Jedro

Odmera davka iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2 se opravi takrat, ko davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, ki precej presega napovedane dohodke. Odmera se opravi na način, predpisan s citirano določbo, to je od razlike med vrednostjo premoženja oziroma porabljenih sredstev in obdavčenimi dohodki oziroma dohodki, od katerih se davek ne plača. Pri citiranih določbah gre torej za način določitve davčne osnove s cenitvijo, ki je potrebna v primeru, ko davčni zavezanec ne izpolni ali ne izpolni v ustreznem obsegu predpisanih davčnih obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v postopku odmere davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 20/09 – v nadaljevanju: ZDavP-2) tožeči stranki z izpodbijano odločbo od davčne osnove 81 973,09 EUR odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 po povprečni stopnji dohodnine 43,09 % v znesku 35 322,21 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 3 664,53 EUR, obračunane od 10. 8. 2006 do izdaje odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je prvostopni davčni organ na podlagi uradoma zbranih podatkov ter prijave premoženja tožeče stranke in njenega moža ugotovil, da sredstva za privatno potrošnjo precej presegajo napovedane dohodke tožeče stranke. To je bil razlog za uvedbo davčnega inšpekcijskega nadzora in s tem za uvedbo odmernega postopka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. V postopku je bila tožnica v skladu s četrtim odstavkom 69. člena ZDavP-2 pozvana, da prijavljeno premoženje, konkretno nakazilo denarnih sredstev z dne 19. 12. 2005 na njen transakcijski račun v znesku 19 664 032 SIT, dokaže z verodostojnimi listinami in za davčne potrebe pojasni porabo navedenih sredstev. Na poziv je tožnica navedla, da omenjeni znesek predstavlja kupnino za osebni avto znamke Porsche Cayenne, ki ga je pred tem kupila od družbe A. d.o.o. Ker z vozilom ni bila zadovoljna, ga je dne 16. 12. 2005 prodala preko družbe B. d.o.o., ki ji je nakazala kupnino. V tej zvezi je predložila račun št. 448/2005 z dne 30. 11. 2005, izdan s strani prodajalca, ter blagajniški prejemek št. 87/2005 z istim datumom in izdan s strani iste pravne osebe, ki izkazuje plačilo kupnine v znesku 19 700 000 SIT. Navedla je še, da denar za kupnino izvira iz posojilne pogodbe z dne 15. 10. 2005, ki jo je za znesek 83 000 EUR sklenila s posojilodajalcem C.C. iz Italije. Na podlagi opravljenih poizvedb je prvostopni organ ugotovil, da pravna oseba A. na dan 30. 11. 2005 ni obstajala, saj je od 25. 5. 2005 vpisana v sodni register kot D. d.o.o. z drugo dejavnostjo (gradbeništvo). Tožnica vozila ni registrirala, temveč ga je že 16. 12. 2005 predala v komisijsko prodajo. Družba B. je vozilo isti dan (16. 12. 2005) prodala pravni osebi E. d.o.o. Lastnik družbe A. in družbe E. je po ugotovitvah davčnega organa ista oseba, to je F.F. Družba E. je bila z dnem 15. 3. 2006 izbrisana iz sodnega registra. Glede na navedene okoliščine v zvezi z nakupom in prodajo vozila ter okoliščine, ki se nanašajo na nakup in prodajo še drugih vozil ter s tem povezane posle, pri katerih je sodelovala tožnica in ki so podrobno opisani v izpodbijani odločbi, po mnenju organa prve stopnje ni mogoče upoštevati listin oziroma dokazil, s katerimi tožeča stranka zatrjuje in dokazuje nakup in prodajo vozila in dejansko razpolaganje z avtomobilom ter s tem pravni vir oziroma podlago (kupnino) za prejem navedenih denarnih sredstev. Posle šteje za navidezne, kot navidezno izkazano pa opredeli tudi plačilo kupnine. Nakup avtomobila naj bi bil po izjavi tožeče stranke sicer financiran s sredstvi posojila. Vendar pa tudi resničnost prejetega posojila tožnica dokazuje le s pisno posojilno pogodbo, ne pa tudi z objektivnimi dejstvi in okoliščinami, npr. z listinami izven pogodbenega odnosa, ki bi pričale o dejanskem obstoju posojilnega razmerja. Poleg tega ni mogoče upoštevno dokazati povezave med denarnimi sredstvi, ki so bila tožnici nakazana dne 19. 12. 2005 (kot kupnina za avtomobil) in zatrjevanim posojilnim razmerjem z dne 15. 10. 2005. Obstajajo pa tudi druge okoliščine, ki po presoji organa prve stopnje porajajo dvom v resničnost pogodbenega razmerja in se zato učinkov, izkazanih na podlagi posojilnega razmerja, to je prejem in razpolaganje s sredstvi v višini 83 000 EUR in obveznost do vračila teh sredstev na drugi strani, v davčnem postopku ne upošteva. Ugotovljeno je torej, da je tožnica v letu 2005 razpolagala z denarnimi sredstvi, ki znatno presegajo njene napovedane dohodke v tem davčnem letu, kar je podlaga za davčno odmero po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Vrednost premoženja in sredstev tožnice, porabljenih za privatno potrošnjo je sicer po ugotovitvah davčnega organa skladna z višino njenih dohodkov, razen v delu, ki se nanaša na zgoraj omenjena prejeta denarna sredstev. In ker tožnica ni uspela pojasniti njihovega vira, predstavljajo sredstva v višini 19 644 032,00 SIT davčno osnovo po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, to je razliko med vrednostjo premoženja tožeče stranke, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Kot odmerno obdobje se določi davčno leto 2005, ki v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 predstavlja hkrati tudi zadnje davčno obdobje za izračun povprečne stopnje dohodnine od enoletnih dohodkov. Povprečna stopnja dohodnine od enoletnih dohodkov se izračuna tako, da se znesek razlike nepojasnjenega premoženja v višini 19 644 032,00 SIT v celoti vključi v davčno osnovo enoletnih dohodkov davčnega obdobja 2005, in sicer na način razviden iz tabele na strani 16 odločbe, ter nato izračuna povprečna stopnja dohodnine in davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 na način v zneskih, ki so razvidni iz tabele na straneh 16 in 17 odločbe. Verjetna davčna osnova tako znaša 81 973,09 EUR, davek od nenapovedanih dohodkov, ki ga je na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 mogoče šteti za dokončni davek, pa znaša 35 322,21 EUR.

V zvezi s pripombami na zapisnik in dodatni zapisnik davčni organ poudarja, da je po določbah 76. člena ZDavP-2 na tožnici dokazno breme, da dokaže svoje trditve. Tožeča stranka je tista, ki zatrjuje, da je razpolagala z osebnim avtomobilom Porsche Cayenne in da je na podlagi pravnih poslov, povezanih s tem avtomobilom, prišla do spornega nakazila. Zato je na njej, da trditve prepričljivo dokaže. Predloženih listin davčni organ, kljub formalno pravilni obliki, ob upoštevanju še drugih dokazil in okoliščin, ni upošteval. Čim pa ne more dokazano trditi, da je resnično razpolagala z osebnim avtomobilom, tudi ne more izkazati pravnega temelja oziroma vira denarnih sredstev, ki jih je prejela na svoj transakcijski račun. Upoštevati pa ni mogoče niti trditve tožnice, da je v vseh obravnavnih poslih delovala v dobri veri in pošteno, saj okoliščine o nakupu in prodaji avtomobilov in o akterjih obravnavanih poslov kažejo ravno nasprotno, to je na navidezno izkazana poslovna razmerja, za katera je tožnica vedela ali bi morala vedeti. Glede odmere davka kot take pa se davčni organ strinja z