Jedro

Predhodno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bilo utemeljeno, saj so obstajali opravičljivi razlogi, zaradi katerih tožnica (ki je delala kot novinarka) o dogodkih, navedenih v opozorilu, ni pravočasno poročala, zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ni zakonita.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. in III. točki izreka sodbe tako, da se glasi: „ II. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 10. 2007, ampak je trajalo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi te sodbe z dnem 31. 10. 2008. Višji tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 11. 2008 do 14. 2. 2012 se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od 7. 10. 2007 do 15. 6. 2008 priznati obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas, za čas od 16. 6. 2008 do 31. 10. 2008 pa za polovični delovni čas, z vsemi pravicami in ji obračunati bruto nadomestilo plače, kot da bi v tem obdobju delala ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov plače v plačilo, to je od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami, vključno z nadomestilom plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih neto zneskov za čas od 1. 11. 2008 do 14. 2. 2012) se zavrne.“ V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 42,00 EUR v osmih dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 9. 2007 (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi strani ni prenehalo dne 7. 10. 2007, ampak ji je le-to prenehalo na podlagi 1. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih, z dnem 30. 5. 2008, višji tožbeni zahtevek (za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 14. 2. 2012) pa je zavrnilo (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici za čas od 7. 10. 2007 do 30. 5. 2008 priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne zapadlosti plače v izplačilo, to je od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (III. točka izreka);.

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati odškodnino v višini 9-ih mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (IV. točka izreka) ter da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 676,26 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče ugodilo njenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (drugi odstavek II. in III. točke izreka ter IV. točko izreka, v delu, v katerem je sodišče zavrnilo odškodnino v višini, ki presega devet mesečnih plač). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR delovno razmerje pri toženi strani prenehalo z dnem 30. 5. 2008, medtem ko je tožnica uveljavljala trajanje delovnega razmerja do 14. 2. 2012. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z dejstvom, da se je tožnica z dnem 1. 6. 2008 zaposlila pri novem delodajalcu ter da istočasno ne morebiti zaposlena pri dveh delodajalcih. V tem delu je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je v pripravljeni vlogi z dne 14. 2. 2012 navedla: „Prvo zaposlitev sem dobila 1. 6. 2008 za določen čas za polovični delovni čas (4 ure dnevno) na A kot strokovna sodelavka za odnose z javnostmi, od oktobra 2008 dalje pa za polni delovni čas.“ Po vpogledu v delovno knjižico je ugotovila, da se je na A zaposlila dne 16. 6. 2008, s polovičnim delovnim časom do dne 31. 10. 2008, s 1. 11. 2008 pa se je zaposlila s polnim delovnim časom. Zato je utemeljen zahtevek tožnice za priznanje obstoja delovnega razmerja tudi po datumu, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, vključno s plačo za čas do 31. 10. 2008 in sicer do 15. 6. 2008 za polni delovni čas, za obdobje od 16. 6. 2008 do 31. 10. 2008 pa s polovičnim delovnim časom. Ob sicer pravilnem stališču sodišča, da delavec ne more biti v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih istočasno, pa bi moralo sodišče za obdobje od 1. 11. 2008 pa do odločitve sodišča prve stopnje (118. člen ZDR) tožnici priznati razliko med plačo, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu in plačo, do katere bi bila upravičena pri toženi stranki. Tožnica meni, da bi ji moralo sodišče v celoti prisoditi tudi zahtevano odškodnino, tako kot v prvi sodbi, ko je pravilno upoštevalo kriterije, ki vplivajo na določitev višine odškodnine.

Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe navaja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče v ponovljenem dokaznem postopku presojalo utemeljenost pisnega opozorila z dne 14. 6. 2007, vendar je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj so razlogi sodbe v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 12. 2010, VIII Ips 198/2009, ki je pisno opozorilo (člen 83/1 ZDR) štelo kot „pogoj za (morebitno kasnejšo) redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kolikor bo delavec ponavljal kršitve“. Navaja, da je sodišče prve stopnje utemeljenost redne odpovedi presojalo le na podlagi utemeljenosti pisnega opozorila z dne 14. 6. 2007, neupravičeno pa je prezrlo oziroma zanemarilo presojo utemeljenosti očitkov o kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih vsebujeta pisni opozorili z dne 20. 3. 2006 in 25. 10. 2006. Iz vsebine kršitev namreč izhaja, da gre za istovrstne kršitve, ki jih je tožeča stranka kljub opozorilom ponavljala, kar daje kršitvi, ki je bila razlog za odpoved, drugačno težo in vpliva tudi na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da očitki iz pisnega opozorila z dne 14. 6. 2007 niso utemeljeni. Tožena stranka primarno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodba se o pomanjkanju oziroma pridobivanju virov in informacij, ki so pomembni za poročanje s področja črne kronike, namreč ne more opirati na izpoved A.A.. Tožena stranka je zaslišanje te priče predlagala izključno zaradi presoje resničnosti izpovedi tožnice, ker je ta med ponovnim zaslišanjem povedala, da obstajajo uradni kot neuradni viri in v zvezi s tem omenila primer OKC-ja, ki je telefonsko poklical A.A. v zvezi z dogodki kot so smrtne prometne nesreče ali kakšni drugi izredni dogodki, ko pa jih je povprašala, zakaj nje ne pokličejo oziroma obvestijo o tem, so ji dejali, da dveh novinarjev iz iste časopisne hiše ne obveščajo. Iz ugovorne podlage je razvidno, da se je tožeča stranka vseskozi želela razbremeniti očitanih kršitev z zatrjevanjem o pomanjkljivih virih informacij, ki se jih lahko pridobi le skozi daljše časovno obdobje, vendar v ta namen ni predlagala zaslišanja A.A.. Ker sodišče dokazov, ki jih stranke niso predlagale za ugotovitev zatrjevanih dejstev, ne sme izvajati, razen v primerih, ko imajo stranke namen nedopustno razpolagati z zahtevki (člen 7/2 ZPP), se odločitev o neutemeljenosti očitkov iz pisnega opozorila nedopustno opira na izpoved navedene priče. Priča A.A. je o spornem dejstvu, torej glede zamolčanja obvestil o dogodkih, o katerih tožnica ni poročala, ob predložitvi zapisnika o zaslišanju tožnice povedala, da izjava tožnice ni resnična in da se ni nikoli zgodilo, da priča ne bi obvestila tožnice o prejemanju naznanila OKC o kakšnem dogodku iz črne kronike. Vendar sodišče tega dejstva v razlogih sodbe ni navedlo, zato je sodba obremenjena tudi z napačno ugotovitvijo dejanskega stanja. Tožena stranka podredno še graja dokazno oceno izpovedi priče A.A.. Sodišče je izpoved te priče pri utemeljevanju ugoditve zahtevka povzemalo tendenciozno, kar toženi stranki vzbuja dvom o nepristranskosti sodnice. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo treba tožnici za pravočasno poročanje zagotoviti potreben čas za pridobivanje neformalnih virov informacij. To potrjuje izpoved priče A.A., ki je bila pred tožnico primorska dopisnica za področje črne kronike, da sama nikoli ni bila opozorjena, da ne poroča ažurno. Iz dokaznega gradiva ne izhaja, da je „mogoč le zaključek, da tožnica ni pravočasno in ekskluzivno poročala o posameznih dogodkih /.../ iz razloga pomanjkanja neuradnih virov informacij, ki so pogoj za pridobivanje potrebnih informacij za poročanje“, kakor to izključno na podlagi izpovedi priče, da tožnici ni smela predati svojih neuradnih virov informacij, ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Sodišče nepravilno ocenjuje kot prepričljivo izpoved tožnice, da je o delovnih nesrečah (Luka ..., Hotel ...) ni nihče obvestil in zanje ni mogla vedeti. Razlogi sodbe so v tem delu tudi perpleksni, saj je prvostopenjsko sodišče hkrati ugotovilo, da so formalni viri informacij zaradi obveščanja o dogodkih imeli telefonsko številko tožnice. Iz razlogov sodbe je nadalje neupravičeno izostalo, da je bistvena naloga dopisnika, „da sam poišče teme, ki se dogajajo v tem okolju, ki so ekskluzivne in posebne, ker so na tiskovnih konferencah ponavadi vsi navzoči in o tem poročajo“. Tako tožnica ne razume vsebine svojih delovnih zadolžitev, meni, da je s poročanjem z novinarske konference, ki jo je zaradi svojega izginotja sklical B.B., ki v času novinarske konference, pravilno izpolnila svoje delovne naloge. Podobno velja za zavrnitev očitka o opustitvi poročanja o finančnih težavah Univerze na ... (U...), ko sodišče sprejme opravičilo tožnice, da ne sejo upravnega odbora niso vabljeni novinarji, zato naj ne bi mogla poročati o njenih finančnih težavah. Protispisni so tudi razlogi sodbe, da bi priča potrdila, da je tožnica imela po menjavi delovnega področja premalo časa, da bi lahko vzpostavila stik z neformalnimi viri informacij. A.A. je namreč glede te okoliščine izpovedala, da je „od posameznega novinarja oziroma dopisnika, da si ustvari krog ljudi, ki mu zaupajo določene informacije“ odvisno, koliko časa potrebuje, da si ustvari neformalne vire informacij in da je od samega vira odvisno, kako hitro si ga lahko pridobi. Tožnica je bila izkušena novinarka, ni bila brez virov, ki so potrebni pri vsakem novinarskem poročanju. Tudi listinski dokazi potrjujejo, da pomanjkanje neformalnih virov informacij zaradi menjave delovnega področja ni razlog za nepravočasno poročanje. Tako so tožnici tudi v pisnih opozorilih z dne 20. 3. 2006 in 25. 10. 2006, ki sta bili torej sestavljeni pred delovno odredbo z dne 12. 4. 2007, očita opustitev pravočasnega poročanja o dogodkih, ki se prav tako uvrščajo v področje črne kronike (npr. divjanje morja na slovenski obali dne 29. 3. 2006). Sodišče je tudi napačno sledilo ugovoru tožnice, da o padcu dekleta s piranskega obzidja z dne 1. 6. 2007 ni poročala, ker je izvedela, da je šlo za poskus samomora. Stališče sodišča, da očitki o kršitvah delovnih obveznosti iz pisnega opozorila z dne 14. 6. 2007 niso utemeljeni, ker tožnica ni imela dovolj časa za pridobitev ustreznih virov informacij, je napačno tudi ob upoštevanju narave dela dopisnika. Iz izpovedbe tožeče stranke izhaja, da očitno napačno razume delovne naloge dopisnika. Tako je tožnica v nasprotju z izpovedbo C.C. in A.A. povedala, da je bilo njeno delo na terenu predvsem tako, da je bilo pričakovati od urednika, ki je sedel v uredništvu v Ljubljani in je imel stalno pred sabo portal ..., do katerega je tudi sama imela dostop, da jo opozori, če so se tekom dneva zgodili kakšni drugi dogodki. Niso razumljivi razlogi sodbe v delu, ki se nanašajo na ugotavljanje utemeljenosti očitka o opustitvi poročanja o močni burji na slovenski obali z dne 30. 7. 2007 (in ne „neobjava članka“, kot to navaja sodišče), o čemer so poročali konkurenčni mediji ... novice, ... novice, teletekst ..., kar je sicer bilo povod za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz razlogov sodbe, ki so sicer prepis razveljavljene sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 22. 4. 2008, namreč ni mogoče ugotoviti, ali je očitek utemeljen, posebej ker se v razveljavljeni sodbi navaja, da sodišče ugotovljene kršitve ne more opredeliti kot tako resne, da bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja. Objavi prispevka o dogodku, ki ga je zasledil dopisnik, odloča uredništvo, zato tožnica ni mogla prepričljivo izpovedati, kakor to izhaja iz izpodbijane sodbe, da se je o tem dogodku „odločila napisati članek, saj je štela za smiselno, da s člankom opozori na odgovornost jadralnega kluba glede svojega ravnanja ob napovedanih vremenskih neprilikah in da se ji zdi veliko bolj smiselno napisati takšen članek, kot pa da napiše pet vrstic, ki bi bile objavljene naslednji dan“. Tožnica ni namreč upravičena voditi uredniške politike častnika tožene stranke.

