Jedro

V primeru, ko je zavarovalnica po 7. členu ZOZP upravičena pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti uveljavljati od zavarovanca izplačani znesek, gre za pravno podlago, ki je odškodninski zahtevek zavarovalnice proti zavarovancu zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. V teh primerih zamudne obresti tečejo po opominu, in če tega ni oziroma ta ni takšen, da bi tožena stranka lahko vedela, koliko dolguje, je opomin vložitev tožbe.

Sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka glede nepremoženjske škode zato, ker tožba nima vsega, da bi bila sposobna za obravnavo, ali bi imela kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih bi jo sodišče moralo vrniti v popravo v pomenu 108. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zato, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev in dokazov za te trditve, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je izplačani znesek glede višine utemeljen. Za zahtevek po 7. členu ZOZP je sicer dovolj, da tožeča stranka zatrjuje utemeljenost povračilnega zahtevka in višino, saj gre za pravno naravo zahtevka, ki je odškodnina zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Vendar je v tem primeru tožena stranka ugovarjala in ti ugovori so pravno relevantni: da je tožena stranka izplačala previsoko odškodnino in da ta odškodnina ni bila v vzročni zvezi s poškodbami, katere je utrpel oškodovanec. Ta svoj ugovor je tožena stranka substancirala in za to ponudila dokaze. Ko je tožena stranka podala substancirani ugovor in za navedbe predlagala dokaze, je s tem odprla ugovor, da je tožeča stranka pomanjkljivo likvidirala škodo. Tožena stranka ima namreč v takšni pravdi vse ugovore, kot bi jih imela sicer, če bi jo tožil oškodovanec v odškodninski tožbi. Ob substanciranih ugovorih tožene stranke, mora tožeča stranka ponuditi trditveno podlago in dokaze o načinu likvidacije škode.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni ni se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 429,46 EUR in 536,30 EUR, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2001 dalje do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek Zavarovalnice ... (v nadaljevanju tožeča stranka), ki je zahtevala od tožene stranke plačilo 21.390,04 EUR spp in zahtevek A. A. (v nadaljevanju tožena stranka) po nasprotni tožbi, ki je zahtevala plačilo 22.951,00 EUR spp. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor toženih strank.

Tožeča stranka vlaga pritožbo proti zavrnilnemu delu. Glede materalne škode se ne strinja, da je sodišče prisodilo tožeči stranki zakonite zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, saj bi ji moralo priznati obresti od izplačila odškodnine oškodovancu. Pri tem se sklicuje na 1. odst. 239. člena ZOR, ko zavarovalnica vstopi v pravice oškodovanca. Enako je bilo določeno tudi v 2. odst. 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Glede zavrnjenega dela za nepremoženjsko škodo pa meni, da bi sodišče moralo pozvati tožečo stranko, da dopolni tožbene navedbe. To sledi iz 108. člena ZPP in ker tega sodišče ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. S tem je prišla tožeča stranka v neenakopravni položaj. Tožeča stranka je izplačala oškodovancu odškodnino iz naslova strahu 500.000,00 SIT, zaradi telesnih bolečin 2.000.000,00 SIT in zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.500.000,00 SIT oziroma skupaj 5.000.000,00 SIT. 316.000,00 ST pa so materialni stroški zdravljenja. Z dopolnitvijo tožbenih navedb tožeča stranka tako ni prekludirana, kar je odločilo Ustavno sodišče v štirih citiranih zadevah. Sodbe tudi zato ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka ima pravico uveljavljati zahtevek po 2. odst. 7. člena ZOZP in dokazno breme je le, da dokaže dejansko izplačilo in višino izplačane odškodnine. Trditev tožene o preveč izplačani odškodnini ni zadosti obrazložen ugovor, da bi se preneslo dokazno breme na tožečo stranko. Tožena stranka je tista, ki mora dokazati svoje trditve, kar je višje sodišče odločilo v treh citiranih zadevah. Tako bi sodišče moralo uporabiti drugačno dokazno breme glede izplačane odškodnine in ugotoviti, ali je tožena stranka dokazala svoje trditve, da je bilo izplačano preveč odškodnine.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane sodbe in sicer v delu, ko bi zamudne obresti morale prenehati teči, ko dosežejo glavnico. Opravila je obračun obresti in ugotovila, da so pri obeh zakonite zamudne obresti do 22.5.2007 oziroma do uveljavitve sprememb OZ-A že presegle glavnico.