trditvijo tožnice, da načina izračuna povprečne stopnje dohodnine zakon izrecno ne določa, pač pa to dovolj jasno izhaja iz vsebine določb petega odstavka 68. člena ZDavP-2. Zato zavrača očitek, da si je način izračuna izmislil. Zavrača tudi trditev, da načina izračuna ni mogoče preizkusiti ter poudarja, da je uporabil ter pri tem razlagal zakonsko določbo v skladu s pooblastili, ki jih ima pri opravljanju davčne službe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. Pri tem poudari, da predložena listinska dokumentacija in drugi zbrani podatki nedvomno kažejo na navideznost pravnega posla nakupa in prodaje osebnega avtomobila Porsche Cayenne ter da zato tožnica ni uspela dokazati dejanskega izvora prejetih denarnih sredstev. Enako stališče kot prvostopni organ zavzame organ druge stopnje tudi glede posojilne pogodbe oziroma posojilnega razmerja, za katerega meni, da ne obstaja. Zato je utemeljeno stališče prve stopnje, da tožnica ni dokazala vira denarnih sredstev, ki jih je prejela na račun v višini 19 664 032 SIT. Kot neutemeljene zavrne tudi pritožbene navedbe v zvezi z davčno odmero in izračunom obresti. Glede očitanih kršitev pravil postopka pa meni, da niso podane. Organ prve stopnje je postopal na podlagi in skladno z določbami petega odstavka 68. člena ZDavP-2, kot izhaja tudi iz sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka.

V dejanskem pogledu navaja, da sta ugotovitvi davčnega organa, po katerih tožnica ni uspela pojasniti vzročne zveze med prilivom denarnih sredstev na račun in prodajo osebnega vozila ter dokazati, da je s strani posojilodajalca C.C. prejela posojilo po posojilni pogodbi, nepravilni in v nasprotju z listinami, ki so v spisih in z izvedenimi dokazi. Tožnica je v postopku pojasnila in dokazala, da priliv na TRR predstavlja kupnino od prodaje vozila Porsche Cayenne. Pojasnila in dokazala je tudi način sklepanja poslov nakupa in prodaje vozila. Tožena stranka tega ni upoštevala, in sicer iz razlogov, ki niso na strani tožnice. Poleg tega so ugotovitve tožene stranke v nasprotju z listinami v spisih in kažejo na namen, da se nekoga kaznuje zaradi delovanja t.i. missing traderjev, ki jih tožena stranka ni mogla obdavčiti. Iz listinskih dokazil nasprotno sledi, da je tožnica vozilo kupila in ga tudi plačala. V tem smislu je predložila račun o nakupu vozila in potrdilo o plačilu. Izkazala je (s primopredajnim zapisnikom) tudi posest vozila. Tožnica je tako izkazala, da je bila sklenjena pogodba o prodaji vozila ter da je bil posel realiziran. Izkazanost poslov pri družbi A. d.o.o. kot prodajalcu vozila ne sodi v sfero tožnice. Dokazov v tej zvezi tožeča stranka zato ne more in jih tudi ni dolžna priskrbeti. Njene trditve o tem, da je pridobila lastninsko pravico, izkazuje tudi sedanje lastniško stanje vozila, ki ga davčni organ ni ugotavljal. Sama registracija vozila ne pomeni pridobitve lastninske pravice, saj je bistvena izročitev vozila. Zakaj se tožnica ni odločila za registracijo, je njena stvar kot lastnice vozila, tako kot je njena stvar odločitev, da vozilo proda dalje in ga v ta namen izroči komisionarju. Glede družbe A. poudarja še, da za dvom v obstoj družbe ni imela razloga ter da je bilo zanjo ob nakupu vozila pomembno samo, da je prodajalec lastnik vozila, kar pa je bilo nedvomno izpolnjeno. Statusne spremembe družbe in navideznost poslov zato nimajo nič skupnega s tožnico. Sploh pa ne drži, da družba v času nakupa vozila ni obstajala. Že po navedbah davčnega organa je namreč prišlo le do spremembe firme, družbenikov ipd., medtem ko je družba kot taka še vedno imela pravno subjektiviteto. Vse nadaljnje ugotovitve v zvezi s prodajo vozila so posledica že omenjenih napačnih ugotovitev v zvezi z nakupom. Vsekakor je prejela na svoj TR kupnino za vozilo. Tožnica ni vedela in ni bila dolžna vedeti, kdo je kupec vozila, saj je za prodajo pooblastila komisionarja. Gre za plačilo oziroma denarno nakazilo s strani komisionarja in s tem s strani znanega nakazovalca. Razlika v premoženju torej ni nepojasnjena. V najslabšem primeru bi bilo potrebno nakazilo šteti za dohodek iz delovnega razmerja ali kakšen drug dohodek ter s tem za ponovno odmero dohodnine, ne gre pa za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDoh-2, ki ima povsem drugačne posledice. Listinski dokazi v zvezi s prodajo vozila so po mnenju tožnice povsem jasni, tako v zvezi s poslovanjem družbe B. d.o.o. (komisionarja) kot družbe E. d.o.o. (kupca vozila), s katerim je bila tožnica itak samo v posrednem odnosu. Kljub temu jih davčni organ spregleda. Predlagano zaslišanje (direktorice družbe B.) ni bilo izvedeno, čeprav obstajajo za to utemeljeni razlogi. Predlagano je bilo tudi zaslišanje posojilodajalca, ki ga davčni organ ni izvedel in o tem ni navedel razlogov, medtem ko so razlogi druge stopnje neprepričljivi. Vsekakor tožeča stranka vztraja, da si je denar izposodila, tako kot to sledi iz pogodbe. Denar je prejela v G. O tem, da bi morala o posojilu obveščati Banko Slovenije, tožnica ni bila obveščena. Obstajajo pa še tudi druge okoliščine in nasprotja v razlogih odločbe, ki kažejo na to, da ugotovitev v zvezi s posojilom ni pravilna.

Kot bistveno kršitev pravil postopka tožeča stranka navaja, da je obrazložitev izpodbijanih odločb sama s sabo v nasprotju in da odločitve zato ni mogoče preizkusiti. Odločba temelji predvsem na sklepanjih namesto na dejstvih. Razen tega so sklepne ugotovitve v nasprotju z listinami in podatki, ki so v spisih. Kot kršitev (pravice do kontradiktornosti) izpostavlja tudi odklonitev predlaganega dokaza z zaslišanjem posojilodajalca ter pri tem izpostavlja, da je po določbah ZDavP-2 možna izvedba dokazov tudi z drugimi dokazi kot listinami. Nenazadnje je davčni organ sam v enakih okoliščinah izvedel ustni dokaz, ko je zaslišal stranko.

Kršitev materialnega prava je podana zato, ker tožena stranka sploh ni obdavčila ugotovljene razlike po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, ki se uporabi takrat, če je izvor premoženja nepojasnjen. Obdavčila bi torej lahko le sredstva, ki jih je tožnica porabila za nakup avtomobila Porsche Cayenne, če je menila, da ne gre za sredstva iz posojilne pogodbe. Tako pa je kot sredstva z nepojasnjenim izvorom upoštevala priliv sredstev na TRR tožnice, kar je nelogično, saj je izvor teh sredstev izkazan. Če pa meni, da je prodaja fiktivna, bi bilo potrebno priliv obdavčiti kot prihodek po ZDoh. Zato pravna podlaga za obdavčitev tožnice ni jasna. Nejasen oziroma nepravilen je tudi izračun davka, s katerim se razen tega na nezakonit način posega v odmero dohodnine. Poleg tega ni jasno, na kakšni pravni podlagi je tožena stranka ugotavljala fiktivnost poslov prodaje in nakupa vozila ter je zato napačno uporabila materialno pravo (OZ) tudi v tem pogledu. Nepravilna pa je tudi odločitev glede obresti. Odmerjeni davek namreč ne sodi v dohodnino. Zato davčna obveznost zagotovo ni zapadla v plačilo 10. 8. 2006, saj je bil davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 odmerjen na novo in s posebno odmerno odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri dosedanjih stališčih in predlogih.