Izpodbijana sodba je nezakonita v delu glede plačila odškodnine, tudi če bi sodišče ugodilo zahtevku za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 12. 2010, VIII Ips 198/2009, v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, izhaja, da mora tožnik, ki uveljavlja prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča in plačilo odškodnine (člen 118/1 ZDR) navesti ustrezna dejstva in predlagati dokaze o škodi in njeni višini. Tožnica okoliščin, zaradi katerih naj bi ji šla odškodnina, ni navajala in tudi drugih okoliščin, ki so razvidne le iz njenih osebnih podatkov, ob zaslišanju ni zatrjevala. Tudi v ponovljenem postopku ni pravočasno dopolnila trditvene podlage, na drugem naroku ponovljenega postopka je predložila le medicinsko dokumentacijo. Ker tožeča stranka ni ponudila trditvene podlage, tudi ni dopustno opreti sodbe na izvedene dokaze, saj dokazi namreč ne morejo nadomestiti trditvene podlage.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1438/2010 z dne 11. 3. 2011, upoštevalo pa je tudi stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v obravnavani zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. VIII Ips 198/2009 z dne 21. 12. 2010 ugodilo reviziji (tožene stranke) ter razveljavilo sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 972/2008 z dne 10. 2. 2009, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 390/2007 z dne 22. 4. 2008. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja tožena stranka v svoji pritožbi.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje o odločilnih dejstvih ter v pretežnem delu sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze oziroma priznanje obstoja delovnega razmerja. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, s katerimi pritožbeno sodišče v pretežnem delu soglaša, v zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka je tožnici dne 7. 9. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga po določbi 3. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – ZDR), po kateri je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca kršenje pogodbenih obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Po 2. odstavku 88. člena ZDR delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga pa je tudi (utemeljeno) predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, kot določa ZDR v 1. odstavku 83. člena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je bilo pisno opozorilo o možnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007 neutemeljeno, pri čemer se je oprlo zlasti na izpoved tožnice in priče A.A., na podlagi katerih je ugotovilo, da je razlog za nepravočasno poročanje tožnice zlasti v pomanjkanju neuradnih virov informacij, ki si jih tožnica po menjavi delovnega področja na podlagi delovne odredbe iz aprila 2007 še ni uspela zagotoviti. Pritožbeno sodišče s presojo sodišča prve stopnje soglaša, saj temelji na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se je v zvezi z vprašanjem pomanjkanja oziroma pridobivanja virov informacij za poročanje s področja črne kronike oprlo na izpoved A.A., čeprav zaslišanja te priče v zvezi z navedenim vprašanjem tožnica ni predlagala. Zaslišanje navedene priče je sicer res predlagala tožena stranka v zvezi z vprašanjem resničnosti izpovedi tožnice glede obveščanja o prometnih nesrečah in drugih izrednih dogodkih, o katerih naj bi se obveščalo le A.A.. To pa ne pomeni, da sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi te priče tudi glede drugih vprašanj, o katerih je izpovedala in se nanašajo na način in pogoje dela dopisnika za področje črne kronike, to je dela, ki ga je pred tožnico opravljala navedena priča. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbami 2. odstavka 7. člena ZPP) zato ni podana, saj ne gre za kršitev določbe 2. odstavka 7. člena ZPP, po kateri sme sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Pri presoji, ali je podana trditvena podlaga glede določenega dejstva ali vprašanja, je namreč potrebno upoštevati navedbe in stališča stranke kot vsebinsko celoto. Poleg tega pa v postopku v individualnih delovnih sporih sodišče lahko izvaja dokaze tudi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da velja (v omejenem obsegu) tudi preiskovalno načelo, opredeljeno v 34. členu ZDSS-1. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje zlasti glede izpovedi priče A.A., pa tudi v zvezi z izpovedjo tožnice in drugimi izvedenimi dokazi. S tem v zvezi povsem nesprejemljivo očita sodišču prve stopnje, da naj bi izpoved priče A.A. povzemalo tendenciozno, kar pri toženi stranki vzbuja dvom o nepristranskosti sodnice – glede na potek postopka in podatke v spisu ni podlage za takšno oceno. Tudi stališču pritožbe tožene stranke, da je sodišče nepravilno ocenilo izpoved tožnice kot prepričljivo, ni mogoče pritrditi, isto pa velja tudi za pritožbene navedbe o tem, da naj bi iz izpovedi tožeče stranke izhajalo, da (tožnica) očitno napačno razume delovne naloge dopisnika oziroma da ni upravičena voditi uredniške politike časnika tožene stranke, saj za takšne ocene v podatkih spisa prav tako ni nobene podlage.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje v zvezi z neutemeljenostjo predhodnega opozorila z dne 14. 6. 2007, saj so obstajali opravičljivi razlogi, zaradi katerih tožnica o dogodkih, navedenih v opozorilu, ni pravočasno poročala. Sodišče prve stopnje pa se utemeljeno ni spuščalo v presojo utemeljenosti predhodnih opozoril, omenjenih v redni odpovedi, z dne 30. 3. 2006 ter 25. 10. 2006, ki so se nanašala na obdobje pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici odpovedana, tožnica pa je v zvezi z opozorili iz leta 2006 podajala le splošne navedbe. Pravilne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s kršitvijo delovnih obveznosti, ki se tožnici očita v obravnavani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. V izpodbijani redni odpovedi se je tožnici očitalo, da dne 30. 7. 2007 ni poročala o močni burji, ki je pihala na slovenski obali, ko je veter kljub neugodnim vremenskim napovedim presenetil navtične turiste in športnike, zaradi česar so pristojni organi morali sprožiti akcijo reševanja jadralcev, ki so se znašli na odprtem morju, o čemer B v svoji izdaji 31. 7. 2007 ni poročal, o tem dogodku pa so poročali konkurenčni mediji: ... novice, ... novice in Teletekst … . Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno zapisalo, ali je očitek kršitve utemeljen, kar kot bistveno izpostavlja pritožba tožene stranke, vendar je iz razlogov sodbe mogoče sklepati, da je bilo ugotovljeno, da je tožnica sicer storila očitano kršitev delovnih obveznosti, ki pa ni tako huda in resna, da bi jo bilo mogoče šteti za utemeljen krivdni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Pri oceni, ali je izpolnjen pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga po 2. odstavku 88. člena je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine primera, posledice in težo očitane kršitve, zlasti pa dejstvo, da je tožnica že naslednji dan, 1. 8. 2008, v B objavila članek „abc“ in v njem opozorila na odgovornost vodstva jadralnega kluba glede ravnanja ob napovedanih vremenskih neprilikah. Poleg dejstva, da predhodno opozorilo z dne 14. 6. 2007 ni bilo utemeljeno, v obravnavanem primeru tudi nadaljnji pogoj za zakonitost redne odpovedi iz citiranega 2. odstavka 88. člena ZDR ni bil izpolnjen, zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti (oz. razveljavitev) izpodbijane redne odpovedi iz krivdnega razloga.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena tudi v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini zaradi sodne razveze po 118. členu ZDR, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici v višini devetih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjsko sodišče je dopolnilo dokazni postopek v zvezi z zahtevkom tožnice za plačilo odškodnine kot odmere za odpoved pravici do vrnitve na delo, ter ustrezno upoštevalo vse kriterije, ki jih je pri določitvi odškodnine iz tega naslova potrebno upoštevati. Pri tem je izpostavilo zlasti naslednje okoliščine: starost tožnice, izobrazbo, možnosti za nadaljnjo zaposlitev, družinske in zdravstvene razmere. Upoštevajoč navedene kriterije, ki jih je sodišče prve stopnje ustrezno uporabilo in obrazložilo v izpodbijani sodbi, je odškodnina v prisojeni višini primerna in primerljiva z odškodninami po 118. členu ZDR, ki se odmerjajo v sodni praksi. Pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi so zato neutemeljene. Res je sicer, da je tožnica tekom tega postopka zelo skopo utemeljevala svoj zahtevek za sodno razvezo in plačilo odškodnine, kljub temu pa pritožbeno sodišče meni, da je bistvene navedbe podala in da je trditvena podlaga zadostna, predlagani pa so bili tudi ustrezni dokazi (zaslišanje tožnice, zdravstvena dokumentacija), da je lahko prvostopenjsko sodišče dokazni postopek v zvezi s sodno razvezo izvedlo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke, ki poudarja, da iz razloga, ker tožnica za svoj odškodninski zahtevek ni ponudila trditvene podlage, sodbe ni dopustno opreti na izvedene dokaze.