Jedro

Pri presoji utemeljenega krivdnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi se ne upošteva zgolj dejstvo, da ne gre za prvo kršitev, temveč za ponavljanje, čeprav je bil delavec v zvezi s predhodno kršitvijo pisno opozorjen na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve, pač pa tudi druge okoliščine v zvezi z delavčevim delom in kršitvijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz krivdnega razloga. Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 7. 10. 2007 temveč na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR z dnem 30. 5. 2008. Toženi stranki je naložilo priznanje vseh pravic tožnici, vključno s plačo, za čas od 7. 10. 2007 do 30. 5. 2008, ter plačilo odškodnine v višini 9-tih mesečnih plač. Tožnica je dne 14. 6. 2007 prejela opozorilo o možnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker ni poročala o izginotju R. H., delovnih nesrečah, nesreči na Piranskem obzidju in o finančnih težavah Univerze na Primorskem. Dne 7. 8. 2007 pa je prejela pisno obdolžitev, ker dne 30. 7. 2007 ni poročala o močni burji na Slovenski obali. Tožnica se zagovora ni udeležila, je pa 9. 8. 2007 poslala pisna pojasnila toženi stranki, ki je tožnici 7. 9. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je presodilo, da opozorilo pred odpovedjo ni bilo utemeljeno in da tudi ugotovljene kršitve ni mogoče opredeliti kot tako resne, da ni bilo onemogočeno nadaljevanje delovnega razmerja. Ker tožena stranka tako ni dokazala resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga, je odpoved nezakonita. Na predlog tožnice je sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo in tožnici dosodilo odškodnino v višini 9-tih mesečnih plač. Upoštevalo je, zdravstvene in družinske razmere tožnice, njeno izobrazbo ter starost, kot tudi, da je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o nedokazanosti resnega in utemeljenega razloga za odpoved.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da se izpodbijana sodba glede utemeljenosti pisnega opozorila oziroma zakonitosti redne odpovedi ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Ne strinja se z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje pa se s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem ni opredelilo. Ni upravičenega razloga, da je sodišče presojalo utemeljenost zadnjega pisnega opozorila pred odpovedjo, opustilo pa ugotavljanje utemeljenosti opozoril (z dne 30. 3. 2006 in 25. 10. 2006) o predhodnih istovrstnih in ponavljajočih se kršitvah. Pravilna uporaba materialnega prava terja tudi opredelitev o prejšnjih očitkih o nepravočasnem poročanju oziroma malomarnem poročanju. Izpodbijana sodba je nezakonita tudi v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine. Tožnica bi morala pravočasno navesti dejstva in dokaze, ki utemeljuje njen zahtevek za plačilo odškodnine.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotavljanje okoliščin v zvezi z kršitvami, očitanimi v opozorilu pred odpovedjo in v odpovedi sami, njihovimi posledicami ter dokazna ocena o njihovi resnosti in utemeljenosti je najprej vprašanje dejanskega stanja, nato pa vprašanje pravilne uporabe materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje. Nestrinjanja tožene stranke z dokazno oceno sodišča in presojo, da gre za resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 88. člena ZDR zato ni mogoče upoštevati kot uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka to kršitev utemeljuje s tem, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih glede utemeljenosti opozorila pred odpovedjo z dne 14. 6. 2007 oziroma ti razlogi v sodbi niso navedeni. To pa ne drži, saj izpodbijana sodba takih formalnih pomanjkljivosti nima.

7. Sodišče druge stopnje se je opredelilo tudi do v pritožbi in reviziji izpostavljenega vprašanja o upoštevanju predhodnih pisnih opozoril v letu 2006. Navedlo je, da se sodišče prve stopnje utemeljeno ni spuščalo v njihovo presojo, ker sta se nanašali na obdobje pred sklenitvijo odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je sodišče druge stopnje že v razveljavitvenem sklepu Pdp 1438/2010 z dne 11. 3. 2011 opozorilo na odločbo Ustavnega sodišča (sedaj povzeto v drugem odstavku 83. člena ZDR), da se kot relevantno lahko upošteva le opozorilo, izdano največ eno leto pred odpovedjo. Glede na datum odpovedi to pomeni, da opozorila z dne 30. 3. 2006 že iz tega razloga ni mogoče upoštevati.

8. Drugo opozorilo z dne 25. 10. 2006 pa bi bilo mogoče presojati, če bi tožnica njegovo (ne)utemeljenost uveljavljala. Tožena stranka se je nanj sklicevala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je bilo tudi priloženo odgovoru na tožbo. V tem delu je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da opozorila pred odpovedjo ni mogoče upoštevati zato, ker naj bi bila med opozorilom in odpovedjo sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Tudi opozorilo na kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izdano pred sklenitvijo kasneje odpovedane pogodbe o zaposlitvi, zgolj zaradi tega ne izgubi veljave. To pomeni, da bi bilo treba pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati tudi opozorilo pred odpovedjo z dne 25. 10. 2006. 9. Ob (dejanski) ugotovitvi, da je bilo opozorilo pred odpovedjo z dne 14. 6. 2007 neutemeljeno, in ob obstoju neprerekane utemeljenosti opozorila z dne 25. 10. 2006, se izkaže, da ta razlog nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podan. Vendar zgolj ugotovitev ponovne (lahko tudi istovrstne) kršitve sama zase ne dokazuje, da gre za resen in utemeljen razlog, zaradi katerega delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati.

10. Pri presoji utemeljenega krivdnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi se ne upošteva zgolj dejstvo, da ne gre za prvo kršitev, temveč za ponavljanje, čeprav je bil delavec v zvezi s predhodno kršitvijo pisno opozorjen na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve, pač pa tudi druge okoliščine v zvezi z delavčevim delom in kršitvijo. Pri presoji teže in pomena kršitve, kot utemeljenega odpovednega razloga, ZDR v drugem odstavku 88. člena nalaga presojo tudi z vidika prognoze delavčevega dela, to je, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. V tem smislu je bistvena prognoza, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodočnosti korektno izpolnjeval. 11. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tudi (neposredni) razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi neutemeljen. V tem delu pa revizija izpodbijani sodbi ne očita bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne zmotne uporabe materialnega prava. Tega tudi smiselno ni mogoče razumeti iz navedb o tem, da je odpoved zakonita že zato, ker so bila predhodna opozorila utemeljena. To pa pomeni, da tudi (takšna ali drugačna) opredelitev sodišča druge stopnje o pritožbenih navedbah glede upoštevanja opozoril z dne 30. 3. 2006 in 25. 10. 2006, na drugačno odločitev ne bi vplivala. Zato je neutemeljena revizija, kolikor ob tem smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP).

12. Neutemeljene in v nasprotju s podatki v spisu so revizijske navedbe, da tožnica glede odškodninskega zahtevka „tudi v ponovljenem postopku ni pravočasno dopolnila trditvene podlage“. Tožnica v ponovljenem postopku ni predložila le medicinske dokumentacije, temveč je na obravnavi dne 6. 12. 2011 podala o tem izrecne trditve o okoliščinah, ki naj bi utemeljevale odmero odškodnine, o tem pa je bila nato na obravnavi 14. 2. 2012 tudi zaslišana. Temu, da naj bi bila medicinska dokumentacija (dejansko je šlo za odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz leta 1991) na obravnavi 6. 12. 2011 vložena prepozno, tožena stranka takrat ni ugovarjala oziroma uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka (286. b člen ZPP).

13. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.