Jedro

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na načelo materialne resnice iz 34. člena ZDSS-1, saj je v tej določbi govora o preiskovalnem načelu, nanaša pa se le na postopek v individualnih delovnih sporih in ne na postopek v socialnih sporih. Tudi sicer načelo materialne resnice, ki velja v postopku o socialnih sporih in je urejeno v 61. členu ZDSS-1, nikakor ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vse predlagane dokaze oziroma celo po uradni dolžnosti izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 21. 12. 2009 in 1. 6. 2010 (s katerima je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami) in ugotovitev, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 11. 2009 dalje. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da pri tožniku ni podlage za ugotovitev invalidnosti I. kategorije oziroma v nadaljevanju priznanju pravic iz tega naslova, saj predvsem njegove psihične težave, na katere se je skliceval, niso objektivizirane z medicinsko dokumentacijo oziroma, da proti tožniku ne obstaja globlja psihopatologija, ki da lahko predstavljala podlago za drugačno oceno invalidnosti.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je obrazložilo, da iz mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje ne izhaja, da je tožnik popolnoma nezmožen opravljati organizirano pridobitno delo oziroma, da je pri njem podana poklicna invalidnost in nima več preostale delovne zmožnosti (v skladu z definicijo I. kategorije invalidnosti v 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – v nadaljevanju ZPIZ-1), v zvezi z delom invalidskih komisij tožene stranke pa se je sklicevalo na 261. člen ZPIZ-1 in Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem se je v nadaljevanju oprlo tudi na stališče Vrhovnega sodišča v zvezi z izvedbo dodatnih dokazov, in sicer da so za izpodbijanje dejstev, ki izhajajo iz ugotovitve invalidskih komisij kot izvedenskega organa tožene stranke potrebne konkretne navedbe in opozorila na neskladja in nejasnosti oziroma razhajanja z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo (tako v sodbah Vrhovnega sodišča VIII Ips 246/2005, VIII Ips 194/2007 in VIII Ips 307/2008). Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožnikove pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo določbe postopka, ker ga ni zaslišalo. Tožnik je namreč vztrajal pri svojem zaslišanju v zvezi s tem, da bi izpovedal, ali lahko opravlja administrativna dela po premestitvi z delovnega mesta šoferja, vendar za presojo v tem sporu takšna ugotovitev sploh ni pravno pomembna.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Najprej navaja, da sodišče prve stopnje na prvi in edini glavni obravnavi ni sprejelo dokaznega sklepa in „se brez bistvenega scenarija poteka glavne obravnave lotilo izvajanja nekaterih dokazov, že ta opustitev prvostopenjskega sodišča pa je sporna in bi jo sodišče druge stopnje moralo opaziti in o njej odločiti.“ Nadalje navaja, da ga sodišče ni zaslišalo in ni obrazložilo, zakaj ga ni zaslišalo, s tem pa je kršilo načelo „iskanja materialne resnice iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) in tudi 22. člena Ustave Republike Slovenije.“ Tožnik bi lahko izpovedal, ali lahko opravlja dela in naloge na drugem delovnem mestu; iz delovnega mesta šoferja so ga prestavili na administrativna dela, ki jih pa zaradi pomanjkanja izobrazbe ne zmore in je nenehno v stresu. Sodišče je sledilo le listinskim dokazom tožene stranke, vendar je očitno, da so izvedenska mnenja invalidskih komisij pristranska in prirejena v korist toženi stranki. Invalidska komisija I. stopnje je tožnika obravnavala 5 minut, invalidska komisija II. stopnje pa ga sploh ni pregledala. Ob uveljavitvi takšne sodne prakse se lahko poslovimo od pravne in socialne države.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Protispisna je revizijska trditev, da sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa, saj je v takšnem sklepu jasno navedlo, da se preberejo listine v sodnem in upravnem spisu, izrecno pa je sprejelo tudi sklep o zavrnitvi dokaznega predloga tožnika za pridobitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatra, pri čemer je obrazložilo tudi, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo – ker iz predložene medicinske dokumentacije ni razvidno, da bi se tožnik zaradi psihičnih težav zdravil pri psihiatru, ker je v upravnem spisu izvid psihiatra z dne 4. 2. 2009, s katerega je razvidno, da bi se moral tožnik zaradi anksiozne motnje naučiti sprostitvenih tehnik, in ker drugačna obravnava iz medicinske dokumentacije ni razvidna. Izrecno je tudi navedlo, da po oceni sodišča tudi zaslišanje tožnika ne more vplivati na oceno njegove delovne zmožnosti, saj se le-ta ocenjuje na podlagi predložene medicinske in delovne dokumentacije (1).

7. Glede na to pojasnitev v sklepu, s katerim so bili zavrnjeni dokazni predlogi tožnika, je protispisno njegovo revizijsko zatrjevanje, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ga ni zaslišalo. Tudi sodišče druge stopnje je jasno navedlo, da je tožnik svoje zaslišanje predlagal v zvezi z možnostjo opravljanja dela na novem delovnem mestu (to navaja tožnik tudi v reviziji), vendar je očitno, da zmožnost tožnikovega delodajalca za zagotovitev drugega ustreznega dela oz. tožnikove težave pri delu na drugem delovnem mestu ne morejo vplivati na odločitev v zvezi s tožbenim zahtevkom za odpravo odločb tožene stranke in priznanje invalidnosti I. kategorije oziroma pravic na podlagi takšne invalidnosti. Gre torej za predlaganje dokaza, s katerim naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna, zaradi česar je bila njihova izvedba utemeljeno zavrnjen.

8. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati pavšalno revizijsko navajanje, da je „očitno, da so izvedenska mnenja invalidskih komisij pristranska in prirejena v korist tožene stranke,“ zlasti ob tem, da tožnik niti ne konkretizira, v čem ni podana objektivnost ugotovitev invalidskih komisij, oziroma v čem so te ugotovitve v nasprotju s tožnikovo ostalo medicinsko dokumentacijo.

9. Tožnik se tudi sicer neutemeljeno sklicuje na načelo materialne resnice iz 34. člena ZDSS-1, saj je v tej določbi govora o preiskovalnem načelu, nanaša pa se le na postopek v individualnih delovnih sporih in ne na postopek v socialnih sporih. Tudi sicer načelo materialne resnice, ki velja v postopku o socialnih sporih in je urejeno v 61. členu ZDSS-1, nikakor ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vse predlagane dokaze oziroma celo po uradni dolžnosti izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale.

10. Glede na navedeno je v skladu s 378. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Tudi iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja (str. 5), zakaj je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem.