Jedro

Porokova sklenitev poroštvene pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa poroštvu ne odvzame akcesorne narave glede vprašanja zastaranja tako, da bi se sam zastaralni rok presojal samostojno in neodvisno od obveznosti, za katero jamči porok.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti in reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v I. in II. točki izreka ter sklep sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljavita glede glavnice v znesku 113.735,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede izvršilnih stroškov ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Vsaka stranka sama krije stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je relevanten za odločanje Vrhovnega sodišča, zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 14. 10. 2019 glede glavnice v znesku 113.735,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot izhaja iz 1., 4., 5., 6. in 7./II. točke predloga za izvršbo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo dolžnika v relevantnem delu zavrnilo.

3. Vrhovno državno tožilstvo (v nadaljevanju VDT) v zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da sodišče ni pravilno uporabilo 1012. člena, prvega dostavka 1017. člena, tretjega in četrtega odstavka 1019. člena in prvega odstavka 1034. člena Obligacijskega zakonika (OZ), posledično pa je nepravilno uporabilo tudi 8. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in s tem storilo zatrjevano bistveno kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost njegove odločitve. Predlagalo je, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Upnik je na zahtevo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške odgovora.

5. Dolžnik je v odgovoru predlagal ugoditev zahtevi, kot je predlagalo VDT. Priglasil je stroške odgovora.

6. Na dolžnikov predlog je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II DoR 41/2021 z dne 15. 9. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanj: _– Ali je lahko zastaralni rok za solidarnega poroka daljši kot zastaralni rok za glavnega dolžnika oziroma ali je lahko terjatev zastarana v razmerju do glavnega dolžnika, v razmerju do poroka pa ne?_ _– Kdaj v primeru, da za glavno terjatev velja splošni zastaralni rok za gospodarske pogodbe (3 leta), poroštvena zaveza pa je bila dana v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, zastara obveznost poroka?_ _– Ali je v konkretnem primeru izterjevana terjatev zastarala?_

7. Dolžnik je v zakonskem roku vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede dopuščenih vprašanj. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da reviziji ugodi in sklepa sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da postopek izvršbe ustavi. Priglasil je stroške revizijskega postopka.

8. Upnik je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Priglasil je stroške odgovora.

**Relevantno dejansko stanje**

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370 in drugi odstavek 387. člena ZPP), izhaja, da se je dolžnik kot porok in plačnik v neposredno izvršljivem notarskem zapisu zavezal, da bo najkasneje v petnajstih dneh od prejema pisnega poziva upnika poravnal terjatve iz naslova kupnine za v preteklosti dobavljeno blago glavnemu dolžniku (družbi A. d. o. o.). Obveznost glavnega dolžnika izvira iz prodajne pogodbe z upnikom, pri čemer ta pogodba ni bila sklenjena v obliki javne listine (notarskega zapisa).

**Razlogi sodišč prve in druge stopnje**

10. V delu, ki je relevanten za presojo, sta sodišči druge in prve stopnje zavrnili dolžnikov ugovor zastaranja s sklicevanjem na desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena OZ, ki velja za judikatne terjatve in (po sodni praksi) tudi za terjatve, ki izvirajo iz neposredno izvršljivih notarskih zapisov.

**O dovoljenosti zahteve in revizije**

11. Po prvem odstavku 367. a člena v zvezi s tretjim odstavkom 385. člena ZPP se lahko zahteva vloži, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

12. VDT predlaga odločitev o vprašanju: _Ali obveznost solidarnega poroka zaradi njegovega soglasja z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa zastarajo v daljšem, 10-letnem roku iz 356. člena OZ, ki velja za zastaranje judikatnih terjatev, ali pa je tudi zastaranje neposredno izvršljivih obveznosti solidarnega poroka zaradi njihove akcesorne narave vezano na zastaranje obveznosti glavnega dolžnika, zaradi česar zastarajo le v enakem zastaralnem roku, kot je določen za glavno obveznost?_

13. Vrhovno sodišče pritrjuje VDT, da je od rešitve zahteve mogoče pričakovati odločitev o vprašanju zastaranja obveznosti solidarnega poroka v primeru neposredne izvršljivosti njegove poroštvene zaveze in njeni akcesornosti od obveznosti glavnega dolžnika, glede katerega v sodni praksi višjih in Vrhovnega sodišča še ni zavzetega izrecnega stališča. Zato je izpolnjen pogoj za dovoljenost zahteve iz tretjega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP.

14. Upnik v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije dolžnika, saj naj zanjo ne bi imel pravnega interesa, ker je bila dolžniku priznana njegova terjatev v razmerju do glavnega dolžnika (družbe A. d. o. o.). V konkretnem primeru upnik vtožuje svojo terjatev do dolžnika, s tem razmerjem pa morebitna (regresna) terjatev dolžnika do glavnega dolžnika pravno ni povezana tako, da bi zaradi tega odpadel njegov pravni interes v konkretnem postopku. Zato je očitek o nedovoljenosti revizije neutemeljen (drugi odstavek 374. člena ZPP).

15. Pred novelo ZIZ-M (Ur. l. RS, št. 36/2021), ki je začela veljati 27. 3. 2021, revizija zoper pravnomočni sklep o ugoditvi predlogu za izvršbo, ni bila dovoljena. Vrhovno sodišče je ustavno skladnost take ureditve izpodbijalo z vloženo zahtevo za oceno ustavnosti v zadevi II DoR 41/2021. Vendar je zakonodajalec zatrjevano protiustavnost že sam odpravil s tem, ko je revizijo z omenjeno novelo predvidel tudi v takih primerih, dodatno pa je v 20. členu novele ZIZ-M določil, da se postopki, v katerih je bil predlog za izvršbo ali predlog za zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in dokončajo po določbah tega zakona. S tem je bila odpravljena neustavnost ZIZ. Vrhovno sodišče je zato svojo zahtevo v navedeni zadevi tudi umaknilo. V skladu s tem pa je tudi revizijo, ki bi bila po prejšnji ureditvi protiustavno nedovoljena, v danem primeru vsebinsko obravnavalo.