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba tožeče stranke je le delno utemeljena in sicer v delu, v katerem izpodbija določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo, da tožnici preneha delovno razmerje na podlagi odločitve sodišča (to je na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR) z dnem 30. 5. 2008, tožnici pa je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je za obdobje od 7. 10. 2007 do 30. 5. 2008 priznalo obstoj delovnega razmerja in reparacijski zahtevek (obračun bruto in izplačilo neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila), višji zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja ter reparacijski zahtevek za čas do 14. 2. 2012 pa je zavrnilo. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da je takšna odločitev deloma napačna, ker se je tožnica šele s 1. 11. 2008 zaposlila pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Iz podatkov v spisu (pripravljalne vloge tožnice z dne 14. 2. 2012) ter iz predložene fotokopije delovne knjižice izhaja, da se je tožnica 16. 6. 2008 zaposlila za polovični delovni čas na A Univerze na …., s 1. 11. 2008 pa se je pri istem delodajalcu zaposlila za polni delovni čas. Glede na navedeno je napačna odločitev, da tožnici preneha delovno razmerje 30. 5. 2008, sprejeta na podlagi zmotne ugotovitve, da naj bi se tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu s 1. 6. 2008 za polni delovni čas. V tem obsegu je pritožba tožnice delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter kot datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi določilo 31. 10. 2008, s tem da se tožnici za čas od 7. 10. 2007 do 15. 6. 2008 prizna obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas (ker je bila tedaj brezposelna), za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu s polovičnim delovnim časom od 16. 6. 2008 do 31. 10. 2008 pa obstoj delovnega razmerja za polovični delovni čas (ker je bila tedaj zaposlena s polovičnim delovnim časom pri A), vključno z reparacijskim zahtevkom za to obdobje. V presežku pa tožbeni zahtevek tožnice za priznanje obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki po 1. 11. 2008 do 14. 2. 2012 ni utemeljen, saj je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju za polni delovni čas pri dveh delodajalcih.

Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu. Za tak zahtevek ni nikakršne pravne podlage, saj je denarni zahtevek za priznanje nadomestila plače oz. razlike v plači vezan na priznanje obstoja delovnega razmerja. Ker je pogodba o zaposlitvi sodno razvezana z dnem 31. 10. 2008, tožnica za nadaljnje obdobje ne more uveljavljati denarnih terjatev iz naslova plače pri toženi stranki, ker do njih ni upravičena. V kolikor bi bila tožnica oškodovana pri plači zaradi nižje plače pri drugem delodajalcu, bi morala tak odškodninski zahtevek uveljavljati v okviru odškodnine zaradi sodne razveze po 118. členu ZDR, vendar tega v obravnavanem primeru ni storila. V pritožbi zoper sodbo sicer le pavšalno navaja, da se ne strinja s prisojeno odškodnino v višini devetih povprečnih plač in da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v prvi sodbi, ki jo je izdalo v tem individualnem delovnem sporu, le pavšalnih in nekonkretiziranih pritožbenih navedb s tem v zvezi pa ni mogoče upoštevati. Prisojena odškodnina je, kot je že navedeno (v delu obrazložitve te sodbe, ki se nanaša na odločitev o pritožbi tožene stranke), primerna in pravična, pritožba tožnice s tem v zvezi pa neutemeljena.

Ker so v navedenem obsegu podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba tožeče stranke, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in na podlagi 1. odstavka 351. člena ter 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe. V ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je v postopku s pritožbo le deloma uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov glede na ocenjeni 20 % uspeh, v višini 42,00 EUR Stroški so odmerjeni ob upoštevanju določb Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami – OT), tar. št. 15/4 in 15/1 (pritožba: 375 točk, 20 % DDV, 2 % materialni stroški – 210,00 EUR).