Na vročeni pritožbi stranki nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni na ustrezen način opomnila tožene stranke, koliko dolguje, ter ji s tem določilo pričetek teka zakonitih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, to je od 11.6.2001 dalje. V takih primerih je glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-l-300/04, z dne 2.3.2006 in glede na kasnejšo novelo Obligacijskega zakonika (Ur. I. RS, št. 40/2007), potrebno ugotoviti, da če so obresti do uveljavitve novele, t.j. do 22.5.2007 že dosegle glavnico, prenehajo teči. Zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus izračuna zakonitih zamudnih obresti. Izračun oziroma matematični del izračuna je vprašanje materialnega prava. Izračun je pokazal, da na dan 22.5.2007, obresti niso presegle glavnico. Tudi na dan odločanja sodišče druge stopnje, obresti še niso presegle glavnico. Zato je pritožba tožene stranke neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede teka zamudnih obresti. Ostale dele sodba tožena ne izpodbija.

O pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka glede teka obresti za obsodilni del sodbe meni, da bi sodišče moralo stopnje moralo priznati tožeči stranki obresti od dneva izplačila odškodnine oškodovancu iz prometne nesreče, katero je povzročila tožena stranka in ki je bila v tem trenutku pod vplivom alkohola.

Pritožba zmotno meni, da je pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke določba 939. člena ZOR. V tem primeru, ko je zavarovalnica po 7. členu ZOZP (Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu) iz leta 1994 upravičena pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti uveljavljati od zavarovanca izplačani znesek, gre za pravno podlago, ki je odškodninski zahtevek zavarovalnice proti zavarovancu zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Zakonodajalec je to določil v 7. členu ZOZP tudi kot zakonito pravno podlago. In tudi v sodni praksi se takšni zahtevki pogosto imenujejo „regresni zahtevki iz zavarovalne pogodbe". V teh primerih zamudne obresti tečejo po opominu in če tega ni oziroma, če ta ni takšen, da bi tožena stranka lahko vedela, koliko dolguje, pa je opomin vložitev tožbe (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Ill Ips 28/2005). Od te sodbe dalje je prišlo do ustaljene sodne prakse na tem področju in posamezni primeri, ko ni bilo ugovora, ali gre za izjeme od sicer sedaj ustaljene sodne prakse, ne morejo omajati pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožba nadalje trdi, da je sodišče napačno uporabilo določbo 108. člena ZPP, ko ni vrnilo tožeči stranki tožbo v popravo. Pritožbeno sodišče je preizkušalo sodbo v teh luči in ugotovilo, da pritožbena graja sodbe ni pravilna. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke glede nepremoženjske škode zato, ker tožba nima vsega, da bi bila sposobna za obravnavo ali da bi imela kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih bi sodišče moralo vrniti tožbo v popravi v pomenu 108. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zato, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditve in dokazov za te trditve, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je izplačani znesek glede višin utemeljen. Za zahtevek po 7. členu ZOZP je sicer dovolj, da tožeča stranka zatrjuje utemeljenost povračilnega zahtevka in višino, saj gre za pravno naravo zahtevka, ki je odškodnina zaradi kršitve zavarovalne pogodbe. Vendar je v tem primeru tožena stranka ugovarjala in ti ugovori so pravno relevantni: da je tožena stranka izplačala previsoko odškodnino in da ta odškodnina ni bila v vzročni zvezi s poškodbami, katere je utrpel oškodovanec. Ta svoj ugovor je tožena stranka substancirala in zato ponudila dokaze (primerjaj razloge sodbe na list. št. 172 in 173). Ko je tožeča stranka prejela odgovor na tožbo tožene stranke je tem navedbam samo nasprotovala, prerekala trditve, da je izplačala previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo in navajala, da ima sodišče glede višine škode na razpolago zdravstveno dokumentacijo oškodovanca ter ustrezna izvedeniška mnenja. Za višino je trdila, da je ustrezna sodni praksi glede na škodo in starost oškodovanke oziroma, da je celo nižja od teh primerljivih odškodnin (navedbe v pripravljalni vlogi povzete na list. št. 173).