**Presoja zahteve in revizije**

16. Vrhovno sodišče na podlagi 389. člena ZPP z eno odločbo odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti in reviziji, ker sta bili zoper isto odločbo vloženi obe pravni sredstvi. Dopuščena revizijska vprašanja in v zahtevi postavljeno vprašanje (tretji odstavek 385. člena ZPP) so po svoji pravni vsebini praktično enaka, zato Vrhovno sodišče nanje odgovarja v enotni obrazložitvi.

17. Zahteva in revizija sta utemeljeni.

18. S poroštveno pogodbo se porok zaveže upniku izpolniti veljavno in zapadlo obveznost dolžnika (prim. 1012. člen OZ). Tudi za obravnavani primer relevantno solidarno poroštvo, ko se porok zaveže kot porok in plačnik (tretji odstavek 1019. člena OZ), v tem pogledu ne spreminja ničesar - porok jamči za obveznost glavnega dolžnika, kar pomeni, da se zavezuje izpolniti tujo obveznost. Akcesornost poroštva je njegova najbolj značilna karakteristika; gre torej za glavni obveznosti stransko obveznost in ne za samostojno obveznost.1

19. Akcesornost poroštva sicer ni absolutna, saj OZ določa nekatere izjeme od tega temeljnega pravila.2 Vendar se po OZ akcesornost poroštva razteza na področje zastaranja. To izhaja iz zadevno relevantnega prvega odstavka 1034. člena OZ, ki določa, da z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika zastara tudi obveznost poroka. Zato porokova sklenitev poroštvene pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa poroštvu ne odvzame akcesorne narave glede vprašanja zastaranja tako, da bi se sam zastaralni rok presojal samostojno in neodvisno od obveznosti, za katero jamči porok.

20. V konkretnem primeru upnik in glavni dolžnik kupoprodajne pogodbe nista sklenila v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Ker sta upnik in dolžnik gospodarska subjekta, za presojo ugovora zastaranja velja triletni zastaralni rok (drugi odstavek 13. člena in 349. člen OZ). Akcesorna pravna narava poroštva preprečuje, da bi za sklenjeno poroštveno pogodbo v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa veljal samostojni in od glavne terjatve neodvisen zastaralni rok, to je desetletni zastaralni rok za judikatne terjatve (prvi odstavek 356. člena OZ). Pojasniti velja, da dosedanje stališče v sodni praksi o desetletnem zastaralnem roku za obveznosti iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (odločitev Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 75/2006) ne naslavlja vprašanja akcesorne narave porokove obveznosti v pogledu zastaranja obveznosti glavnega dolžnika. V konkretnem primeru ta sodna praksa ni uporabljiva, saj je treba upoštevati, kot je bilo že obrazloženo, vsebino prvega odstavka 1034. člena OZ o akcesornosti poroštva glede zastaranja porokove obveznosti. Prav ta določba v bistvenem spreminja pravni okvir, upoštevan v primeru iz zadeve II Ips 75/2006. Zaradi vsebine prvega odstavka 1034. člena OZ izhodišča za vrednostno oceno o podobnosti med neposredno izvršljivim notarskim zapisom in terjatvami, ugotovljenimi pred sodiščem ali drugimi pristojnimi organi, namreč ni mogoče zreducirati zgolj na značilnosti neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot to sledi iz izpodbijanih sklepov sodišč prve in druge stopnje.

21. Sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da za dolžnika velja desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena OZ, zadeve nista presojali z vidika morebitnega poteka triletnega zastaralnega roka ob upoštevanju v postopku podanih ugovorov, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja. Pri presoji teh ugovorov pa je treba upoštevati, da na podlagi izrecne zakonske določbe (drugi odstavek 1024. člena OZ) sicer dolžnikova odpoved ugovorom ali pripoznava upnikove terjatve (izrecna ali konkludentna; prvi oziroma drugi odstavek 364. člen OZ) nimata učinka nasproti poroku. Takšno pravilo je namenjeno varstvu poroka, ki zaradi dolžnikovih dejanj po sklenitvi poroštvene pogodbe ne sme priti v slabši položaj. Ni pa zakonske ovire, da takšnega učinka ne bi imela dejanja, ki jih izvrši sam solidarni porok.

22. Vrhovno sodišče je zato vloženima pravnima sredstvoma ugodilo in sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi in tretji odstavek 391. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 380. člena ZPP; I. točka izreka). Napotki za nadaljnje delo so razvidni že iz gornje obrazložitve.

23. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti (II. točka izreka). Zahteva namreč ni v dispoziciji strank (temveč VDT), zaradi česar jim sodišče ne more priznati v zvezi z njo nastalih pravdnih stroškov.

24. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (III. točka izreka).

25. Sklep je bil sprejet soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 R. Vrenčur v N. Plavšak (ur.), Komentar Obligacijskega zakonika (OZ), TFL e-paket, komentar k 1012. členu, in odločbi VS RS II Ips 230/2009 z dne 27. 5. 2010 in III Ips 83/2016 z dne 28. 11. 2017. 2 Na primer 1015. člen (poroštvo za poslovno nesposobnega) in drugi odstavek 1022. člena OZ (stečaj glavnega dolžnika).