Tožba ni utemeljena.

Glede kršitev pravil postopka Po presoji sodišča zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka v zadevi niso podane. Podane tudi niso bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Nasprotij v obrazložitvah obeh davčnih odločb sodišče ne najde. Prav tako ne najde sklepanj, ki bi bila izven racionalne presoje in ki bi že sama po sebi vzbujala dvom v resničnost dejanskih ugotovitev oziroma sklepanj, ki bi bila v direktnem nasprotju s podatki upravnih spisov, kot to trdi tožnica v tožbi. Izvedbe dokaza z zaslišanjem priče C.C. tožnica v postopku na prvi stopnji ni izrecno predlagala. Predlog namreč ni razviden ne iz vsebine zapisnika in ne iz pripomb na zapisnik in dodatni zapisnik. Predlagala ga je, kot izhaja iz spisov, v pritožbi. Iz spisov, konkretno iz obrazložitve odločbe druge stopnje in nenazadnje tudi iz tožbenih navedb tožeče stranke, v katerih oporeka zavrnitvi dokaznega predloga, pa sledi, da se je drugostopni organ o predlogu izrekel. Bistvena kršitev pravil postopka, ki jo zatrjuje tožnica v tej zvezi, torej ni podana. Glede izvedbe dokaza tožnica sicer pravilno opozori, da je v davčnem postopku možna izvedba tudi drugih dokazov, ne le listinskih. Vendar pa iz določb 77. člena ZDavP-2, na katere se sklicuje v tožbi, obenem sledi, da ima pri dokazovanju pisna (listinska) dokumentacija prednost pred drugimi dokaznimi sredstvi, kar pomeni, da se druga dokazna sredstva uporabijo zlasti takrat, kadar dokazovanje z listinami ni mogoče. V konkretnem primeru za takšno situacijo nedvomno ne gre, saj že iz zapisniških ugotovitev sledi, katere listine bi ne le mogle temveč morale spremljati izposojeni znesek. In ker obenem iz spisov sledi, da manjkajo vsakršne listine, ki bi dokazovale dejanski obstoj posojilnega razmerja in še zlasti tiste, ki bi izkazovale njegovo povezanost s sporno kupnino, se po presoji sodišča pokaže kot pravilno stališče organa druge stopnje, po katerem se dokaznemu predlogu ne ugodi ter predlagano zaslišanje posojilodajalca ne izvede.

Glede ugotovljenega dejanskega stanja V konkretnem primeru gre za poseben primer odmere davka iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2, to je za davčno odmero, ki se opravi takrat, ko davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, ki precej presega napovedane dohodke. Odmera se opravi na način, kakršen je predpisan s citirano določbo, to je od razlike med vrednostjo premoženja oziroma porabljenih sredstev in obdavčenimi dohodki oziroma dohodki, od katerih se davek ne plača. Pri citiranih določbah gre torej za način določitve davčne osnove s cenitvijo, ki je potrebna v primeru, ko davčni zavezanec ne izpolni ali ne izpolni v ustreznem obsegu predpisanih davčnih obveznosti.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica dne 19. 12. 2005 prejela na svoj transakcijski račun denarna sredstva v višini 19 664 032,00 SIT. Sporno tudi ni, da je tožnica s tem zneskom razpolagala in da kot tak (po višini) presega siceršnje tožničine napovedane dohodke. Sporen je izvor omenjenih sredstev in s tem izkazanost nakazanih sredstev kot že obdavčenih oziroma tistih, od katerih se davki ne plačajo, saj tožnica trdi, da gre za prejeto kupnino za osebni avto znamke Porsche Cayenne, medtem ko davčni organ ugotavlja, da je bil posel nakupa in prodaje vozila navidezen in da zato ostaja izvor sredstev, nakazanih na tožničin račun, nepojasnjen.

