. Dolžnik zaradi svojega pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo.2 Torej, ko je dolžnikova obveznost enkrat ugotovljena v notarskem zapisu (kar je tudi konkretni primer), se za njeno zastaranje uporabi določba 356. člena OZ in ne ostale določbe o zastaranju. Odločba Vrhovnega sodišča sodba III Ips 83/2016, katero v podporo svojih navedb navaja dolžnik, se ne nanaša na izvršilni postopek in na obveznost poroka, ki izhaja iz notarskega zapisa kot izvršilnega naslova. Ker do vložitve predloga za izvršbo še ni poteklo 10 let, zastaranje glavnic ni nastopilo.

12. Drugače pa je za zastaranje zakonskih zamudnih obresti določeno v drugem odstavku 356. člena OZ. Le-te zastarajo v treh letih. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pretrganje zastaranja za zakonske zamudne obresti, glede katerih je sodišče prve stopnje ugovoru ugodilo, ni nastopilo. Delna plačila dolžnika je upnik upošteval pri drugih glavnicah po drugih računih.

13. Sodišče druge stopnje zavrača tudi dolžnikove pritožbene očitke glede nepravilnega priznanja stroškov vloge z dne 5. 2. 2020. Vročitev upnikovega odgovora v izjavo dolžniku namreč ne pomeni nujno, da bo dolžnik, ki bo odgovoril in nato z ugovorom zoper sklep o izvršbi (delno) uspel, v vsakem primeru upravičen tudi do povrnitve stroškov odgovora na upnikov odgovor. Do povrnitve le teh stroškov je dolžnik upravičen le, če je odgovor na upnikov odgovor za njegovo obrambo potreben, saj se le v tem primeru lahko kot potrebne oceni tudi v zvezi s tem nastale stroške. Potrebnost nastalih stroškov se namreč ugotavlja glede na to, ali je na vlogo upnika zaradi obrambe pravic oziroma pravno zavarovanih interesov treba odgovoriti, in glede na vsebino samega dolžnikovega odgovora. Dolžnik v svojem odgovoru z dne 5. 2. 2020 ni podal nobenih novih trditev, s katerimi bi odgovarjal na navedbe upnika iz odgovora na ugovor in ki bi bile pravno pomembne za sprejeto odločitev sodišča prve stopnje.

14. Glede na navedeno pritožbi upnika in dolžnika nista utemeljeni in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Pritožnika s pritožbama nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Glede kondikcijskega zahtevka za izselitev iz najemnega prostora v primeru prenehanja najemnega razmerja iz krivdnih razlogov gl. VSRS, III Ips 32/2019. 2 Prim. VSRS, II Ips 75/2006.