Ko je tožena stranka podala substancirani ugovor in tudi za te navedbe predlagala dokaze, je s tem odprla ugovor, da je tožeča stranka pomanjkljivo likvidirala škodo. Tožena stranka ima namreč v takšni pravdi vse ugovore, kot bi jih imela sicer, če bi jo tožil oškodovanec v odškodninski tožbi (primerjaj komentar ZOZP, Korbar T. Simoniti S. in Ristin G., Slovensko zavarovalne združenje, Ljubljana 2008, stran 70 - 75). Ob substanciranih ugovorih tožene stranke, mora tožeča stranka ponuditi trditveno podlago in dokaze o načinu likvidacije škode. Tožeča stranka pa je trdila, da je vse to predložila že v dokazih. Sodišče prve stopnje je analiziralo predložene dokaze in ugotovilo, da iz predloženih dokazov ne izhaja, koliko je tožeča stranka izplačala oškodovancu za posamezno vrsto nepremoženjske škode. Ugotovilo je tudi, da se zneski iz tožbe v seštevku ne ujemajo z zneski iz predložene poravnave. Na poravnavi pa tožeča stranka ni razčlenila, koliko je odškodnine za posamezne vrste škode, za katere vzor določen pravni naslov. O tem ima sodbe obširne razloge na straneh 11 - 13 in tem razlogom ni kaj dodati. Treba je tudi opozoriti, da je tožena stranka ugovarjala glede na predloženo zdravstveno dokumentacijo oškodovanca, da nekatere težave oškodovanca (npr. z vidom) iz poškodb tožnika ni mogoče razbrati. Enako velja za ugovore tožene stranke, da tožeča stranka ni upoštevala težav, ki jih je oškodovanec imel zaradi degenerativnih sprememb in kar izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. J. P., kar je tožeča stranka predložila kot dokaz. Na vse te navedbe se tožeča stranka ni odzvala. Šele v pritožbi prvič razčlenjuje izplačane zneske glede na posamezne pravne naslove po določbi 200. člena in 203. člena ZOR (uporaba na podlagi 1060. člena OZ). Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je bila tožba popolna, da je imela pravnorelevantne trditve in ponudila dokaze glede na določbo 7. člena ZOZP. Pač pa tožeča stranka ni odgovorila in ni ponudila dokazov na substancirane in z dokaznimi predlogi opremljene ugovore tožene stranke. Ti ugovori pa so glede na 7. člen ZOZP pravno relevantni.

Sodišče prve stopnje tudi ni dolžno ob taki procesni in materialnopravni situaciji pozivati tožečo stranko, naj dopolni tožbene navedbe. V konkretni zadevi bi s takšnim stališčem odprla vprašanje nepristranskosti sojenja, kar je ena od temeljnih načel postopka. V takšni situaciji ne gre za sodbo presenečenja, saj je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala relevantne ugovore in jih podkrepila z dokaznimi predlogi.

Pritožba zmotno citira vrsto zadev Ustavnega sodišča. Če s tem smiselno uveljavlja relativno kršitev iz 285. člena ZPP v zvezi s 339. členom ZPP, pa je treba tožeči stranki odgovoriti, da ne gre za takšne situacije, kot jih je obravnavalo Ustavno sodišče. Tožba je v tem primeru bila popolna, tožeča stranka je navedla pravno relevantna dejstva v tožbi in za to ponudila dokaze. Sodišče prve stopnje je dokaze razumno ocenilo in obrazložilo svojo odločitev in sodba o ugovorih tožene stranke ni mogla pomeniti presenečenje za tožečo stranko.

Glede na pritožbene novote, ko tožeča stranka prvič odgovori na ugovore tožene stranke, pa je treba ugotoviti, da materialnega procesnega vodstva ni v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi (več o tem Betetto N., Komentar k 285. členu ZPP, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 585 in nadaljnji). Če bi sodišče v takšnem položaju, ko tožeča stranka jasno pove, da meni, da je vse predložila, kar je treba in se sklicuje na predložene dokaze, bi bila sodnikova nepristranskost lahko dvomljiva.

Sodišče prve stopnje je sicer menilo, da je v tej zadevi odločilno tudi to, da gre za zavarovalnico kot tožečo stranko, ki jo zastopa kvalificirani pooblaščenec. Glede na ustavne odločbe to ni pravno relevantno. Vendar je sodišče prve stopnje zadosti obrazložilo svojo odločitev in pritožbeno sodišče se tem razlogom pridružuje.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).