V tem pogledu – v pogledu vprašanja obstoja posla nakupa in prodaje omenjenega vozila s strani tožnice pa že spet ni spora o tem, da je tožnica predložila listine, iz katerih izhaja tako zatrjevani nakup vozila s strani tožnice kot tudi, da je tožnica preko (komisionarja) vozilo prodala ter za to prejela kupnino v višini nakazanega zneska. Sporna je verodostojnost predloženih listin in s tem dejanski obstoj poslovnih dogodkov, ki jih zatrjuje in z listinami dokazuje tožnica. V tem delu, to je glede presoje predloženih listin in pojasnil tožnice, pa sodišče, po pregledu listin in dokazil, ki so v spisih, sledi ugotovitvam in zaključkom davčnih organov. O tem, da je bil posel navidezen, prepričajo podatki o načinu, kako je posel potekal, o družbah, ki so v poslu sodelovale ter o lastnikih in zakonitih zastopnikih omenjenih družb in njihovi medsebojni povezanosti, kar vse je podrobno opisano že v zapisniku o pregledu in nato ponovno v izpodbijani odločbi. Navedenim podatkom kot takim, zbranim uradoma, tožnica niti ne ugovarja. Trdi le, da gre za okoliščine, ki z ozirom na predložene listine o nakupu in prodaji vozila ne vplivajo na veljavnost posla, oziroma da gre za okoliščine, ki niso na njeni strani in da za njih ob sklepanju posla ni vedela. Vendar pa po presoji sodišča, enako kot meni davčni organ, tožnici v tem pogledu ni mogoče slediti. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine v zvezi z obravnavanim poslom, zlasti tiste, ki se nanašajo na prodajalca vozila družbo A. oziroma njegov status in so podrobno opisane na 6. strani odločbe, listinskih dokazil, to je računa, izdanega ob nakupu vozila, potrdila o plačilu vozila in zapisnika o prevzemu vozila, ki jih je predložila tožnica, kot že rečeno, ni mogoče upoštevati kot verodostojnih in jim zato ni mogoče slediti. Izkazanost poslov pri prodajalcu vozila družbi A. d.o.o. v načelu res ne sodi v sfero tožnice, vendar pa so ugotovljene objektivne okoliščine na strani prodajalca takšne, da nedvomno vplivajo na presojo predloženih listin in s tem tudi na položaj tožnice v obravnavanem poslu. Iz spisov, konkretno iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru in razlogov izpodbijane odločbe na straneh 6 in 12 pa so razvidni tudi številni, podrobno opisani podatki in okoliščine, iz katerih izhaja, da tožnica ni bila v dobri veri in da je vedela za posebne okoliščine pri sklepanju poslov. Zlasti to velja za ugotovitve o povezanosti pogodbenih strank, ki so (preko iste fizične osebe) sodelovale v obravnavanem poslu kot prodajalec in obenem kot kupec vozila, kar tožnici ni moglo ostati neznano, še zlasti glede na to, da so ji sklenitev komisijskega posla svetovali pri družbi A. – prodajalcu vozila ter da je bilo vozilo prvič registrirano na ime H.H., s katerim je tožnica preko vnuka oziroma svoje hčerke družinsko povezana in ki se pojavlja kot udeleženec tudi v njenih kasnejših poslih nakupa in prodaje vozil visokega cenovnega razreda (Volvo in Jaguar) s strani družb, za katere je bilo v postopkih davčnega nadzora ugotovljeno, da poslujejo v prodajnih verigah avtomobilov kot t.i. missing traderji. Tožbena in pred tem pritožbena izvajanja ne prepričajo o nasprotnem. In ker sta vsebinsko enake navedbe v pripombah na zapisnik in dodatni zapisnik ter v pritožbi pravilno in argumentirano zavrnila že oba davčna organa, se sodišče v tem delu sklicuje na njune razloge. Ne drži namreč tožbena trditev, da drugostopna odločba o tem nima ustreznih razlogov in da se je ne da preizkusiti. Razlogi se nahajajo na 10. in 11. strani odločbe, so dovolj jasni in logični, iz njih pa tudi ne sledi, da bi davčni organ spregledal listinske dokaze. Le presodi jih drugače, kot to želi tožeča stranka.

