Jedro

Iz izvedenskih mnenj invalidskih komisij, med katerimi ni razhajanj, in ki se ne razhajajo z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, ne izhaja, da bi bila pri tožniku podana popolna izguba delovne zmožnosti. Tožnik ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je voznik avtobusa, je pa s polnim delovnim časom zmožen za drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 12. 2009 in št. ... z dne 1. 6. 2010 in se ugotovi, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 11. 2009 dalje.

Zoper sodbo se je zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku pritožil tožnik. Navaja, da sodišče ni zaslišalo tožnika in ni obrazložilo, zakaj ga ni zaslišalo. S tem je sodišče kršilo načelo materialne resnice in 22. člen Ustave Republike Slovenije, pa tudi določbe EKČP. Tožnik bi namreč lahko izpovedal, ali lahko opravlja dela in naloge na drugem delovnem mestu administrativnih del, kamor je bil premeščen. Ker teh del zaradi pomanjkanja izobrazbe ne zmore opravljati, je nenehno v stresnem stanju, kar škoduje njegovemu zdravju. Meni, da so izvedenska mnenja invalidskih komisij pristranska in navaja, da ga invalidska komisija I. stopnje ni temeljito osebno pregledala, invalidska komisija II. stopnje pa ga sploh ni pregledala. Takšna obravnava po njegovem pomeni konec pravne in socialne države. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. .. z dne 1. 6. 2010, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 21. 12. 2009. Z navedeno odločbo je bil tožnik na podlagi 3. alineje drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lahko fizično delo, brez upravljanja z motornimi vozili v službene namene, brez izpostavljanja stresnim situacijam, v ugodnih mikroklimatskih razmerah s polnim delovnim časom od 17. 11. 2009 dalje. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je voznik avtobusa, je pa s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z že navedenimi omejitvami.

Sodišče prve stopnje je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in ocene delazmožnosti tožnika s strani izvedenskih organov toženca tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti. Zavarovanec se po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Iz nobenega od treh izvedenskih mnenj invalidskih komisij I. oziroma II. stopnje, pridobljenih v predsodnem postopku, ne izhaja, da je tožnikova delovna zmožnost popolnoma izgubljena. Že pred izdajo prvostopenjske odločbe z dne 21. 12. 2009 sta tako invalidska komisija I. stopnje kot invalidska komisija II. stopnje v predhodnem revizijskem postopku v sestavi izvedencev medicine dela in internista ter medicine dela in internista-kardiologa, na prvi stopnji tudi na podlagi tožnikovega osebnega pregleda, ocenili, da je tožnik še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omenjenimi omejitvami. Tudi invalidska komisija II. stopnje, v kateri je sodeloval tudi specialist nevropsihiater, je po tožnikovi pritožbi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in tudi osebnega pregleda tožnika podala povsem enako oceno tožnikove delovne zmožnosti. Pridobljena izvedenska mnenja so temeljita in argumetirana ter medsebojno povsem skladna. Med njimi ni razhajanj, prav tako ni razhajanj z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, iz katere ne izhaja, da bi bila pri tožniku podana popolna izguba delovne zmožnosti.

Invalidska komisija je skladno z določbo 3. odstavka 261. člena ZPIZ-1 izvedenski organ zavoda (toženca), ki daje izvedenska mnenja o invalidnosti, kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja, ki jih uveljavljajo zavarovanci, le-to potrebno. Invalidska komisija poda svoje mnenje na podlagi določb Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 118/05 s spremembami), in sicer kot izvedenski organ (3. člen Pravilnika), ki je pri svojem delu dolžan spoštovati tako pravne predpise (14. člen Pravilnika), kakor tudi pravila stroke in doktrino (15. člen Pravilnika). Mnenja invalidskih komisij predstavljajo listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, torej javne listine (1. odstavek 224. člena ZPP). Za dejstva ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je listina nepravilno sestavljena (3. odstavek 224. člena ZPP). Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da so za izpodbijanje teh dejstev potrebne konkretne navedbe in opozorila na neskladja in nejasnosti (na primer sodba opr. št. VIII Ips 246/2005 z dne 12. 9. 2006, sodba opr. št. VIII Ips 194/2007 z dne 17. 11. 2008 in sodba opr. št. VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009). Kot že obrazloženo, se v konkretnem primeru mnenja invalidskih komisij ne razhajajo z razpoložljivimi medicinskimi izvidi. Pritožbene navedbe o pristranskosti izvedenskih komisij so zato neutemeljene.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojem zaslišanju, da bi izpovedal, ali lahko opravlja dela in naloge na administrativnem delu, kamor je bil premeščen z delovnega mesta šoferja. V kolikor sodišče prve stopnje neupravičeno tožnika ne bi zaslišalo in bi bila ta kršitev dejansko podana, bi lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP oziroma 257. členom ZPP. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev določenih dejstev odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP), in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (1. odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (2. odstavek 287. člena ZPP). Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitev določil postopka, če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano. Ali je tožnik zmožen opravljati administrativna dela, na katera je bil premeščen po dokončnosti izpodbijane odločbe toženca, v tem postopku, ko se ugotavlja njegova trajna nezmožnost za delo po stanju, kot je obstajalo do dokončne odločbe toženca, ni pravno pomembno dejstvo. Izvedba predlaganega dokaza tako ne bi v ničemur pripomogla k razjasnitvi tožnikove delovne zmožnosti, zato je sodišče prve stopnje ta predlog utemeljeno zavrnilo, in sicer že v sklepu, sprejetem na glavni obravnavi dne 10. 5. 2012, kar je tudi pojasnilo. Na takšen sklep tožnik ni imel pripomb. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, in utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika, tudi ni kršilo načela materialne resnice iz 61. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 s spremembami), po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, neutemeljeni pa so tudi očitki o neenakopravnem obravnavanju tožnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.