Pravilno pa presodi tudi obstoj posojilnega razmerja, in sicer iz razlogov, ki so razvidni že iz izpodbijane (na strani 8) in nato še (na strani 11) iz drugostopne odločbe. Pripomb na zapisniške ugotovitve in na ugotovitve v dodatnem zapisniku v tej zvezi tožnica v inšpekcijskem postopku ni imela. Ugovarjala jim je šele v pritožbi. Pri tem pa drugih (listinskih) dokazov o prejemu denarja, razen že predložene posojilne pogodbe, ni predložila, kar pomeni, da ostaja neizkazano tako posojilno razmerje kot tako kot tudi njegova povezava s sporno kupnino. Predlagano zaslišanje posojilodajalca manjkajočih listinskih dokazil, kot je že navedeno zgoraj, po presoji sodišča ne more nadomestiti. To pa pomeni, da ostaja izvedba obravnavanega posla nakupa in prodaje vozila neizkazana tudi v tem pogledu (v pogledu zagotovljenih denarnih sredstev za nakup vozila), to pa obenem pomeni, da ostaja neizkazan vir sredstev, ki jih je tožnica prejela na svoj transakcijski račun, ter da posledično teh sredstev pri davčni odmeri ni mogoče upoštevati kot (že) obdavčenih oziroma kot dohodkov, od katerih se davek ne plača. Glede kršitev materialnega prava Sodišče očitanih kršitev materialnega prava ni našlo. Uporaba prava, konkretno določb 68. člena ZDavP-2, ni nepravilna in nelogična, saj skladno s citirano določbo temelji na dejanskih ugotovitvah o nepojasnjenem izvoru denarnih sredstev, nakazanih na tožničin transakcijski račun in s tem na dejstvih in okoliščinah, ki ob nadaljnji (nesporni) dejanski ugotovitvi, da razpolaganje z navedenimi sredstvi precej presega napovedane dohodke tožnice, predstavljajo ustrezno zakonsko podlago za davčno odmero. Sporni so razlogi in s tem dejanska podlaga za odločitev. V tem pogledu pa sodišče, kot je že navedeno, sledi ugotovitvam in zaključkom davčnih organov ter v tej zvezi zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni očitek, da ni dovolj pojasnjena pravna podlaga za ugotavljanje fiktivnosti poslov prodaje in nakupa vozila. Dovolj jasna in pravilna pa je tudi davčna odmera, kakršna je podrobno opisana ter (na podlagi pripomb) dodatno pojasnjena v izpodbijani odločbi (na straneh od 15 do 18), in s katero se očitno ne posega v že izdano odločbo o odmeri dohodnine. Pravilen pa je po presoji sodišča tudi obračun obresti, ki sledi (v pogledu zapadlosti v plačilo) vrsti oziroma naravi dohodka, ki se sicer (praviloma) kot (drug) dohodek vključuje v osnovo za odmero dohodnine, in za katerega je rok plačila davka v smislu 95. člena ZDavP-2, po nespornih ugotovitvah prvostopnega organa, potekel 30. dan od dneva vročitve odmerne odločbe, s katero se je tožeči stranki odmerila dohodnina od v letu 2005 napovedanih obdavčljivih dohodkov. Res je sicer, da se davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 odmeri s posebno odločbo. Vendar pa to še ne pomeni, da gre za poseben davek, ki ne sodi v dohodnino. Gre le za odmero davka v posebnem primeru in s tem za poseben način davčne odmere, ki pa na (drugačno) opredelitev dohodka in njegovo obdavčitev v ostalem ne vpliva.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.